Intervju z Matjažem Zupančičem
Matjaž Zupančič je avtor, ki se vztrajno in nezadržno bliža nazivu slovenskega dramskega klasika. Njegov opus, piše drame in romane, je impozanten, zbirka Grumovih nagrad, ki jih je prejel za najboljša slovenska dramska besedila, pa rekordna. Nominacij in vseh drugih nagrad ter priznanj niti ne naštevamo. Sodi med tiste redke slovenske dramatike, ki ga igrajo po vsem svetu. In to že vrsto let. Zato lahko mirne duše zapišemo, da sodi tudi med vodilne mednarodne promotorje slovenske dramatike.
Ob svojem pisateljskem delu je tudi uveljavljen gledališki režiser in nenazadnje že dolga leta predan pedagog na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Krstna uprizoritev slovenskega dramskega besedila je nekdaj veljala za gledališki praznik. Danes v gledališču raje praznujemo kaj drugega ali pa, zavoljo preobilice dela, sploh ne praznujemo. A vendar je to dogodek, mimo katerega ne moremo kar tako. Čeprav kot dvojni avtor Matjaž ni bil navdušen nad zamislijo, da bi se razkril še v vlogi sogovornika v daljšem intervjuju, smo si kljub temu dovolili, da ga tik po začetku študija le podrezamo za nekaj kratkih misli, ki bi bralca utegnile zanimati.
Znano je, da se v svoji dramatiki rad spomniš drugih literarnih in nemalokrat tudi filmskih referenc. Lahko razkriješ, kdo vse te je navdihnil tokrat, pri Pesmih živih mrtvecev?
V naši drami gre za izredno sejo Komisije, ki mora obravnavati neobičajen in nerazumljiv dogodek. Sestanek, ki ga sicer organizira politika, se iz logističnih razlogov odvija v prostorih bivše bolnice oziroma sodne medicine. Že iz tega je najbrž razvidno, da je referenčni prostor Pesmi živih mrtvecev precej raznovrsten in vključuje tako literaturo kot film.
Kaj je bil neposreden povod za nastanek te igre?
Neposreden povod je bila zgodba vstajniškega gibanja oziroma reakcija takratne vladajoče politike, ki je množice demonstrantov označila za zombije. To oznako naša drama vzame resno in prešije prostor političnega z elementi fantastike in črne komedije. Politika, eksistenca, transcendenca. Tako nekako.
Vstajništvo je pokopano. Nekateri vstajniki so bolj ali manj uspešno na oblasti, drugi v opoziciji, tretji v anonimnosti. Se ti zdi, da je čas za nov revolt? Je sploh možen? Smiseln? Kateri so razlogi za apatijo? Apokaliptičnost, zdolgočasenost, virtualnost, preobilje?
Če na vstajniško gibanje gledamo skozi njegovo utopično dimenzijo, se vsa zgodba tudi tokrat ni mogla končati drugače v trenutku, ko je nasedla na trda tla družbene in politične realnosti. Vprašanje, ki se postavlja, je naslednje. Če je utopija žanr, v tem primeru podoba s srečnim koncem, kaj ima potem skupnega z redefiniranjem družbenih praks? Po moje zelo veliko, saj odpira vrata ven iz zatohlega in samoumevnega. In ta vrata so še vedno priprta – kljub stvarem, ki jih naštevaš.
***
Hm, poigravanje z utopijo je Matjažu ljubo in domače. Je pač človek, ki postaja klasik. Torej upa in verjame. In mi z njim. Nenazadnje, kdo lahko oporeka trditvi, da je utopija žanr in to tak, ki se konča srečno.
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF)