Pred upokojitvijo

Thomas Bernhard velja – ob Elfriede Jelinek in Petru Handkeju – za najpomembnejšega povojnega avstrijskega pisatelja in dramatika. Za svoje delo je prejel več prestižnih nagrad, med drugim tudi avstrijsko državno nagrado za literaturo (1968) in Büchnerjevo nagrado (1970), iz česar se je s svojo kot britev ostro kritičnostjo in cinizmom ponorčeval v knjigi Vse moje nagrade. Romani in drame, v katerih ne skriva odkritega odpora do avstrijske družbe, so že za časa njegovega življenja sprožali burne odzive in škandale v avstrijski javnosti do te mere, da je Bernhard v avstrijskem gledališkem prostoru celo prepovedal uprizarjanje svojih dram. Največkrat je bil vzrok temu prav njegovo neumorno razkrivanje tabu teme nacizma in nerazrešenih travm v zvezi z nacistično preteklostjo kot tudi sedanjostjo v Avstriji. In natanko to je tudi tema dramskega besedila Pred upokojitvijo, ki jo je sam podnaslovil kot komedijo o nemški duši. Bernhardovi kritiki in radikalnosti ni ušel pravzaprav nihče, še posebej ne sprenevedava morala malomeščanske kulturniške srenje in elitnih kvaziustvarjalcev. V svojih delih je izoblikoval svojevrsten in prepoznaven, do zadnje tančine izbrušen slog, ki se ves čas giblje na meji tragikomičnega, v njih pa prikazuje brezupen poskus posameznikov, kako s pomočjo umetnosti premagati minljivost in kako v svetu ponarejenih odnosov ohraniti avtentičnost. V drami Pred upokojitvijo obravnava temo zatrtega in prikritega »negovanja« nacističnih korenin in idealov skozi zgodbo bivšega nacista in njegovih dveh sester, hkrati pa se skozi njihove odnose razpira pretresljiv prikaz sprevrženih in deformiranih odnosov v družini kot seveda tudi v družbi nasploh.