Lutkovni balet je nastal na glasbo ruskega skladatelja Igorja Stravinskega, ki je eno najbolj kontroverznih skladb v zgodovini glasbene umetnosti napisal v začetku 20. stoletja. Danes se zdi skoraj neverjetno, da je ta priljubljena in cenjena skladba ob premieri v Parizu doživela škandal, da je bila koreografija Vaclava Nižinskega ocenjena kot katastrofalna, glasba pa nerazumljena.
V slovenskem prostoru smo si lahko ogledali več izvedb Posvetitve ali variacij na temo: od Posvetitve pomladi Edwarda Cluga prek triptiha, ki so ga skupaj ustvarile Maša Kagao Knez, Jana Menger in Rosana Hribar pa vse do Posvetitve pomladi, ki jo je kot del Trilogije leta 1996 v Cankarjevem domu na oder postavil Matjaž Farič. Farič se sicer s tem delom srečuje že četrtič, saj sta bili dve njegovi predstavi uprizorjeni tudi v Studiu za sodobni ples v Zagrebu. Tokrat se s temo ukvarja prek novega medija – lutke oziroma animiranega objekta.
Zgodba za izhodišče jemlje posameznika in njegovo usodo, ki pa mu jo kroji družba. Prvinam klasične animacije lutk so v lutkovnem baletu Posvetitev pomladi dodani sodobnoplesni gibi, animirani objekti in videoprojekcija, ki s svojimi vsebinami podpira vse preostale elemente. Tako v gibu kot v vsebini gre za ritual, za posvetitev klasičnim tehnikam umetniškega dela, ki so kasneje žrtvovane za kreativno svobodo.
Narava zahteva žrtev. Skupnost organizira žrtvovanje. Žrtev je naivno čist in brezkompromisno predan posameznik, ki je pripravljen odplesat v smrt za dobrobit skupnosti. Žrtvovanje je mnogokrat povezano z manipulacijo. Prav tako je lutka mnogokrat prispodoba manipulacije. V omenjenem se zlivata dva fragmenta razmišljanja, ki vodita do uprizarjanja Posvetitve pomladi z lutkami. Gre za gibalni izziv, ki zajema razumevanje gibanja kot prispodobo za preživetje. Pri tokratni Posvetitvi pomladi gre za veliko več kot le za manipulacijo. Gre za vprašanje, koliko življenja zmoremo vdahniti nečemu, kar bomo kmalu žrtvovali.
Predstava je uprizorjena z dovoljenjem Boosey & Hawkes Music Publishers Limited.
