Peter Rezman je širši slovenski javnosti postal pobliže poznan leta 2009, ko je za svojo zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel Dnevnikovo fabulo. Njegov literarni opus je vzniknil iz pesniškega ustvarjanja ter v iskanju novih izpovednih možnosti poleg lirike in proze zajadral tudi v dramatske vode.
Preteklo je že 25 let od prve izdaje vaše pesniške zbirke Pesmi iz premoga (1985). Če pogledate nazaj, kako se je vaše literarno ustvarjanje začelo?
V istem letu, v razmiku parih mesecev, sta izšli dve knjigi, prva je bila Pesmi iz premoga, druga pa je bila znamenita Kiril Lajš ni lastnik krčme Peter Rezman. Knjigo omenjam zato, ker je bila znanilka tega, kar počenjam zdaj. V tej knjigi so bila že zaznana srečanja z Daniilom Harmsom, šlo pa je za zelo kratko prozo, mešano s parom pesmi. Knjiga Kiril Lajš je prva znanilka tega, kar se zdaj dogaja z mojim pisanjem v dramatiki.
Moje pisanje se pojavlja v dveh fazah. Nekje v sredi osemdesetih sem do prvenca, tako kot je treba, opravil začetne literarne poskuse, nato sem zajadral v politične vode oziroma šlo je bolj za ekološko gibanje v Šaleški dolini, zaradi česar nekje od leta 1988 do 1995 praktično nisem pisal, čeprav so mi vmes kolegi izdali še eno pesniško zbirko. Po 1995 letu sem se invalidsko upokojil zaradi bolezni srca in spontano zopet začel pisati ter zapečatil tisto obdobje s pesniško zbirko Družmirje (1998). Že ob sami izdaji mi je postalo jasno, da samo poezija ne bo dovolj.
Predstavitev te pesniške zbirke je bila sama po sebi zanimiv dogodek, saj je bilo Družmirje vas v Šaleški dolini, ki je potonila zaradi odkopavanja premoga. V Premogovniku Velenje sem se dogovoril, da so mi posodili eno zadnjih odkupljenih, še stoječih družmirskih hiš, ki so jo tri dni po predstavitvi pesniške zbirke porušili, in tako smo v hiši, ki je bila že obsojena na smrt, naredili predstavitev knjige. To je bil bolj performans kot klasična predstavitev. Ta me je prepričala, da bo poezija premalo. Pri tem se mi je zdelo, da sem še daleč od proze, zato sem odločil napisati pravi dramski tekst. In nastala je drama Hiša.
In vendar ste se poleg pesniške in dramske forme uspešno spoprijeli še s formo kratke pripovedi, saj je bila zbirka Skok iz kože (2008) nagrajena s fabulo. Tematsko se veže na rudarsko okolje, ki mu pripadate tudi sami. Kaj se skriva za samo izbiro tematike – nuja posredovanja osebne izkušnje, morda kaj drugega?
Če gledamo že od prvenca naprej, se je izkušnja dela v rudniku vtisnila vame in me intimno zelo močno zaznamovala. Potem ko sem začel intenzivno vstopati v literarni svet, sem ugotovil, da lahko to izkušnjo izjemno dobro uporabim, morda zlorabim. Že čisto v metaforičnem smislu je rudnik nekaj fascinantnega: tema, jame … vse to se da fino preslikati v življenje. Hkrati pa s to izkušnjo rudnika sovpada še izkušnja propadanja sveta moje mladosti pred mojimi očmi, kajti zahodni del Šaleške doline se je v tistih letih izjemno hitro spreminjal in tako se je zbirka Pesmi iz premoga kmalu prelevila v žalostno hvalnico Družmirju.
Ves čas mi je bil izziv, da se te tematike lotim s prozo. Tako sem okoli leta 2005, ko sem začel pisati dramo Hiša, pripravljal tri kratke zgodbe. Eno od teh sem potem tudi izpilil in poslal na natečaj revije Sodobnost in Društva slovenskih pisateljev. Zgodba Osemsto šestnajst je bila nominirana med pet najboljših zgodb in ta nominacija je bila potem tista, ki mi je dala zagon, da sem dve zgodbi, ki sta že bili pripravljeni, dokončal in napisal še štiri, ki v bistvu niti niso klasične kratke zgodbe, saj so bližje novelam. Ko sem založbi Litera oddal rokopis, je šlo za načrtno in pretehtano odločitev; po tem, ko sem videl, da so tema in zgodbe takšne, da pritegnejo. Bralci so večkrat poudarjali, da je moj literarno rudniški svet čisto drugačen od drugih podobnih, da mi je osebno izkušnjo dela v rudniku uspelo v literarni svet prenesti suvereno. Naredil sem čisto drugačno literarno sporočilo, ki na osnovni platformi definitivno je sporočilo o rudarskem delu in življenju, hkrati pa so tukaj še druge stvari, pomembnejše, temeljne, ki so se – presenetljivo – razkrile žiriji fabule. Sicer gre za kratko utemeljitev odločitve žirije, v kateri pa so dobro ugotovljena iskanja, s katerimi sem se ukvarjal, ko sem zgodbe pisal. To pa mi je dalo sprostitev pa tudi korajžo za nadaljevanja iskanja lastnega izraza.
Ste morda kdaj pisali z namenom spreminjanja stanja, sveta?
Kadar sem pisal z namenom kaj spreminjati, sem pisal kolumne v časopisju. Šlo je za pisanje okoljevarstvenih agitk in iz tega je tudi nastala kulturno-ekološko-politična knjižica v soavtorstvu z naslovom Dvignjeni zastor.
V literarnem ustvarjanju sem pa na začetku razčistil, da sveta z literaturo ne bom spreminjal. Če bi to poskušal, bi bil verjetno zelo nesrečen. Svet je takšen, kakršen je, enkrat ga vidimo tako, drugič malo drugače, odvisno od tega, kam postavimo svojo točko gledanja. Sam sem skušal delati tako, da sem se prestavil iz zornega kota večine nekam drugam, sploh kar se tiče literature.
Hecno mi je, ko ljudje izven Šaleške doline in ljudje, ki moje zgodbe ocenjujejo, pravijo: »Aha, tako je bilo včasih«. Sam se trudim razložiti, da takšno stanje ni bilo samo včasih! Še ta hip je v Šaleški dolini tako, morda še bolj kot v osemdesetih in še prej. Konec osemdesetih pa sem govoril in pisal bolj politične pamflete, ampak kot politiki zeleni smo takrat propadli in zgodba je bila zaključena.
Res je, da se je sama tehnologija kopanja premoga spremenila, to, kako ljudje razmišljajo, govorijo in delajo, pa je ostalo nespremenjeno vse od razmaha rudarstva po 60-em letu v Šaleški dolini. Zbirka Skok iz kože je izjemno družbenokritična, ni pa nastala z namenom, da bi spremenila stanje stvari. Tudi če bi ga hotel spreminjati, ga ne bi mogel.
Ena izmed kratkih zgodb (Skok čez kožo) je decembra 2009 v Mestnem gledališču ljubljanskem dočakala tudi uprizoritev. V mislih imam monodramo Skok iz kože. Kako ste se spoprijeli s samo dramatizacijo besedila?
Večino zgodb, ko jih pišem, sproti že vizualiziram. Pri zgodbi Skok čez kožo sem razvijal dve vzporedni zgodbi – na eni strani »masovko« oziroma parado in na drugi strani zgodbo junaka oziroma antijunaka. Dramatizacije sem se lotil tako, da sem izhajal iz junakove zgodbe, ki postane pripovedovalec dogajanja.
Ko sem prvič videl postavitev igre v prostor, ko je bilo veliko detajlov režijsko in igralsko že izdelanih, sem vajo kar hitro zapustil. Režiserju Jaki Andreju Vojevcu in igralcu Gabru Trseglavu je iz besedila uspelo potegniti to, kar sem sam želel skriti. V mislih imam nekatere avtobiografske poteze, ki sem jih preprosto hotel, ko sem delal dramatizacijo, nekam stlačiti, mogoče zadržati. Ko pa je zadeva prišla na oder, je ušla ven! Kar dojemam kot lepo izkušnjo, ki kaže na to, da je režiser odkril neke nianse, ki v zgodbi sicer niso napisane, ampak se udejanjijo skozi samo režijo. V predstavi sem videl ogromno lastnih doživljajev, stisk in nezadovoljstva, skratka neke tesnobe, ki sem jo sam doživljal, ko sem delal v rudniku. Res, po prvem gledanju tega teksta na odru sem bil prav šokiran.
Če ostaneva kar pri dramatiki, začetni dramski besedili (Hiša in Preživetje) nekako vztrajata pri klasični dramski formi, medtem ko se zadnja besedila, tako imenovane »harmsovke«, upirajo klasični formalni in vsebinski konsistentnosti, na oder postavljajo osebe iz realnega življenja, celo samega avtorja teksta – se pravi samega sebe postavite na oder. Kako vidite ta dramski preobrat?
Neki bolj kot ne podzavestni poskusi v tej smeri so bili nakazani že s tistimi »kirilajšastimi« zgodbami, objavljenimi leta 1985. Pri tem je imelo, seveda, pomembno vlogo tudi srečanje s prozo Daniila Harmsa v osemdesetih, ki se je nekako usedla vame. Gre za občutek pisanja, kjer ni več zakonitosti in omejitev … Gre za spoznanje, da se tudi na polju literature nekje začne nekakšna absolutna svoboda, kjer lahko delaš, kar hočeš, kjer je avtor bog in stvaritelj svojega dela. Tako sem se otresel nekaterih zavor … Na PreGlejeve delavnice sem prišel s Hišo, se pravi s klasično zastavljenim besedilom, na katero sem še vedno ponosen, saj tudi pisanje klasične drame zahteva ogromno dela. Potem pa se je zgodilo leto 2007. Tisto zimo je delavnice, na katerih smo ogromno predebatirali in sem precej redno sodeloval, vodil Rok Vevar. Takrat sem intimno dojel, ne zgolj razumel na neki ravni, da ni nobenih aksiomov niti zapovedi. Odprl se mi je nov pogled, ki mi je razkrival, da lahko pišem, kakor hočem.
Sem se pa tudi skozi PreGlejeva srečanja pobliže soočil z gledališkim svetom, ki mi ni bil znan. Videl sem, kako ta svet deluje, kako pride na primer gledališki tekst na oder. Seveda, če delaš gledališki tekst, tudi želiš, da pride na oder. Postalo mi je jasno, da mojih tekstov na velikem odru še lep čas ne bom videl, zato sem začutil potrebo po pisanju takih dramskih tekstov, ki bi bili zanimivi tudi ali celo samo za branje. Sama izkušnja z bralnimi uprizoritvami v PreGleju je bila prav iz tega razloga zame toliko bolj učinkovita. Kar srečen sem bil, da sem lahko sodil svojo dramo že na bralnih uprizoritvah. Pri tem ni šlo toliko za to, da so se z dramo ukvarjali profesionalni režiserji in igralci kot za to, da je skupina ljudi resno vstopila v svet besedila, da je ta imaginarni svet teksta postal resnični svet! Znotraj tega se potem šele začne igra, kaj je res in kaj ni res. In hitro sem sam sebi sem postavil trditev, da je vse res, kar napišem. Če je zapisano, je res! Basta! Seveda obstajajo celo besedila, ki so najprej bila resničnost in sem jih šele kasneje zapisal. Nekaj besedil pa je bilo najprej čista fikcija in so postala resnična šele z mojim zapisom. Sicer pa, zakaj ne bi spregovoril kozarec, zakaj ne bi spregovorila Draga Potočnjak, zakaj ne bi zaigrala svoje vloge Stara Rdeča Omara?!
Nekaj izmed teh tako imenovanih »harmsovk« pa sem že med delavnicami začel pisati kot neke beležke dogodkov oziroma pogovorov, iz katerih sem delal »gage«, neke kreativne poskuse zabave, pri katerih sem kasneje videl, da lahko v sebi skrivajo nove zanimivosti. Ves čas me je zanimalo, kaj je tisto, kar je ali kar ni res, in ali je resnično tisto, kar vidim jaz, ali tisto, kar vidijo drugi, in ne veš, kaj vidijo … se pravi, kaj sploh je tisto, kar je v polju resničnosti ...?
Ste tudi dolgoletni udeleženec PreGlejevega Laboratorija. Kako je pripomogel k vašemu dramskemu ustvarjanju?
Če PreGleja ne bi bilo, si danes ne bi upal s ponosom izreči, da sem dramatik.
Če sva realista, je gotovo tudi predstava Skok iz kože med drugim posledica tega, da je bila knjiga nagrajena. Če bi dramo samo napisal in nesel direktorici MGL, je vprašanje, če bi se ona sama odločila za uprizoritev. Vprašanje je že, kako bi bilo sploh s prebiranjem? Čeprav je izkušnja z MGL, sploh pa s Kulturnim društvom Integrali kot koproducentom, zelo profesionalna. Iz zgodnejših izkušenj se na primer spominjam meni najbližjega gledališča v Celju in še kje, kamor sem prav tako pošiljal tekste … saj sploh niso brali tekstov nepoznanih avtorjev! Ampak v primeru te predstave je bil zanimiv cel splet okoliščin. Od odločitve, da bom sploh pisal dramatiko, do za zdaj končne faze – omenjene predstave. Dejstvo je, da če ne bi bilo PreGleja, do tega ne bi prišlo, saj tudi če bi nagrado za knjigo dobil, ni nujno, da bi se lotil dramatizacije. Proces, kako tekst pride na oder, sem tako dal čez.
Poleg tega imamo v Pregleju to srečo, da se je našla skupaj majhna skupina ljudi, ki se je ujela tudi po osebnostni plati. En drugega spodbujamo. Sam pa sem tudi prepričan, da sem ob vsem tem dogajanju v PreGleju prijateljem in predvsem prijateljicam, ki so šli skozi redne študijske procese, ogromno pokradel … Ta druženja v PreGleju so mi resnično ogromno dala.
Ko sem se podal na pot dramatike, ko sem pisal na primer Hišo, sem jo videl kot nekakšno gala, klasično, slovensko predstavo. Kasneje pa, ko se soočiš z realnostjo, vidiš, da če dramski tekst pride na oder, je to vsekakor fajn, ni pa, da bi pisal tekst in pri tem razmišljal, kako se bo uprizarjal. Tisto, kar sem se v tej skupini naučil, je to, da v življenju nisi sam, da ne moreš vsega sam. Literati smo bolj osamljeni, a ta izkušnja s PreGlejem je nekaj čisto drugega. Dati tekst režiserju ali dramaturgu je isto kot dati tekst na PreGleju in vprašati, kaj mislijo drugi. Nismo se toliko pogovarjali o tem, kako bi besedila uprizorili, ampak bolj o tem, kaj je to tekst, ali je to sploh dramski tekst, ali ima smisel, ali nosi kaj s sabo, ali govori, kar je avtor želel povedati, skratka ta vprašanja so se reševala znotraj PreGleja.
Preokupacije, kako narediti predstavo, sploh ni več; kar se mene tiče, uprizoritev niti ni več relevantna. Da omenim zadnji tekst, ki je nastal po naročilu, in sicer Ljubljana – Gospa sveta; pri njem sem bil popolnoma osvobojen vprašanja, če bo in kako bo tekst uprizorjen na odru. »Baš me briga«, jaz sem si zadevo zamislil, tako bo in tako naredim. Blazno sem hvaležen Simoni Semenič, da me je pravzaprav sprovocirala in pozvala, da sem tekst napisal. Ko je izšla knjiga Beseda te gleda, ko so bile »harmsovke« priznane kot nekaj, kar – milo rečeno – sploh ni slabo, sem razmišljal, kako bi naredil knjigo, dolg tekst, samo iz takšnih sestavnih delov. Takrat o tem še sploh nisem razmišljal kot o projektu, ki se je kasneje začel pisati v Ljubljana – Gospa sveta. Nato se je po naročilu, reciva Integralov, besedilo nekako postavilo skupaj in – mogoče se zdi oholo – ne zanima me, s kakšnimi težavami se bodo ubadali pri vizualizaciji, kakršna koli že bo, ali za oder ali za film. Moj namen je bil preizkusiti, če je mogoče postaviti tekst na način, da postaviš šablono, ki jo potem avtor samo še polni. Če je tudi tako mogoče shoditi in hoditi od začetka do konca. Seveda so pasti! Na začetku nisem imel pojma, kako se bo tekst zaključil, potem pa se mi je zgodilo to, kar se mi je dogajalo že večkrat v procesih ustvarjanja, da te v nekem trenutku sama zgodba zagrabi in vodi. To delovanje je vzajemno, ti jo pelješ, krajšaš, jo oblikuješ, zgodba pa potem tudi na nek način sama sili v svoj logičen zaključek.
V svoj literarni načrt sem vključil to, da na leto napišem vsaj dva teksta, ki ju potem pošljem na razpise. Vsaj eno dramsko besedilo in vsaj eno kratko zgodbo. To pa zato, da se preizkušam in da vidim, če sem še motiviran, če še znam in če še imam kaj povedati. Vse drugo so nianse. Če gledam po odnosu med vsebino in formo besedila, recimo, je dovolj, da si zastavim samo formo, in če imam kaj povedati, je to dovolj, da samo formo zapolnim s tistim, kar mi prinese navdih. Ne gre pa tako brez samozavesti, ki pride s sprostitvijo, in veliko tega sem dobil od Pregleja, mogoče ravno tisti občutek, da lahko pišem, kar hočem. Svobodno.
Ste poleg PreGleja morda obiskovali še druge delavnice?
Praviloma sem se izogibal različnim delavnicam. Pravzaprav sem literarno dete gibanja, ki je danes poznano kot festival Urška. Leta 1982 sem bil sicer izbran kot pesnik, pisatelj začetnik za delavnice, ki se je takrat imenovalo »srečanje« v Gradišču. Danes je to Urška, festival mlade literature. No, takrat sem bil nekajkrat na mini delavnicah. Drugače pa sem bil že takrat razočaran nad šolskim sistemom, zato sem veliko brskal sam, marsikdaj tudi v temi ter v napačni smeri, potem sem se pa kar ujel v kafkovskih zgodbah, v Harmsu, Bulgakovu in na primer še v Venediktu Jerofejevem z romanom Moskva−Petuški ... Kar se v besedilu Ljubljana – Gospa sveta lepo vidi … Pravzaprav sem s tem besedilom opravil inventuro s svojimi raziskovanji.
Pred kratkim sem bil star 54 let in hvala bogu, da sem se pred poldrugim desetletjem – bolj po slučaju – otresel politike. Skušal sem ohraniti neko otroško igrivost, ukaželjnost, radovednost, in od vsega tega mi bo v spominu najbolj ostala že omenjena zima, ko je svoja predavanja imel Rok Vevar. Zame je bila to najbogatejša izkušnja. Mislim, da sem takrat celo izjavil, da bi kaj več težko dobil. A sem se kasneje udeležil še ene mini delavnice z Dušanom Jovanovićem, kar je bila prav tako zanimiva izkušnja, da ne govorim o letošnjem projektu 43 srečnih koncev, ki je bil spet nekaj čisto drugačnega, totalno odštekanega, ampak koristnega. Napolnil sem akumulatorje do stopnje, do katere bi jih drugače zelo težko.
V čem vidite pomen Preglejevih bralk?
Iz osebne izkušnje se mi je zdelo to zelo pomembno. Čeprav se mi zdi, da se je v zadnjem obdobju cela skupina Pregleja otresla kanonov in zapovedi in da gre pogosto za tekste, ki so na meji med poezijo ter zgodbo kot tako. Tudi forma, če gledamo na primer tekste obeh Simon (Simone Semenič in Simone Hamer, op. a.) in tudi drugih, niti slučajno ne spominjajo več na neke klasične dramske tekste. Poleg tega pa se bralne uprizoritve vse bolj spreminjajo v samozadostne gledališke dogodke. Skratka veliko je stvari, ki so bile bralno uprizorjene, na primer letošnje zadnje – 43 srečnih koncev – ni treba več uprizarjati, saj gre za zaključene predstavitve, pravzaprav predstave, ki dobijo s publiko čisto gledališke razsežnosti. Pa še knjige ti ni treba vzeti v roke, preden greš v teater, ker gre za neko čisto drugo doživetje in kjer lahko vidiš tudi samega avtorja.
Ne vem, zakaj točno je pomembno, ampak zame je zelo.
Kako sami vidite možnosti za preboj mlade dramatike v gledališča?
V etabliranih gledališčih je stanje tako kot v celotni družbi. Ne, da njihove predstave zrcalijo stanje v družbi, ampak že sam sistem funkcioniranja gledališč kaže na to, kako pač deluje naša družba. Predstav tem gledališčem pravzaprav sploh ne bi bilo treba uprizarjati, da bi to videli. Vrtimo se okoli nekih bolj kot ne utečenih krogov imen, veliko je ziheraštva, kruhoborstva in malo tveganja v raziskovanju, eksperimentu. Hkrati spremljamo razcvet »pop« gledališč, ki so čisto solidna in legitimna ter ljudem, ki se z njimi ukvarjajo, dajo kar nekaj dodatnega kruha. Kot rečeno, zdi se mi, da je sam sistem tisti, ki bolj razkriva to, kar bi naj razkrivale gledališke predstave.
Zato je po mojem mnenju Preglej resnično prebojen; ker so teksti, ki nastajajo znotraj njega, kvalitetni in drugačni od druge produkcije in ne samo, da bi si zaslužili uprizoritev, prepričan sem, da bodo slej kot prej uprizorjeni tudi na klasičnih odrih in na klasične načine, ne samo skozi način bralnih uprizoritev.
Pri Pregleju gre vseeno gre za besedila, ki reflektirajo aktualno dogajanje, čutenje …
Res je, ampak saj vemo, kje smo … Problem je menda denar. Čeprav sem čedalje bolj prepričan, da denar ne poriva stvari naprej. Če ni entuziazma, noben denar ne pomaga. Tega pa je v ustanovah bore malo. Ravno entuziazem je tisto, kar nas je potegnilo naprej v tej skupini. Vsak posameznik ima svoj prispevek, naj znotraj skupine deluje tako ali drugače. Dosti se družimo in se zato poznamo kot ljudje. V skupino vsak prinese svoj kos entuziazma. Slej kot prej kdo zablesti s kako idejo, ki te potegne naprej, razživi cel sistem ali pa pomaga pognati naprej kakšen tekst … Tu je entuziazem res tista točka, kjer smo prepleteni en z drugim. Do zdaj še nisem zaznal ljubosumja, ki je včasih med literati zelo prisotno. Vsi se veselimo na primer Simoninih Grumovih nagrad, recimo. Da ne rečem, kako so bili veseli moje nagrade fabula. To čutiti je več vredno kot nagrada sama.
In kaj pripravljate v prihodnje?
V kratkem naj bi izšle kar tri knjige. Roman je že v tisku oziroma v vezavi. To je roman z naslovom Pristanek na kukavičje jajce, ki izide pri Literi. Potem izidejo štiri kratke zgodbe pri Gogi z naslovom Nujni deleži ozimnice, ki pa nimajo zveze z rudarskim življenjem. Je pa še knjiga, ki se je skoraj najbolj veselim. Gre za že omenjeno dramsko pesnitev Ljubljana – Gospa sveta, ki jo bodo izdali Integrali in jo štejem za produkt Pregleja. In definitivno bo to to.
Za prvi dve knjigi sem seveda zelo vesel, da sem ju sploh napisal, saj me je po lanskem tekanju od intervjuja do intervjuja bilo kar malo strah, kako bo, ampak me – očitno – vse skupaj še ni toliko načelo in sem ju spisal. Kako bosta sprejeti, pa pojma nimam. Za to dramsko pesnitev pa vem, da bo šla v slast … itak cilja na zelo majhno bralno publiko, in če se malo pošalim, je to moja neke vrste diplomska naloga pri Pregleju. Vsaj jaz jo tako jemljem. In za konec še enkrat: zelo sem hvaležen Es Es, da je to zadevo sproducirala, in drugič, da me je pri tem absolutno pustila pri miru, saj je bil tekst uradno naročen kot tekst darilo, s katerim bi Integrali počastili 40 let Gleja. Zdaj pa imamo, kar imamo ...
Povezavi: