V drami Pesmi živih mrtvecev spoznamo komisijo, ki jo sestavljajo predsednik, izvedenca za strokovna vprašanja, politična delegata in referent. Komisija ima nalogo preiskati nenavaden incident, v katerem je mlad moški visokemu članu tuje delegacije odgriznil uho. Izkaže se, da se je neznanemu mlademu moškemu kljub strogim varnostnim ukrepom uspelo izmuzniti iz bližnje mrtvašnice, saj tega objekta niso nadzorovali, saj iz mrtvašnice nihče ni pričakoval nevarnosti, sploh pa ne živega človeka. Gledališka igra z močnim družbeno angažiranim sporočilom se duhovito poigrava s situacijami v slovenskem političnem življenju, z različnimi komisijami, ki jih ustanavljamo kot po tekočem traku, a niso nikoli sposobne (morda jim tudi ni v interesu) pripeljati zadev do konca zaradi birokratskih formalnosti in medsebojnih sporov. Medtem pa ljudje pred njenimi očmi umirajo. Zupančič s svojim značilnim jedkim humorjem brez dlake na jeziku v slogovno izvrstno napisani igri okrca sodobno slovensko politično groteskno sceno in pokaže družbi neizprosno ogledalo.
Drama Pesmi živih mrtvecev je bila leta 2015 med petimi nominiranimi besedili za Grumovo nagrado. Strokovna žirija je v obrazložitvi nominacije za Grumovo nagrado zapisala: "Igra Pesmi živih mrtvecev prinaša jedko in sarkastično, a žal tudi zelo natančno podobo današnjega sveta. V njej smo priča sestanku »strokovno-politične« komisije, ki se je zbrala, da bi preučila nenavaden, že kar absurden incident. A namesto da bi se komisija spopadla s samim problemom, se izmika, izgublja v proceduralnih vprašanjih, išče rešitev v protokolu in procesni zakonodaji, podleže osebnim preferencam in muham ter v skorajda perverznem ukvarjanju s seboj popolnoma pozabi na svojo nalogo. In medtem ko ta in verjetno številne podobne komisije v institucijah sestankujejo, se ljudje zunaj, čedalje bolj nemočni v vsakdanjem spopadanju s konkretnimi materialnimi, zdravstvenimi in najrazličnejšimi drugimi težavami, spreminjajo v nekakšne žive mrtvece. Gon po preživetju imenujejo optimizem in sploh ne opazijo, da pravzaprav ne živijo več. Igra je spretno izpisana in izjemno duhovita, a njen črni humor se izzivalno preliva v pretresljivo podobo globoko razcepljenega sveta, v katerem »komisije« nikoli ničesar ne rešijo, življenje tistih, za katere so zadolžene, pa se ob vsej brezbrižnosti in krutosti neizprosno izteka."
