Japonski, ki leži na Daljnem vzhodu, pogosto rečemo tudi dežela vzhajajočega sonca. Sestavlja jo dolga veriga manjših in večjih otokov, zato je življenje na Japonskem že od nekdaj tesno povezano z morjem. Tudi naša lutkovna priredba japonske pravljice o ribiču Taru gledalce zapelje pod morsko gladino in skozi glasbo, zvoke, igro barv, gibanja in svetlobe pričara zgodbo častitljive starosti.

Ime protagonista japonske pravljice Taro Urašima se prvič pojavi v 15. stoletju, a zgodba o revnem ribiču, ki reši želvo in je zato nagrajen s poroko z ljubko princeso iz zmajske palače pod morjem, je nastala že mnogo pred tem – v 8. stoletju. Skozi čas so se rojevale njene številne različice, antropologi so v njej prepoznali tudi podobnosti z ljudskimi zgodbami drugih, japonski zelo oddaljenih kultur, kot sta na primer kitajska in irska. V njenih različicah je mogoče iskati celo povezave z nekaterimi biblijskimi motivi.

Zgodba o ribiču Taru ima vse lastnosti dobre zgodbe. Po svojem notranjem ritmu je izrazito dramatična in je nasploh ena najbolj znanih in najslavnejših ljudskih pripovedk, ki je navkljub svojim japonskim posebnostim tako univerzalna, da je že davno očarala ves svet. Navdihnila je številna umetniška dela: slike, grafike, lutkovne in gledališke predstave, celo romane, risane, animirane in igrane filme, v novejšem času pa tudi najrazličnejše videoigre. Zaradi nenavadne suličaste oblike, ki spominja na ribiško torbo s palico, je bila po slavnem ribiču Taru Urašimi poimenovana tudi Arizema urašima, posebna rastlina iz družine lilij, ki raste v alpskih predelih prefekture Šizuoka na Japonskem.

Zgodba o ljubezni

Zakaj je Tarova zgodba tako zelo popularna, univerzalna in navdihujoča? Najprej zato, ker je to zgodba o mnogih ljubeznih: o ljubezni med sinom in njegovo materjo, o ljubezni do narave in morja, o ljubezni med preprostim mladeničem in prelepo zmajsko princeso iz morskega kraljestva, o ljubezni in navezanosti na dom ... Nadalje zato ker na popolnoma nevsiljiv način, brez vsakršnega dvigovanja »pedagoškega prsta«, govori o spoštovanju do sveta, ki nas obkroža: o spoštovanju ljudi, živali, rastlin, vse žive in nežive narave ... In ne nazadnje zato, ker je to zgodba o prelomljeni obljubi.

Zgodba o človeški naravi

Ribič Taro je dobri mladenič, ki se potem, ko se iz zmajske palače pod morjem na hrbtu velike želve vrne v domačo vas, da bi obiskal svojo drago mamo, znajde v svetu, ki ga ne prepozna več. Šatulja, ki mu jo je dala ljubljena princesa Oto-hime, preden se je ločil od nje in se odpravil domov, je edina, ki mu lahko pomaga odgovoriti na vprašanje, zakaj se je svet med njegovo odsotnostjo tako zelo spremenil in kje je zdaj njegova mama. Nenavadna mešanica občutkov zmedenosti, obupa, ljubezni, radovednosti, hrepenenja in neustavljive želje po spoznanju Tara spodbudi, da prelomi obljubo, dano princesi, in dvigne pokrov čudežne šatulje, ki hrani skrivnostni zaklad.

Ribič Taro je tudi zgodba o človeški naravi, ki jo radovednost žene v odkrivanje novih resnic o svetu. Vsa znanost, vsa človekova odkritja, ki so skozi dolga stoletja revolucionirala naša življenja, temeljijo na dveh najlepših in obenem najnevarnejših človeških lastnostih – radovednosti in pogumu. A včasih moramo, tako kot junak iz naše zgodbe, za nova spoznanja plačati tudi zelo visoko ceno.

Zgodba o času in minevanju

Usodno spoznanje, za katerega je Taro moral odpreti pokrov čudežne šatulje, ki ima velik simbolni pomen in odločilno razreši zgodbo, je, da čas v zmajski palači pod morjem teče povsem drugače kot na zemlji; da je čas tista dimenzija, ki je lahko tudi relativna ... Zmajska palača nazadnje preraste v metaforo za naravo, ki je vselej mo(go)čnejša od človeka, predvsem pa nas spodbudi k razmišljanju o času – tej neoprijemljivi, neustavljivi in neulovljivi četrti dimenziji, v katero je ujet vsakdo izmed nas. Kolikokrat si zaželimo, da bi se čas ustavil ali vsaj upočasnil svoj tek? Ali da bi tekel hitreje? Včasih se nam zdi, da ena ura traja celo večnost, drugič spet mine, kot bi trenil ... Naše povsem osebno dojemanje časa je lahko drugačno od časa, kot ga živijo in doživljajo drugi. Včasih se celo zazdi, da živimo vsak v svojem (vzporednem) času in včasih naši različni, povsem individualni časi trčijo med sabo v danem prostoru, se srečajo, da podelijo skupaj nekaj trenutkov, potem pa se vsak ob svojem času, ki mu je odmerjen, odpravi po poti naprej, z večjo ali manjšo željo po tem, da bi naši časi ponovno sovpadli, se srečali in trčili med sabo ...

Zato je zgodba o Taru tako zelo človeška, navdihujoča in resnična za vse čase in vse generacije.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)