Pogovor z Noriyukijem Sawo.

Vse svoje ustvarjalne moči usmerjate v lutkovno umetnost. Predstave oblikujete v celoti – od scenografije, lutk, kostumov, jih režirate in v svojih avtorskih projektih tudi igrate, obenem pa lutkovno znanje in izkušnje predajate tudi drugim. Kdaj in kje se je porodila ljubezen do lutkovne umetnosti?

Moja mama je bila izdelovalka kostumov. Rasel sem z njenim poklicem in z dragocenimi materiali, iz katerih je šivala kostume. Ko sem bil star tri leta, sem naredil prve lutke. Tudi moj dedek – očetov oče – je vplival name. Prodajal je nakit, pozneje pa kolačke. Zelo rad je kupoval prepričljive reprodukcije del znamenitih evropskih slikarjev; tako sem bil že kot otrok v stiku z umetnostjo, ki me je nadvse prevzela. Ena od mojih tet je bila slikarka. Spomnim se vsaj še enega vpliva: v času mojega otroštva se je začel vzpon televizije. Na programu je bilo veliko oddaj, v katerih so nastopale lutke. Niso me zanimali živi igralci – zdeli so se mi izumetničeni, lutke pa so se mi zdele pristne. Lutke so narejene in živijo samo na odru, živi igralci pa imajo tudi svoja zasebna življenja. Iz povezave slikarstva (po osnovni izobrazbi sem pravzaprav slikar) in oblikovanja nastane nekaj umetelnega – to me zanima.

Vse od otroštva naprej sem ustvarjal lutke. Študiral sem slikarstvo ter v srednji šoli učil lutkarstvo in umetnost. Leto dni sem bil član gledališča Hitomi-za. Leta 1991 sem bil povabljen v Charleville-Mézières v Franciji, in sicer kot udeleženec mojstrske delavnice pri profesorju Josefu Krofti; takrat se je začela moja mednarodna pot. Kroftova smer je bila čista in močna. Želel sem ostati v stiku z evropsko lutkovno umetnostjo, zato sem naslednje leto šel študirat na DAMU v Prago. Vključil sem se v projekt Babilonski stolp, koprodukcijo šole iz Charlevillea (Institut International de la Marionnette), gledališča Drak na Češkem in praške gledališke akademije DAMU. Šest igralcev iz šestih dežel: Japonske, Avstralije, Češke, Francije, Grčije in Nemčije, je nastopalo v predstavi, ki smo jo nato nekaj mesecev igrali vsak dan v središču Prage. V Pragi sem se nato ustalil, saj sem prav zaradi te predstave dobil nove ponudbe. Od takrat ustvarjam svoje avtorske predstave, režiram in snujem likovne podobe za druga gledališča ter poučujem na univerzah. S svojimi predstavami veliko potujem, zato poučujem manj, veliko pa režiram in izvajam ustvarjalne delavnice.

Kako začnete nov projekt? Kaj je navdih in od kod prihaja?

Včasih je osnova zgodba: Trije prašički, Rdeča Kapica, Mala morska deklica … V svoj lutkovni svet sem postavil tudi dramsko klasiko, kot so Macbeth, Kralj Lear ali Češnjev vrt. Pogosto pa je izvor v likovnem motivu – ko  slikam, dobim navdih. Velikokrat kaj vidim: prizor, gibanje … a takrat še ne vem natanko, da se bo prav to pojavilo v predstavi. Zgodi se kasneje. Ko me preganja rok in vem, da moram ustvariti nekaj novega, se spomnim vsega, kar se nalaga, in to idejo potem razvijem. Vedno »shranjujem« spomine, ker ne vem, kdaj mi bodo prišli prav.
Celó gibanje telesa na odru se zgodi spontano; šele med izvedbo se spomnim, da sem ga v resnici našel na ulici.

Kar naprej ste na poti, razpeti ste med domovino, Češko in številnimi drugimi deželami. Kako doživljate nenehna potovanja, nove sodelavce, igralce, občinstvo?

Potovanje med deželami me včasih utruja, vendar poskušam uživati, saj mi užitek močno pomaga pri delu. Zdi pa se, da sem vedno enak, ne morem se zlahka prilagajati. Je pa res kar naporno: po mariborski premieri grem v Prago, nato v Moskvo, znova v Prago, v London, na Japonsko; vse to se bo zgodilo v desetih dneh. Moje bivanje v Mariboru je pravzaprav eno najdaljših in najmirnejših.
Postal sem svetovljan, ne da bi to načrtoval ali hotel. Če bi bil na Japonskem, bi moral imeti nekakšen naziv, nekakšen status. V Evropi sem mnogo laže individualist brez nalepke in se tako lahko scela predajam lutkovni umetnosti.

Kako pa je biti ustvarjalen na več področjih: biti hkrati igralec, likovni ustvarjalec, režiser in pedagog?

Pri svojih avtorskih predstavah, v katerih tudi igram, čutim večje zadoščenje.
Delo likovnika je najbolj udobno. Tudi če sem bolan, lahko delam. Najtežje je režirati. Vse si moram zamisliti vnaprej, rezultat pa je dokončen in viden šele v prihodnosti. Takrat nisem več z ekipo in z občinstvom. Še vedno se učim režiranja, četudi to počnem že zelo dolgo. Pri igranju imam občinstvo pred seboj, kot režiser pa ga pogrešam.
Rad poučujem, rad imam komunikacijo s študenti. Pravzaprav je to moj izhodiščini poklic – šest let sem bil učitelj v dekliški srednji šoli. Na Japonskem je delo razrednika pravzaprav še pomembnejše od poučevanja predmeta. Zjutraj in ob koncu dneva se z razrednikom sreča petinštirideset učencev; učitelj ima zanje veliko odgovornost ne samo v šoli, ampak tudi izven nje. Rad sem jih učil slikanje, kiparjenje, tiskanje in druge likovne tehnike, vendar sem bil v stiku z učenci predvsem kot razrednik. Tudi zdaj, ko potujem, gre za podoben pedagoški princip – nekomu moram prenesti svoje znanje, védenje in izkušnje.

Kako čutite razlike med japonskim dojemanjem lutkovnega gledališča z izjemno močno in dragoceno tradicijo, ki je živa še danes, in evropskimi težnjami po raziskovanju, brisanju meja med različnimi zvrstmi umetnosti?

Pojav »živega« igralca ob lutki se je začel v petdesetih letih v vzhodni Evropi. Josef Krofta mi je pripovedoval, da so gledalci začeli zapuščati lutkovna gledališča, zato so razvili lutkovno gledališče z igralci in petjem. To ni več lutkovno gledališče, ampak gledališče z lutkami. Kaj takšnega se na Japonskem ni zgodilo; npr. vrhunec gledališča bunraku sega stoletja nazaj in ostaja nespremenjena tradicija do danes. Moderno lutkovno gledališče se je začelo dogajati neodvisno od tradicije. Tradicija bunraku ostaja, ob tem pa se razvija sodobno lutkovno gledališče po evropskih ali ameriških zgledih. Danes poskušajo nekateri tudi tradicionalno japonsko lutkovno gledališče delati na moderen način.
Sam sem se učil tradicionalnega lutkovnega gledališča v Hitomo-zi. To leto mi je sicer veliko dalo, vendar sem hotel ustvarjati sam, in sicer nekaj novega. Po srečanju s češkim gledališčem in njihovimi mojstri sem šel pač svojo pot. Do neke mere želim ohraniti japonski vpliv, včasih nenamerno, včasih namerno. Nočem pa se v svojih predstavah in pri svojem delu »postavljati« s svojim japonskim izvorom.

Zakaj prav zgodba Ribič Taro? Precej nenavadno je …
   
Najprej sem želel zgodbo o opici in raku, vendar se je zdela za vaš prostor preveč krvava in maščevalna. Izmed japonskih zgodb smo tako izbrali Ribiča Tara. To je morska zgodba z nostalgičnim ribiškim motivom; tudi Slovenija ima morje, zato je motiv slovenskemu občinstvu v osnovi razumljiv. Zgodba nima srečnega konca. A to pri japonskih zgodbah ni pravilo, žalostni konci so pravzaprav redki, Taro Urašima je v tem elementu poseben.


***
Noriyuki Sawa je študiral slikarstvo na Japonskem in po študiju poučeval na srednji šoli. Študijske poti so ga po šestih letih poučevanja zanesle v Evropo, kar je zaznamovalo njegovo ustvarjalno pot. Leta 1991 je pod pokroviteljstvom japonskega ministrstva za kulturo odpotoval na mojstrsko delavnico v Cherleville-Mézierès v Francijo in tam srečal znamenitega češkega lutkovnega ustvarjalca Josefa Krofto. Preselil se je v Prago, kjer je v letih 1992 in 1993 igral v mednarodni koprodukcijski predstavi Babilonski stolp. Od takrat ustvarja kot igralec, režiser in scenograf po vsem svetu.

Leta 1999 je za predstavo Gozd in za druge gledališke dosežke prejel evropsko nagrado medalja Franza Kafke. Leta 2000 je s češkim gledališčem DRAK in Japonsko fundacijo ustvaril mednarodni projekt Romeo in Julija. Predstavo Japonske pravljice je režiral leta 2002 v praškem gledališču za otroke   in zanjo že istega leta prejel prvo nagrado na mednarodnem lutkovnem festivalu v Pragi. Svojo uspešnico z naslovom Pravljice je ustvaril prihodnje leto in istega leta prejel nagrado za najboljšo predstavo za otroke na mednarodnem festivalu v Ostravi. Tudi za predstavo Štiri pravljice z volkovi, ki jo je zrežiral in zanjo naredil likovno podobo v lutkovnem gledališču DLO v Ostravi, je na mednarodnem lutkovnem festivalu v Katowicah na Poljskem prejel nagrado za likovno podobo. Na istem festivalu je leta 2008 prejel tudi nagrado za svojo predstavo Pravljice.

V letu 2004 je gostoval v Združenih državah Amerike. Predstavo Kralj Lear je igral na univerzi Stanford in za študente izvedel delavnice. Predstavo Gozd je igral v gledališču LaMaMa v New Yorku.

Gostovanja so bila nato čedalje pogostejša. Nastopal je na festivalih v Italiji, Španiji, na Finskem, v Veliki Britaniji, na Japonskem, v Koreji, Rusiji, na Poljskem in na Tajvanu.
Za ameriški film Hannibal Rising je ustvaril lutke v japonskem slogu.

Leta 2007 je na znamenitem mednarodnem praškem Quadrienalu izvajal delavnice izdelave in animacije tradicionalnih japonskih lutk. Prihodnje leto je imel podobne mojstrske delavnice tudi na mednarodnem kongresu in festivalu svetovne lutkovne zveze UNIMA v avstralskem Perthu.

Uspešnico Ninja je ustvaril v letu 2009. Takrat je na festivalu v Subotici prejel dve nagradi: za igro in glasbo v predstavi Gozd. Na Japonskem je v tem letu ustvaril televizijsko oddajo z lutkami in glasbo.

Leta 2010 je sodeloval z gledališčem v Katowicah na Poljskem in ustvaril predstavo Naranashi. Tega leta je na Japonskem zrežiral svojo prvo opero z lutkami Iolanta.

Leta 2011 je prejel posebno nagrado Evropske prestolnice kulture Katowice.

Noriyuki Sawa je nenehno na poti med deželami in celinami, sodeluje z gledališči, igra svoje avtorske predstave, predava, izvaja mojstrske delavnice, se preizkuša na novih umetniških poteh, kot je opera z lutkami ali ustvarjanje s starejšimi.



(Iz gledališkega lista uprizoritve)