Peer Gynt

Lahko rečemo, da spada Ibsenov Peer Gynt v galerijo najznamenitejših dramskih junakov vseh časov. S svojo zgodbo in intencami se postavlja ob bok Don Kihotu, Faustu, Hamletu, Don Juanu … Dramska pesnitev Peer Gynt je mešanica resničnih dogodkov, prepletenih z avtobiografskimi elementi in elementi pravljičnega sveta, polnega simbolov, ki nudijo možnosti za najrazličnejše interpretacije. Mladi Peer živi sam z materjo, njuni dnevi so formalno revni, a polni divje razbrzdane ježe skozi domišljijske pokrajine, skozi zgodbe, skozi bajke, pravljice, pesmi, privide … Peer odrašča v burnega, zahtevnega in zapeljivega sanjača. V njem se bijeta »dve duši«: ena je prek sveta pravljic usmerjena proti vsemu lepemu, etičnemu, drugi del njegove narave pa ga vleče v neznano, tvegano, skrivnostno, temno. Če je jedro in gonilo dramske pesnitve Peerovo iskanje samega sebe in zanašanje na samozadostnost, ki naj se pokaže v samouresničitvi želja, potem je konec trezen in sorazmerno bridek. Peerova želja po nekakšnem uspehu in njegovo neumorno prepričanje v lastno izjemnost ga večkrat zavrtita v središče družbe, a vsakič spet tudi izvržeta. Na koncu življenja se Peer vrne v rodni kraj, kjer ga je ves čas čakala zvesta Solveig. In glej, Solveig noče poslušati Peerove spovedi. Nežno vzame njegovo glavo v naročje in mu zapoje o svoji ljubezni.

Peer Gynt predstavlja eno najlepših zgodb o človeku, predrznem iskalcu, in o ljubezni, temeljnem vezivu vsega.