»Ekološka kriza« je postala abstraktna tvorba, izropana svojega pomena prav zato, ker je nanjo nalepljenih toliko besed, političnih kampanji, dogovorov in sporazumov, ki jih sklepajo odločevalni vrhovi, medtem ko množico prepuščajo plastiki, bencinu in poceni mesu. Predvsem pa nevednosti in nemožnosti odločanja. Ekološki boj se zdi od kapitalističnega sistema še bolj apropriiran kot feminizem, promovirata ga tako Ikea kot H&M. In ko pred nami zeva tako veliko polje problemov, ne vemo več, kje začeti, da bi povedali kaj zelo novega, zato obmolknemo in pustimo, da namesto nas spregovori predstava Vročina v režiji Žige Divjaka, ki je konec septembra premiero doživela najprej v Gradcu, nato pa še na odru Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani.
V Vročini podobno kot v režiserjevem prejšnjem avtorskem projektu Gejm igralke in igralci sedijo med publiko, pod stolom hranijo sive škatle z rekviziti, gledalke in gledalci smo postavljeni v krog in zremo v tepih z nasadom rdečih cvetlic, postavitev pa asociira na plastično in zadušljivo toplo gredo. Umestitev publike spominja na koridor, viden v Gejmu, le da smo prej zrli v zemljevid, tokrat pa zremo v umetno tihožitje. Tudi luči so podobne, neonske palice nad nami se zdijo kot iztrgane iz Gejma in prenesene v drug kontekst. Reference so tako očitne, da se zdi, kot da avtor namenoma obuja naš spomin in tako vleče scenografsko (Igor Vasiljev) in dramaturško (Goran Injac) rdečo nit obeh svojih predstav, ki bi lahko delovali tudi kot dokumentarni diptih.
Vročina se začne z izjemno dolgo uverturo dejstev o tem, kako človek na svetu uničuje naravo, a tokrat je uvodno besedilo oblikovano v zvočno partituro, tri igralke in trije igralci, razporejeni med publiko, besede ponavljajo in kričijo. Tako z njimi ustvarjajo napetost, ritem ter tesnobno atmosfero, sicer bi številke, odstotki, letnice in nenehne primerjave delovali izjemno suhoparno. Plastična scenografija kričeče rdečih rož in kontrastno zelene barve umetnega travnika, ki že meji na čisti kič, sčasoma začnejo ustvarjati tesnobno vzdušje, saj so neonske luči in plastika, med katere smo zaprti, neusmiljene do naših zaznav. Ta dramaturški začetek je spet podoben Gejmu, kjer so publiki najprej predočena dejstva, ta pa prehajajo v osebne zgodbe. Forma torej ostaja ista, le vsebina se je spremenila.
Postopoma se igralski kolektiv oziroma besedni zborček individualizira in zavzema vsak svojo akcijo v prostoru. Vito Weis se sleče in postavi v pozo med cvetje, Gregor Zorc se začne igrati z umetno ribo. Oba igralca sta v režiserjevem opusu pogosto prisotna. Jasno je, da si je režiser že izbral »svoje« prepoznavne obraze, s katerimi ustvarja kontinuiteto, kar je dobro z vidika kolektiva, saj sta pri ustvarjanju političnega gledališča pomembna dolgotrajnejši angažma in predanost procesu raziskovanja, poleg tega je tudi odnos med režiserjem in igralcem bolj poglobljen. Z vidika publike pa je seveda veliko bolj sveže na odru videti nove obraze in telesa, na katere se pretekli znaki Divjakovih predstav ne lepijo. V tem kontekstu so to Draga Potočnjak, Damir Avdić, Maya Sara Unger in Mina Palada.
Individualne akcije nastopajočih se še bolj stopnjujejo, igralci se najdevajo v medsebojnih odnosih. Damir Avdić prvi nastopi s svojo zgodbo o spominu na svoja doživljanja v času vojne na Balkanu. Kontekst tega monologa vsebinsko štrli iz teka pripovedi, vendar se ujame v pomisleku, da je ignoriranje stanja vojne zelo podobo našemu brezbrižnemu opazovanju končevanja sveta.
O čem razmišljajo Steffan Persson, Larry Page in Jeff Bezos, medtem ko mi med zajtrkovanjem avokada s chia semeni skrolamo po internetu, da bi našli najbolj ekološko izdelan plašč za letošnjo spet pretoplo zimo?
Najprepričljivejši prizori se razvijejo v odnosu med Drago Potočnjak in avstrijsko igralko Mayo Saro Unger. Obča slika popolnega propada sveta se namreč zgosti v prizoru o nepremostljivem prepadu starejše generacije (predstavlja jo Potočnjak), ki je gradila svet napredka, gospodarstva in tehnologije, ter mlajše generacije, ki preobilje kritizira, saj na račun telefonov, računalnikov, avokada in chia semen umira naše okolje. Ta aporija na plan pronica najmočneje, blizu nam je tudi zato, ker je najoprijemljivejša in nam vsem dobro znana. Maya Sara Unger slovenščine Drage Potočnjak ne razume, ta jezikovna bariera je metafora za njeno dejansko nerazumevanje starejše generacije. Unger se besede ne dotaknejo, neprizadeto na plastične zavese okoli nas lepi plakate, kamor zapisuje na novo ustvarjene besede, s katerimi poimenuje sodobne psihološke težave, povezane z izgubo ekosistema in naravnega ravnovesja. Ker imajo prizori med Potočnjak in Unger bolj fokusiran objekt zanimanja (odnos med eno in drugo generacijo ženske), je kritična drža, ki opozarja na ta medgeneracijska neskladja, veliko oprijemljivejša in posledično tudi učinkovitejša kot poplava občih informacij o propadu sveta.
Podobno zgostitev odnosov vidimo tudi med reprezentacijo policijskega nasilja, ki ga igralke in igralci izvajajo nad Weisom. Igralski kolektiv predstavlja predvsem sebe, torej kritične posameznike, govor o tem, kaj vse je v današnjem svetu narobe, je pripoveden. V individualnih prizorih se prekine, a igralska reprezentacija vlog se potujuje z elementi komičnega, kot je na primer nenehno prevezovanje Weisovih ust z lepilnim trakom ali Zorčeva že preresna zaverovanost v to, da se ne da storiti nič. Tovrstni poudarki nas pozivajo k spremembi, a kako točno naj bi situacije okoli nas spremenili, ostaja vsem nam še vedno skrito.
Žal ostaja skrita tudi avstrijska igralka Mina Palada, ki očitno zavzema najmanj prostora v dramskem dogajanju. V ozadju pa ostaja tudi več tovrstnih zgodb, ki jih sicer Potočnjak in Unger odlično nastavita, ne pa tudi nadaljujeta in gradita. Predstave nas po navadi nagovorijo prav z vidika posameznih zgodb, odnosov in notranjih konfliktov, četudi gre za dokumentarno gledališče. Njegova funkcija je v prvi vrsti seveda ta, da z umetniškim pristopom posreduje informacije, ki bi jih sicer lahko našli na internetu, a si za to nismo vzeli časa ali pa jih namenoma želimo izvedeti drugače, prek drugačnega medija. Druga funkcija se zgodi na ravni refleksije vsakdanjih ali specifičnih družbenih odnosov, ki so v naši družbi sicer ves čas prisotni, a jih nismo uspeli nagovoriti oziroma se vanje poglobiti. Ti funkciji se v predstavi skušata pretapljati, obče se zliva v partikularno, ki spet odseva splošni družbeni problem. A če je Gejm z zgodbami migrantov in migrantk uspel vzpostaviti osebno pripovedno plast in izpostaviti brutalne nesmisle, ki se nam dogajajo vsak dan, vse te partikularnosti pa razumeti v globalnem kontekstu, v Vročini ta del pripovedi ostane neizpeljan. Zgodba se vedno znova vrne k naštevanju dejstev o ekološki krizi, kar publiko utesnjuje in hromi. Izrekati dejstva o propadanju narave je zelo široko in abstraktno, in če nočemo moralizirati o ločevanju odpadkov in veganstvu, moramo ubrati drugačno pot. Če to ni pot izpovedi severnega medveda, je lahko pot medgeneracijskega razpona, pot medrazredne tenzije, predvsem pa tenzije med odločevalci in zgolj udeleženci. Tako kot kritična publika imajo navsezadnje tudi odločevalci svoja imena. O čem razmišljajo Steffan Persson, Larry Page in Jeff Bezos, medtem ko mi med zajtrkovanjem avokada s chia semeni skrolamo po internetu, da bi našli najbolj ekološko izdelan plašč za letošnjo spet pretoplo zimo?