»Igralec Aljoša Ternovšek prejme priznanje ZDUS za vloge Bajana v avtorskem projektu Stenica v režiji Jerneja Lorencija, Referenta v predstavi Pesmi živih mrtvecev, avtorja in režiserja Matjaža Zupančiča ter Branilca v Terorju, Ferdinanda von Schiracha, v režiji Eduarda Milerja,« je bilo slišati z odra med podelitvijo nagrad v okviru nedavnega festivala, 48. Tedna slovenske drame. Aljoša se je povzpel na oder, prevzel nagrado in se občinstvu v dvorani, ob gromkem aplavzu, spoštljivo in globoko poklonil, kot to stori po vsaki predstavi. Omenjeno priznanje je bilo sijajna iztočnica za kratek pogovor ...

Glede na obrazložitev nagrade ZDUS, so praktično vse vaše vloge v pretekli sezoni izstopale ... Kaj vam pomenijo nagrade?

Nagrada je, kaj pa vem, malo je loterije, malo pa tudi rezultat dobrega dela ... Seveda je vsak človek vesel nagrade, to je jasno. Lep občutek je, če ljudje tvoje delo prepoznajo kot izstopajoče in lagal bi, če bi rekel, da nisem zadovoljen. Ampak igralci ne opravljamo tega dela zaradi nagrad, v prvi vrsti želimo z odra nekaj sporočiti. In to se mi zdi edino pravilno, tu smo zaradi nečesa drugega, ne zaradi nagrad. Jih je pa lepo prejeti, kaj naj rečem drugega.

Na podelitvi nagrade vas je spremljal tudi oče, prav tako priljubljen igralec Peter Ternovšek, ki ni mogel skriti ponosa na sina. Kako spremlja in sprejema vaše delo, kakšen vpliv ima na vas? Je bila njegova slava na začetku vaše igralske poti, breme ali blagoslov?

Breme ni bila nikoli. Niti slučajno. Z gledališčem sem povezan že od spočetja naprej, in sem pač s tem živel. Bolj me je začelo zanimati v srednji šoli. Dobro, mogoče so me na sprejemnih izpitih na AGRFT malo provocirali zaradi očeta, ampak s tem se nisem nikoli obremenjeval. Z očetom imava super odnos, tudi dve predstavi sva že naredila skupaj in nastopila v filmu. Tudi sicer se kar spremljava ... No, oče je zdaj že nekaj časa v penziji, zelo malo še dela profesionalno, ampak z mamo nista zamudila še niti ene moje premiere. Z očetom se rad pogovarjam. Veliko! Po vsaki premieri mi pove svoje mnenje. Tudi, če mu moja igra ni všeč, mi to odkrito pove.

V predstavi Pesmi živih mrtvecev ste se vživeli v referenta. Kakšen je sicer vaš odnos do birokracije, vam je ta vloga odprla kakšna nova obzorja? Ste zdaj bolj razumevajoči za t. i. formalnosti, ko veste kako stvari potekajo?

Ne, kvečjemu manj. Če sem sploh lahko še manj razumevajoč. Res sovražim birokracijo in uradnike. Mislim, ne uradnike kot ljudi, saj so lahko drugače čisto v redu, a problem je v tem, da nekateri postanejo nemogoči, ko dobijo moč. In potem jo s pridom uporabljajo. To smo zelo dobro 'raziskali' pri projektu 25.671, to je pri izbrisanih, kjer smo videli, kaj so ljudje počeli na uradniških okencih, z užitkom so rezali osebne izkaznice in podobno. Takšne birokratske puhloglavosti in praznine absolutno ne odobravam, celo preziram jo.

V predstavi Teror ste silovito in samozavestno zavzeli pozicijo obrambe obtoženega. Za odvetnika so najbrž potrebne podobne lastnosti kot za igralca. Če ne bi bili igralec, bi lahko bili odvetnik? Je to vloga, ki vam je bila pisana na kožo?

Ne. Niti slučajno. Odvetniki morajo najbrž res imeti igralske sposobnosti, oziroma, retorične spretnosti, izkušnje z nastopi in tako naprej, ampak med njimi in igralci obstaja velika razlika. Pri nas gre v vsakem primeru za fikcijo. Vedno in povsod. Odvetniki pa se ukvarjajo z resničnim življenjem. No, saj se tudi mi ukvarjamo z resničnim življenjem, a vseeno ostaja v okviru fikcije. Odvetnik pa se znajde v položaju, ko mora zastopati kriminalca, za katerega ve, da je kriv, a ima  seveda pravico do obrambe ... Jaz tega definitivno ne bi mogel početi ...

Se ne bi mogli toliko pretvarjati?

Ne, ne morem se pretvarjati. Tudi če se znajdem v kakšnem pogovoru, ko se s sogovornikom ne strinjam čisto v vsem, ko mi njegova osebna prepričanja niso blizu, se ne morem pretvarjati. V takšnem primeru se z veseljem spustim v dialog, v debato. Odvetniki morajo pač vse to dati na stran. V gledališču, v umetnosti, je drugače. Če se igralec znajde v določeni vlogi, je v funkciji celotnega konteksta. Tudi če igra negativca, barabo, morilca, kogar koli, je treba na to gledati v nekem kontekstu. Igralec predstavlja le majhen del tega, kar predstava sporoča. V Terorju sem na nek način videl, kako je biti odvetnik. V predstavi sem branil Larsa Kocha, če pa me vprašate osebno, bi ga obsodil. Moral bi biti kriv, oziroma je kriv. No, sprejemam možnost, da je izbral manjše zlo, toda treba je povedati, da je kršil ustavo, povelje, če pravna država deluje. Kam bi pa prišli, če bi vsak to počel? Vemo, kam pridemo, če vsak uveljavlja svojo voljo in za to na noben način ne odgovarja. Je pa res, da tudi v našem pravu obstaja možnost, da se nekoga obsodi, a je potem pomiloščen, isti trenutek, v isti sapi. Ampak, kot pravi državna tožilka v predstavi Teror, če hočemo to stanje terorja nekako preživeti, potem je treba Kocha obsoditi ...

Na odru se nenehno vživljate v ljudi, ki bivajo v različnih zgodovinskih sistemih, v različnih političnih obdobjih. V Stenici, na primer, se vračate v svoje otroštvo, v obdobje socializma. Kakšne spomine imate nanj?

V bistvu lepe. Rad se spominjam teh časov. Dobro, morda sem že toliko star, da se z nostalgijo spominjam vsega iz mladosti, ampak glede na to, kam ta svet drvi, v katero smer, se mi zdi, da smo imeli takrat, kakor koli gledamo, bolj humano družbo. Človek kot človek se je bolj jemal v obzir in se ga je tretiralo drugače. Če ne drugega, ljudi ni nihče toliko izkoriščal, kot se mnogim dogaja zdaj. Če se pogovarjamo o ideji socializma, se mi je zdel čisto v redu, toda vemo, da se pri vsaki realizaciji ideje kaj zalomi ... Če pogledamo idejo komunizma in idejo kapitalizma, je med njima radikalna razlika. Kapitalizem v osnovi izkorišča ljudi. Komunizem v ideji tega ne počne. Mislim, da je bil prvi pravi komunist na svetu, če je bil, seveda Jezus Kristus, čeprav seveda temu nihče v rimokatoliški cerkvi ne bo pritrdil.

Kapitalizem pa po drugi strani ponuja svet neomejene izbire. Se vam kdaj zgodi, da to doživljate kot breme, na primer, stojite pred polnimi policami in izgubljate čas, ker ne veste kaj bi izbrali? Tisoč stvari vam je všeč ...

Ko moram v trgovino, sem vsakič na robu živčnega zloma. Ne prenesem nakupovanja. Jemlje mi čas, vsako deklaracijo moram pogledati, da vem koliko 'sranja' je v izdelku. Če gre za večji nakup, se moraš nekam odpeljati, najti parkirni prostor v teh ogromnih šoping centrih, potem pa še vse drugo ... Medtem bi človek lahko šel na rekreacijo, prebral bi 40 strani knjige, ali pa poslušal tri glasbene plošče ... V bistvu nas sodobni sistem sili v neke bebave izbire. Če referiram na Stenico, moram izbrati med 140 vrstami jogurta. Ampak jogurt je jogurt. In na koncu koncev mi je čisto vseeno, katera mlekarna ga je izdelala. Ta izbira postaja že nora. V bistvu gre za neko vrsto diverzije, Angleži bi rekli ’Distract the attraction’. Ukvarjamo se z nečim nepomembnim, pomembne stvari pa gredo mimo nas, ker se nimamo časa ukvarjati z njimi.

Kaj naredite, če vam vloga, ki vam je namenjena, ne diši, ali se to preprosto ne more zgoditi, ker vas v teatru vendarle poznajo?

Ja, zdaj smo v Prešernovem gledališču že ekipa. Jaz v njej delam že sedem let, drugi so skupaj še dlje, tako da se nekako že ve, kdo je za kaj primernejši. Ampak, po drugi strani, diši, ne diši, v vsaki vlogi lahko najdeš izziv, se pač spopadeš z njo in najdeš nekaj, za kar se lahko primeš, oziroma nekaj, kar te privlači, kar te zanima in od tu začneš.

Program za prihodnjo sezono se že snuje. Že veste kaj boste delali?

Za dve stvari vem. Delali bomo otroško predstavo Kdo je Vidku napravil srajčico, jeseni pa nas čaka avtorski projekt z Žigom Divjakom po motivih iz Cankarjevih črtic.

Ste Mariborčan, živite v Ljubljani, na delo se vozite v Kranj ...

Vesel sem, da sem v Kranju. In s popolno samozavestjo lahko zatrdim, da si v tem trenutku ne bi želel biti v nobenem drugem slovenskem gledališču kot prav v Prešernovem.  Zdi se mi, da je v zadnjih petih, šestih letih to gledališče lepo zraslo, smo odlična ekipa, imamo sijajne odnose ... Morda se bo slišalo klišejsko, ampak res smo že skoraj postali kot ena velika družina, ki lepo sobiva.

Pogovarjala se je Smilja Štravs