"Predragi oče, pred kratkim si me vprašal, zakaj trdim, da čutim strah pred Teboj. Kot po navadi Ti nisem znal nič odgovoriti, deloma prav zaradi strahu, ki ga čutim pred Teboj, deloma zato, ker je za to, da bi utemeljil ta strah, potrebnih preveč posameznosti, da bi jih med govorjenjem vsaj za silo lahko obdržal skupaj. In če Ti tu poskušam odgovoriti v pismu, bo to vseeno zelo nepopolno, ker me tudi pri pisanju ovira strah pred Teboj in njegove posledice in ker velikost snovi daleč presega moj spomin in moj razum.
Tebi se je ta stvar zmeraj kazala kot zelo preprosta, vsaj kolikor si pred menoj in brez izbire tudi pred mnogimi drugimi govoril o nji. Zdelo se Ti je približno tako: "Vse življenje si opravljal težko delo, vse si žrtvoval za svoje otroke, predvsem zame, jaz sem zaradi tega imel popolno svobodo in sem se lahko učil, kar sem hotel, nobenega vzroka nisem imel, da bi imel kakšne skrbi za hrano, torej sploh nisem imel skrbi; za to nisi zahteval nikake hvaležnosti, pričakoval pa si vsaj malo kakršne koli uslužnosti, kakšno znamenje sočutja; namesto tega sem se Ti od nekdaj izmikal in se zalezel v svojo sobo, h knjigam, k prismojenim prijateljem, k prenapetim idejam." Če strneš svojo sodbo o meni, se pokaže, da mi sicer ne očitaš česa nespodobnega in zlega (morda z izjemo mojega zadnjega namena, da se poročim), pač pa hlad, tujost, nehvaležnost. In sicer mi to očitaš tako, kot da je to moja krivda, medtem ko Ti nimaš pri tem tudi najmanjše krivde, razen mogoče te, da si bil predober z menoj." (F.K.)
