Tehnoburleska.
“Prepredena sem z ambivalentostjo. Sem oboje, pravilo in izjema, zakon in izobčenec, doktor in histeričarka, ne morem biti eno brez drugega. Ne zavračam podob, ki me konzumirajo. Postanem te podobe.” (Mady Schutzman)
Tehnoburleska je nema komedija telesa, ki parodira okorelost družbenih vlog. Nekritično si prisvaja, kopira in lepi ženstvenost, moškost, družinska razmerja, mačizem in druge izprijene družbene vloge, ki po krivem veljajo za normativne. Ko se Tatovi povsem razgalijo, ter sloj za slojem odvržejo družbene preobleke, ne pridejo do bistva, temveč ugotovijo, da je bistvo ništrc, uprizorjene travestije telesa pa so opij, ki dela bivanje znosno. Ta zabavna igra v preoblačenju in njihovo vedenje je rezultat velike zgodovinske osvoboditve seksualnosti in teles posameznikov od družbenih spon. Zadovoljni v eklektičnem hrupu medijskega podobja raztegujejo popularne posnetke in jih zgrizejo do nezaslišanih oblik, ki zbujajo krohot ali obup. Tatovi podob ne iščejo smisla, temveč užitek. Kajti užitek je hedonistično loščilo, s katerim so premazali vsakdanje predmete in iz njih napravili nekaj izjemnega. Tehnoburleska s fizičnimi in čustvenimi telesi spreminja programsko kodo v družbi, ki končno dopušča odprto šifriranje lastnih omejenih neumnosti.
