Za Milerja je bila to druga režija Peer Gynta, prvič ga je režiral pred približno desetletjem. Kot je dejal na včerajšnji novinarski konferenci, gre za tekst, ki si ga režiser želi delati, ko ima možnost, in igralska ekipa MGL je to možnost ponujala. Dramo Peer Gynt je opisal kot Ibsenov obračun s seboj, s tedanjo Norveško in celotno Evropo.

Ibsenov Peer Gynt je po eni strani eno najpogosteje uprizarjanih in po drugi strani eno najkompleksnejših dramskih besedil. Kot je poudarila direktorica in umetniška vodja gledališča Barbara Hieng Samobor, se v njem pojavi vse, tudi vse skrajnosti: dobro in zlo, ljubezen in sovraštvo, rojstvo in smrt v konkretnem in prenesenem pomenu. V predstavi je igralska ekipa znotraj Milerjeve estetike, ki jo je Hieng Samobor označila kot "ekstravagantno tvegano temačnost", velikokrat izjemno duhovita in humorna.

Avtorica priredbe in dramaturginja Žanina Mirčevska je Peer Gynta označila kot gledališko minsko polje različnih pomenov in možnih interpretacij. Besedilo je večplastno in omogoča različne pristope.

Kot je poudarila, v njihovi interpretaciji gledalec spozna zgodbo o povprečnežu, ki je prepričan, da je nekaj posebnega. Vendar pa se vse dogaja le v njegovi domišljiji. Ustvari si virtualen svet in zavrže realnost. Ta virtualni svet postane njegova realnost, v kateri pa odigra vse možne situacije uspešnega človeka. A ob smrti sledi poraz, ko izve, da je vreden toliko kot star počen gumb, ki ga morajo stopiti, da bi napravili novega.

Mladi Peer živi sam z materjo. Njuni dnevi so formalno revni, a polni divje razbrzdane ježe skozi domišljijske pokrajine, zgodbe, bajke, pravljice, pesmi in privide. Peer odrašča v burnega, zahtevnega in zapeljivega sanjača. V njem se bijeta dve duši: ena je prek sveta pravljic usmerjena proti vsemu lepemu, etičnemu, drugi del njegove narave pa ga vleče v neznano, tvegano, skrivno in temno.

Peerova želja po uspehu in njegovo neumorno prepričanje v lastno izjemnost ga večkrat zvrtita v središče družbe, a vsakič spet izvržeta. Na koncu življenja se Peer vrne v rodni kraj, kjer ga je ves čas čakala zvesta Solveig. Solveig noče poslušati Peerove spovedi. Nežno vzame njegovo glavo v naročje in mu zapoje o svoji ljubezni, vsebino drame povzemajo v gledališču.

V naslovni vlogi nastopa Matej Puc, ob njem v predstavi igrajo še Iva Krajnc, Primož Pirnat, Nina Rakovec, Domen Valič, Jure Kopušar k. g. in Vladimir Jurc.

Prevod je delo Milana Jesiha, scenograf je Branko Hojnik, kostumografka je Jelena Proković. Uprizoritev je nastala v koprodukciji s Slovenskim stalnim gledališčem v Trstu, kjer bo premiero doživela 6. novembra.

Instalacijo Uzrite prizor!, ki se nahaja v Gledališki pasaži MGL, je predstavila urednica Knjižnice MGL Petra Pogorevc. Kot je izpostavila, jev Knjižnici MGL, zbirki knjig s področja scenskih umetnosti, doslej izšlo že preko 160 knjig, saj jih v Mestnem gledališču ljubljanskem objavljajo že vse od leta 1958. Ustanovitelj in prvi urednik zbirke je bil vsestranski gledališki in literarni raziskovalec Dušan Moravec (1920–2015), ki se ga z instalacijo Uzrite prizor! hvaležno spominjajo tudi kot soustanovitelja MGL in njegovega prvega dramaturga.

Avtor instalacije je scenograf Darjan Mihajlović Cerar, ki je pri delu izhajal iz tako imenovane anamorfne iluzije. Z določenega gledišča pred očmi opazovalca zraste prizor, sestavljen iz ključnih pojmov, ki povežejo svet gledališča in svet literature. Presečišče obojega je bilo namreč raziskovalno področje akademika Dušana Moravca, ki nas je februarja letos sicer zapustil, 4. oktobra pa bi praznoval svoj 95. rojstni dan.