Jasno je: pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma. Meje dogovorjenega se namreč kar naprej premikajo in postavljajo pod vprašaj. Tako je, kot bi zahodnjaško filozofijo povlekli preko dadaističnega brezna in bi vprašanje, kaj je pravzaprav resničnost in kdo jo lahko določa, postalo gorivo za naslednjo prekoračitev. Nefikcija v vročičnem stanju, parodija kot paradigma našega časa! Posledice pa so kot vedno realne: zmaga na volitvah, sprožanje kriz, sprejemanje političnih odločitev, vojne, prodaja izdelkov. Žrtev tega pa je mali človek in njegova verjetno največja politična sposobnost: njegova ranljivost. Vulner-ability. Kako lahko vse to obravnavamo na odru, tem verjetno najbolj dvoumnem kraju, ki ga je evolucija kdaj proizvedla? Mogoče samo kot slab slapstick, kot nasprotje stvari.
Končna različica besedila je nastala v sodelovanju z ekipo.
