Jasno je: pretiravanje, parodija, provokacija in subverzivna igra z mejami med realnostjo in fejkom so v tekmi za politično pozornost postali izjemno uigrana sredstva populizma. Meje dogovorjenega se namreč kar naprej premikajo in postavljajo pod vprašaj. Tako je, kot bi zahodnjaško filozofijo povlekli preko dadaističnega brezna in bi vprašanje, kaj je pravzaprav resničnost in kdo jo lahko določa, postalo gorivo za naslednjo prekoračitev. Nefikcija v vročičnem stanju, parodija kot paradigma našega časa! Posledice pa so kot vedno realne: zmaga na volitvah, sprožanje kriz, sprejemanje političnih odločitev, vojne, prodaja izdelkov. Žrtev tega pa je mali človek in njegova verjetno največja politična sposobnost: njegova ranljivost. Vulner-ability. Kako lahko vse to obravnavamo na odru, tem verjetno najbolj dvoumnem kraju, ki ga je evolucija kdaj proizvedla? Mogoče samo kot slab slapstick, kot nasprotje stvari.
Boris Nikitin v svojih delih raziskuje meje med resničnostjo in fikcijo, dokumentom in njegovim ponaredkom, in te kategorije najraje požene v zrak. Gledališče, ki tako nastane, je surovo, grobo, frontalno in neposredno. Na srhljiv način se poigrava z retoriko in propagandističnimi sredstvi. Najprej se s fašistoidnim diskurzom na odru poistovetiš, v naslednjem trenutku te že spreletava srh, da si mu nasedel, potem se vprašaš, kako se je to zgodilo. Kakšna resničnost je pravzaprav reprezentirana na odru? Kategorije so zabrisane, vse je postavljeno pod vprašaj. To je velika odlika gledališča Borisa Nikitina, pri njem gre za nasprotje stvari, istočasno.
