Ko beseda nanese na ruskega skladatelja Igorja Stravinskega, je težko iti mimo njegovega serialnega sloga v svetu že kanoniziranih kompozicij in seveda škandala, ki ga je povzročila krstna izvedba njegovega najslavnejšega baleta Posvetitev pomladi. Škandal, primerljiv s tistim ob krstni uprizoritvi Jarryjevega Kralja Ubuja, je bil verjetno odskočna deska za fascinacijo, ki je nastopila pred samim razumevanjem prelomnosti dela za naslednje generacije skladateljev.
In čeprav se Posvetitev na prvi pogled zdi izredno zapletena, je v resnici njeno bogastvo ravno v tem, da se odmika od nemške tehnike simfonične kompozicije in se tako izogiba kompleksnemu razvoju harmonij in naravni potrebi po rasti. Raje kot to se diametralno različni bloki zdaj igrivo, zdaj temačno sestavljajo v mozaik, utemeljen na hipnotičnih vzorcih, ki melodične linije pletejo v kite utripajoče ekstaze, zaključene v dinamičnih šokih praslovanskega žrtvovanja devic.
Sto šest let po krstni izvedbi se je to delo Stravinskega konsistentno pojavljalo na repertoarjih svetovnih plesnih in gledaliških odrov. Zato je bila odločitev, da institucija to delo ponovno vrne na slovenske odre, pričakovana. Mogoče manj pričakovano pa je bilo dejstvo, da se je za to gesto – na svetovni dan lutk – odločilo prav Lutkovno gledališče Ljubljana. Uprizoritev, ki je na realizacijo čakala od leta 2017, je režiral slovenski koreograf, plesalec in režiser Matjaž Farič, ki se je s Posvetitvijo poprej srečal že trikrat. Njegov četrti vstop v delo pa izstopa zaradi dejstva, da so tokrat z njim v dvorano prišle tudi lutke (likovna podoba Barbara Stupica). Tako smo bili gledalci lahko priča izredno fascinantni formi gledališča – lutkovnemu baletu.
Tema, s katero se ukvarja Posvetitev, je predkrščansko obredje žrtvovanja device ob nastopu pomladi. V tokratni Faričevi interpretaciji se ta ideja manifestira skozi videnje lutke kot (žrtvovanega) smrtnika in njenega animatorja kot boga. S tem animator stopi iz sence svojega poklica na piedestal, ki mu v realnem življenju nikoli ne bi pripadal. Postane bog, ki povrže človeka-lutko in vodi njegovo pot skozi ritual, ki se hitro zakoliči kot metafora našega obstoja, naših napak, našega svetohlinskega značaja. Vse skupaj pa se zaokrožuje pod okriljem motiva Willendorfske Venere, ki kakor zlato tele manifestira izdajo lutke pravemu bogu – animatorju.
Animatorji oziroma plesalci oziroma igralci (Voranc Boh, Jan Bučar, Lovro Finžgar, Klemen Janežič, Iztok Lužar, Matevž Müller, Dušan Teropšič) se v uprizoritvi znajdejo pred zanimivim izzivom. Zasedba namreč združuje lutkarje, dramske igralce in plesalce, pri čemer pa jih Farič ni pospravil v predale njihovih najmočnejših atributov, ampak je vsem dodelil vse. Vsak od njih je v ritualu Posvetitve plesalec, animator in dramski igralec. Brez izjeme, brez olajševalnih okoliščin. Njihova ritmična usklajenost in železna kolektivnost potencirata Faričevo kaotično-elegantno koreografijo, divje sunke teles pa v dramatičnih prizorih povzdiguje še nenehen trk okončin lesenih namiznih lutk, s katerimi se igralci stalno poigravajo – zdaj nasilno, zdaj nežno. Ravno v tem pa se razkrije tudi veličina lutkovne umetnosti, saj »napadene« lutke nenehno kažejo na ranljivost človeškega telesa in njegovo nezmožnost iti preko svojih meja, pri čemer lutka ima to možnost. Lutka lahko svoj korpus prilagodi vsakemu umetniškemu konceptu. Tu pa uprizoritev ponudi zanimiv kontradikt, saj se lutka definira kot človeški rod, animatorji kot bogovi, pri čemer pa je ravno lutka to vsezmogljivo bitje, bogovi pa ji v resnici lahko nudijo le svojo dušo.
Igralci, svobodni, pogumni in prepričani v svoje delo, zavzamejo oder in pretkano realizirajo režijski koncept, ki vzbuja domišljijo in riše bogate slike ter asociacije v drugače relativno kratkem dogodku. Kljub takšnemu časovnemu okviru in premnogim dogodkom je uprizoritev dramaturško dobro premišljena (dramaturgija Nika Švab, Staša Prah) in brezkompromisno vpeta v odnos človek-bog, preko katerega se vsak prizor združi v harmonijo teme žrtvovanja za bogove. Kot kulisa celotnemu dogajanju se v ozadju vrtijo tudi video projekcije (Jure Lavrin), ki manipulirajo z gledalčevim očesom, s čimer prostor preprostega odra vržejo v vesoljne razsežnosti ter poskrbijo za celostno izpopolnjeno umetnino.
V množici estetsko dovršenih, a vsebinsko praznih predstav naših gledališč je Posvetitev pomladi zagotovo ena tistih uprizoritev, ki seka iz množice. Je estetska katarza, podkrepljena z vsebino, in je dokaz, da se pogum v gledališču obrestuje – to pa je nekaj, kar je Lutkovno gledališče Ljubljana pravzaprav odkrilo že pred nekaj leti, in zato me veseli, da je njihova lanska produkcija Misterij sove na Odru pod zvezdami kmalu dobila isto kakovostnega tovariša.
***
V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/-ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/