Vratolomni omnibus zabave, zajet v neskončni splet melodij Straussa mlajšega.
Kompleksna in zato toliko bolj zanimiva zgodba intrig, prešuštva, visokoletečih ambicij in na videz brezskrbne zabave v razkošnih kostumih, poimenovana Netopir (Die Fledermaus), je nedvomno eden izmed najžlahtnejših operetnih biserov dunajskega "kralja valčkov" Johanna Straussa ml., ki je do danes po vsem svetu dosegla že na tisoče uprizoritev. In prav tako skoraj gotovo ni odra, na katerem ta opereta ne bi v vsem svojem sijaju prikazala dvoličnosti dunajskega meščanstva, razpete med lahkoživim hedonizmom in lažno meščansko moralo. K nastanku operete naj bi Straussa mlajšega spodbudil francoski "kralj operet" Jacques Offenbach, ki je bil prepričan, da je Straussu lahkotnejši odrski žanr pisan tako rekoč na kožo. Preštevilne žgečkljive odrske situacije, ki sta jih po motivih Benedixove farse spisala libretista Karl Haffner in Richard Genée, tako "zakrivijo" Eisensteinova nestanovitnost, posledično razočaranje njegove žene Rosalinde, igralske ambicije njune sobarice Adele in Alfredovo dvorjenje Rosalindi. Toda vse to je zgolj uvertura k plesni zabavi v vili kneza Orlovskega, kjer se dogodki nepričakovano razmahnejo v pravi vratolomni omnibus zabave in odstiranja mask, ko vsak dobi natanko to, kar si zasluži – pa čeprav je to zgolj "streznitev" v realnost v eni izmed dunajskih zaporniških celic, na katere "budno" pazi ječar Frosch, ki se ne more upreti žlahtni kapljici rujnega.
