Matija Ferlin po seriji uspešnih projektov s skupnim naslovom Sad Sam, ki so nastali v sodelovanju z dramaturgom Goranom Ferčecem, nadaljuje z odrsko raziskavo razmerja med koreografijo, besedilom, narativnostjo in performansom, tokrat z dekonstruiranjem oratorija Johanna Sebastiana Bacha Pasijon po Mateju.
Dolgoletna ideja o prenosu Bachovega Pasijona po Mateju na oder kot uprizoritev za enega performerja in en glasbeni posnetek ima velik potencial, saj skozi uprizoritveno hibridnost vzpostavlja dialog med glasbo in performativnim, plesom in gledališčem, kanonom in osebnim.
Izhodišče za predstavo je dobro znana narativna struktura pasijona, s pomočjo katere Ferlin in Ferčec razmislita o položaju subjekta uprizarjanja oziroma telesa, ki ne zmore več opravljati vseh aktivnosti tako kot nekoč in postane telo trpljenja. Kaj telo naredi, ko ne zmore več izvesti vseh nalog, ki si jih je naložilo? Kje je točka, ko omejitev postane možnost? Kaj se zgodi, ko postane ideja pomembnejša od tega, kar zmore telo?
Predstava se preko osebnih utrinkov in metafizičnega premisleka, ki je sledil težko doumljivim in bolečim izgubam v Ferlinovi družini, poglablja v tematiko smrti, trpljenja, skušnjave, mesenosti kot tudi v odnos med individualnostjo in družbo, med izdajo in odpuščanjem. S tem ustvari razvejan simbolni korpus, ki briše mejo med možnim in nemogočim, med racionalnim in intuitivnim, med izmišljenim in dejanskim. Je pobeg od banalnosti smrti in omejitev življenja, bežen vpogled onstran, v drobne pasijone in skušnjave navadnih ljudi. Posameznih narativnih linij ne povezuje le motivika smrti, ampak tudi metafizični moment v zgodbi, ki izvira iz želje, da bi pasijon, skušnjavo in celo smrt ugledali z nekega bolj celostnega vidika in ne zgolj skozi prizmo eksistencialnega materialističnega strahu pred neizbežnim.
Koreografsko telo uprizoritve se vzpostavlja skozi branje glasbene in narativne strukture Bachovega pasijona in obenem kot neodvisni element, ki s svojo odrsko logiko zaobjame vse zunanje elemente v kanonično besedilo evangelija, pri čemer pa ne posega v Bachovo strukturo in ohranja njeno celovitost.
Ustvarjalna ekipa projekta je posebno pozornost namenila uprizoritvenemu prostoru. Avtorji prostora ne razumejo kot zgolj prizorišče, temveč kot neke vrste »muzej«, kot prostor, ki hrani posebno vrsto osebnih predmetov, ki s svojo prisotnostjo »uprizarjajo« in obenem vzpostavljajo samo uprizoritev. Gre za prostor, v katerem prekipeva od artefaktov; je muzej stvari, muzej zgodb, muzej gibov, muzej glasov, muzej koreografije, muzej citatov iz prejšnjih predstav iz serije Sad Sam, v katerih odmevajo ideje trpljenja, skušnjave in odpuščanja.
Posnetki Bachove monumentalne skladbe trajajo od 150 pa vse do 220 minut, kar avtorju nudi priložnost, da se v predstavi Sad Sam Matthäus obenem loti tudi raziskave koncepta trajanja kot elementa, ki v trpljenju povezuje in zbližuje. Trajanje tako postane eden od temeljnih elementov uprizoritve in enako pomemben kot ples, besedilo, glasba oziroma prostor ter predstavlja izziv tako za Ferlina kot performerja kot tudi za gledalce, ki smo priče uprizoritve.
