»Že z lanskim zaključkom leta smo ustvarili dobre temelje za delo v prihodnje, in prepričana sem, da so tudi letošnji temelji taki. Lani jeseni smo v koprodukciji s celjskim gledališčem pripravili predstavo Žalujoča družina in s tamkajšnjo direktorico sva vrgli kovanec, kje jo bomo igrali na silvestrovo. Ona je imela več sreče, mi pa bomo omenjeno komedijo kultnega avtorja Branislava Nušića kot uvod v najdaljšo noč v letu ponudili letos,« je povedala Mirjam Drnovšček. »Novo leto smo začeli s študijem predstave Stenica v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj. Režiral jo je Jernej Lorenci, ki je pravkar dobil evropsko nagrado za najboljšega režiserja. Lahko rečem, da predstava navdušuje vse, ki si jo ogledajo. S Stenico smo gostovali tudi na Borštnikovem srečanju, kjer sta bila za vlogi v njej nagrajena Maruša Majer in Gregor Zorc, peljali pa jo bomo še na nova gostovanja.«

Leto 2017 je bilo Prešernovemu gledališču Kranj zelo naklonjeno. »Odlične predstave, vabila na festivale in nagrade. Na vse to smo zelo ponosni,« je poudarila Drnovščkova. »Tudi Teden slovenske drame, ki ga vsako pomlad pripravljamo v našem gledališču, je bil več kot uspešen. Veseli smo, da se naš festival iz leta v leto širi in razvija. Kljub kadrovskim in finančnim omejitvam delamo čudeže, zato sem hvaležna vsem zaposlenim, ki tako požrtvovalno delajo, čutijo in živijo z gledališčem.«

Takoj po Tednu slovenske drame so v Kranju začeli študirati še dve predstavi po novih slovenskih besedilih, ki sta bili pred dvema letoma nominirani za Grumovo nagrado. »Pesmi živih mrtvecev avtorja in režiserja Matjaža Zupančiča smo spet pripravili skupaj s celjskim gledališčem, Tri ženske pa so naš samostojni projekt, ki ga je na oder postavil pisec besedila Vinko Möderndorfer. Obe predstavi je občinstvo odlično sprejelo. Tri ženske so bile decembra razprodane, saj je tematika nadvse aktualna, potrošništvo je v teh predprazničnih dneh najbrž vsakomur »blizu«, sijajne igralke Darja Reichman, Vesna Slapar in Vesna Jevnikar pa nas s pomočjo duhovitega besedila opozarjajo, da iščemo srečo tam, kjer je ni.«

Aktualen Teror

V Prešernovem gledališču Kranj so srečo brez dvoma našli v predstavi Teror, ki so jo krstno uprizorili v začetku decembra. »To je bila pika na i. Vse decembrske predstave so razprodane, odmev v medijih je bil – ob aktualnih vprašanjih terorizma, varnosti, nacionalnega interesa, človekovih pravic – prav neverjeten. Želimo si, da bi se ta uspeh prenesel tudi v prihodnje leto in da bi Teror doživel neskončno število ponovitev,« je pristavila Mirjam Drnovšček. »Vesela sem tudi, da nam je letos uspelo podeliti prvo nagrado julija za najboljšo vlogo v pretekli sezoni; nagrajenko je izbrala žirija na podlagi glasov obiskovalcev, ki so si ogledali predstave v našem gledališču. Letos je šla prepričljivo v roke Darji Reichman, sicer za vlogo Karle v Helverjevi noči, čeprav je bila Darja izjemna v vseh letošnjih vlogah. Za podeljevanje te nagrade smo se odločili, ker se nam je zdelo, da je marsikatera vloga v slovenskem prostoru včasih po krivici prezrta. Pa tudi našemu občinstvu, ki ga izjemno spoštujemo in cenimo, smo želeli dati priložnost, da pove, kaj se mu je najbolj vtisnilo v spomin.«

V Prešernovem gledališču se zelo radi odločajo za koprodukcije, saj se po direktoričinih besedah »na ta način združita ustvarjalni energiji dveh gledališč, več ljudi vidi predstave, ker jih igramo na dveh odrih, pa tudi finančna porazdelitev bremena v teh časih ni zanemarljiva. Ponosni pa smo tudi na številna gostovanja. V Umagu je Helverjeva noč dobila nagrado občinstva, bili smo še v Novem Sadu, Baru, Budvi, celo v Indiji, v Kalkuti, prihajajo pa že vabila za prihodnje leto. Gostovanja v Romuniji, Izraelu in Češki so že potrjena, čakamo pa še na odziv iz Turčije in Bolgarije. Občinstvo nas povsod toplo sprejme, kar kaže na dejstvo, da so naše predstave res vrhunsko narejene.«

Prihaja Naš razred

Tudi Marinka Poštrak, vodja umetniškega oddelka in dramaturginja Prešernovega gledališča Kranj, si želi, da bi se leta 2018 takšen trend nadaljeval, saj jim je letošnje dalo krila. Povprašali smo jo o načrtih. »Res je lepo, da se nam obeta veliko gostovanj. Z Judovskim psom v režiji izraelskega režiserja Yonatana Esterkina gremo v Izrael, česar se zelo veselim. Gre za predstavo, ki gledalcem po vsem svetu vzbuja močna čustva, saj je holokavst, ki ga sodobni izraelski avtor Asher Kravitz obravnava v tem izjemnem delu, gotovo takšna tema, da bi jo moral videti vsak srednješolec (če preostalih gledalcev, ki so nad uprizoritvijo navdušeni in obenem pretreseni, seveda ne omenjam); te teme se je lotil pretanjeno in na trenutke humorno, igralec Miha Rodman pa je dokazal pravo igralsko virtuoznost. In prav v tem času se znova ukvarjam s podobno tematiko, saj bomo takoj po novem letu začeli študirati besedilo Naš razred (v režiji že večkrat nagrajene in drzne mlade režiserke Nine Rajić Kranjac), ki prav tako pretresljivo prikazuje problematiko dolgo zamolčanega pogroma nad Judi leta 1941 na Poljskem, vendar z malce drugačne perspektive – s perspektive otrok nekega šolskega razreda – vse do današnjih dni. Zelo smo ponosni, ker je njen avtor Tadeusz Słobodzianek, najpomembnejši sodobni poljski dramatik, že potrdil navzočnost na naši premieri 22. marca, po njej pa bo pri nas vodil delavnico dramskega pisanja.

Naš razred je, poleg Terorja, trenutno v svetu najbolj uprizarjano besedilo, na sporedu je vse od Londona (kjer je bila v National Theatru krstna uprizoritev še pred premiero na Poljskem), Poljske, Kanade, Izraela, do ZDA, Španije, Italije, Češke, Japonske, Brazilije, Madžarske, Litve, Švedske itd., saj gre za delo, ki je na Poljskem prejelo nagrado NIKE za najboljše dramsko besedilo, poleg tega pa je tema za današnji čas zelo pomembna. V Sloveniji bomo imeli kar tri premiere, predstava bo namreč nastala v koprodukciji z Mestnim gledališčem Ptuj in Mini teatrom Ljubljana,« je povedala Poštrakova. »Mislim, da bo pritegnila in pretresla tudi slovensko javnost, saj še nismo odprli in razrešili vseh tabujev iz naše polpretekle zgodovine in se z njimi spopadli tako pogumno, kot je to storil avtor drame Naš razred.« Drama virtuoznega poljskega avtorja govori, kot je povedala Marinka Poštrak, namreč o tem, »kako lahko polovica ljudi iz vasi pobije drugo polovico, sosed soseda, sošolec sošolca, in kako lahko tako nacistični kot stalinistični totalitarni sistem v ljudeh vzbudita najbolj nizka, agresivna čustva in strahotna dejanja«. Tudi v Sloveniji lahko v zgodovini prepoznamo podobne simptome, in čas je, da končno brez ideoloških predznakov spregovorimo o tem. Kot opozorilo, da se kaj takšnega ne bi nikoli več ponovilo!

Marinka Poštrak je seveda omenila vsakoletno »prelomnico«, ki jo za Prešernovo gledališče pomeni Teden slovenske drame; prihajajoči bo še posebno zanimiv, saj bodo poleg že omenjenega Tadeusza Słobodzianka na njem sodelovali še gostje iz Izraela, Albanije, Indije itd., takoj po njem pa bodo v Prešernovem gledališču začeli študirati dve uprizoritvi za prihodnjo gledališko sezono.

»Po nekaj letih premora se bomo znova lotili otroške predstave. Na pobudo direktorice Mirjam Drnovšček smo izbrali besedilo Kdo je Vidku napravil srajčico, ki ga je po Levstikovi predlogi priredil eden naših največjih virtuozov pesniške besede, pesnik in dramatik Boris A. Novak, režirala pa ga bo mojstrica otroških predstav Katja Pegan. Gre za delo z globokim humanim sporočilom tako zaradi tematike kot Novakovega avtorskega pristopa, ki tej znani slovenski pravljici ni ničesar odvzel, dodal pa ji je prekrasne songe in poetični pečat. Zdi se nam pomembno, da naredimo otroško predstavo, ki govori o solidarnosti, saj je te med odraslimi (in tudi med otroki) zmeraj manj, zato je treba s privzgajanjem tovrstnih vrednot začeti že zelo zgodaj. Odpiranje aktualnih, družbeno odgovornih tem in vzgoja najmlajših v duhu solidarnosti in čuječnosti ostaja še naprej – in vedno bolj – poslanstvo Prešernovega gledališča. Teme, kakršna je solidarnost, je treba odpirati in ne zapirati, saj sta globalna in lokalna politika tako strašljivi, da moramo gledališki ustvarjalci ljudem pokazati vse možnosti in načine za humane odnose, za to, kako lahko ljudje življenje drug drugemu olajšamo in ne (za)grenimo. In prav za to si prizadevamo v našem gledališču! Kajti gledališče v pravem pomenu besede nikoli ni bilo prostor za zabavo in pozabo, temu so namenjeni drugi populistični mediji. Gledališče je in mora ostati prostor intenzivnih čustev, kritične misli in odprtega duha, intelektualne razprave, družbena tribuna za kresanje mnenj, predvsem pa mora postati vest družbe. To je njegov privilegij,« ugotavlja Marinka Poštrak.

Pogumen izbor tematik

Poštrakova nam je zaupala še en naslov iz prihodnje sezone: »Lotili se bomo prav tako zelo razvpitega dela Venera v krznu ameriškega avtorja Davisa Ivesa (po njegovi dramski predlogi je sloviti filmski režiser Roman Polanski posnel istoimenski film). Režija bo v rokah letošnjega Borštnikovega nagrajenca Primoža Ekarta. Besedilo odpira občutljivo erotično temo: zgodba se dogaja v gledališču, dotakne se razmerja med igralko in režiserjem, vstopanja v vlogo in tega, kako fikcija lahko postane resničnost, po drugi plati pa gre za odpiranje teme nevsakdanjih spolnih praks in frustracij, ki jih je v svojem delu Venera v krznu že pred skoraj dvema stoletjema izpostavil kontroverzni avstrijski avtor Leopold von Sacher-Masoch, po katerem so poimenovali mazohizem.«

Izvedeli smo še, da se bodo v prihodnji gledališki sezoni poklonili obletnici smrti Ivana Cankarja, saj je 2018 njegovo leto. »Počastili ga bomo z avtorskim projektom z naslovom Pred zoro, ki bo navdih črpal iz njegovih črtic in socialno obarvanih spisov. Cankar je še danes neverjetno aktualen, bil je izjemno občutljiv do socialnih krivic, do revščine, do zapostavljenih in zlorabljenih. Režijo bomo zaupali mlademu, obetavnemu in prodornemu Žigi Divjaku. Pričakujem zelo poglobljen študij, pri katerem bodo naši igralci kreativno sodelovali,« je povedala vodja umetniškega oddelka.

Ni težko ugotoviti, da v Prešernovem gledališču Kranj zelo pogumno izbirajo teme, ne ozirajoč se na stereotipe, in pogumno rušijo tabuje. »Imamo srečo, da je naša publika že zelo ozaveščena in vajena različnih gledaliških praks,« je poudarila Marinka Poštrak. »Kranj je blizu prestolnice, naši gledalci hodijo tudi v ljubljanske teatre in imajo možnost primerjave, zelo pa nas veseli, da znajo ceniti naše gledališče in ob naših dosežkih ne skoparijo s pohvalami.«