Nekoč pred davnimi časi je na majhnem otoku nekje na Japonskem živel ribič Taro Urašima. Nekega dne, ko se je sprehajal po morski obali, je zagledal skupino vaških otrok, ki so mučili želvo.Rešil jo je. Ko je čez nekaj dni kot običajno ribaril, ga je obiskala rešena želva in ga ogovorila: "Moja vladarica, princesa Oto-hime, bi se ti rada zahvalila, ker si mi rešil življenje. Prosila me je, naj te pripeljem v Zmajski grad." Taro ni okleval – sedel je želvi na hrbet in potopila sta se globoko proti dnu morja …
Kot Taro se tudi mi po ovinkastih poteh jabolčnih parad v Iidi, ljubkih pisarn v Tokyu in slastnih praških belih kav pogumno podajamo na eksotično pot naravnost v osrčje japonske lutkovne tradicije. Kot pravi režiser: "Nenavadno poživljajoč mariborski piš veje v svet ene najbolj priljubljenih japonskih pravljic."
