Žiga Divjak v svoji prvi mednarodni koprodukciji spregovori o podnebni krizi – in z njo nerazrešljivo prepletenih razrednem vprašanju in (neoliberalnem) kapitalizmu. Razmišlja o konceptu odrasti pa o občutku jeze, kakršna navda malodane vsakogar, ki se poglobi v okoljsko tematiko, in o tem, ali se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju. Predstava ima strukturo diskusije, v kateri igralci razglabljajo o krivcih za neizogibno ekološko katastrofo in vlogi neoliberalnega kapitalizma pri tem, s čimer so prepletene osebne zgodbe …
Mladinsko že leta kontinuirano sodeluje z nekaterimi najuglednejšimi festivali in gledališči po Evropi; s takšnimi, ki se posvečajo sodobni kulturi in kritični analizi družbenega in političnega konteksta. Festival Štajerska jesen je zagotovo eden takih. Ustanovljen je bil leta 1968 in kot odziv na tedanjo krepitev nacionalističnih kulturnih pobud se je obrnil k tradiciji mednarodnega modernizma. Uspelo mu je šokirati občinstvo in ga prebuditi iz samozaverovanosti. Vse odtlej ostaja platforma za novo umetnost, ki sproža široko javno razpravo na najrazličnejših področjih in v medijih. Tudi pod vodstvom Ekaterine Degot, ki je na čelu festivala od leta 2018, ostaja kritičen in podpira angažirano umetnost. Ekaterina Degot je tako že ob nastopu vloge kuratorke festivala razmišljala o sodelovanju s Slovenskim mladinskem gledališčem, med ustvarjalci pa je njeno pozornost s svojo poetiko hitro vzbudil režiser Žiga Divjak. Tako se je vse skupaj povezalo v celoto, v koprodukcijsko uprizoritev (ob steirischer herbst in Slovenskem mladinskem gledališču še Maska Ljubljana), ki so jo sicer sprva načrtovali že za sezono 2020/2021, a so jo zaradi okoliščin, povezanih z epidemijo, prestavili.
Tema podnebne krize v živo zadeva vse nas, še zlasti pa je blizu mladim, ki jim bomo planet zapustili in ki se boleče zavedajo, da moramo ukrepati zdaj, če si na njem želimo ohraniti življenje, kot ga poznamo. Ali vsaj približno tako. Podatki o izumiranju vrst, povečevanju koncentracij toplogrednih plinov v ozračju, onesnaženosti s plastiko in drugimi kontaminanti, pa tudi o načrtih proizvajalcev fosilnih goriv so namreč več kot strašljivi. Z njimi sta nerazrešljivo prepletena razredno vprašanje in (neoliberalni) kapitalizem. Ustvarjalci predstave razmišljajo o vsem tem, pa tudi (ne)moči posameznika, soočenega z nezadržno napredujočimi podnebnimi spremembami, o občutku jeze, kakršna navda malodane vsakogar, ki se poglobi v okoljsko tematiko, in o tem, ali se je za to, da bi zaustavili pogubno spiralo, opravičljivo zateči celo k nasilju.
