Na odru je pet klovnov, ki hočejo narediti avantgarden neofašističen komad. Je na odru morda pet igralcev, ki še niso opazili, da so sami del fašističnega majndseta? Ali pa oboje hkrati, ker lahko obstajajo samo v svojem nasprotju, v nasprotju stvari? Če si prilastimo sredstva druge strani, njene mehanizme in miselnost, lahko čeznje napišemo nekaj novega, jih obrnemo v njihovo nasprotje.
Boris Nikitin v svojih delih raziskuje meje med resničnostjo in fikcijo, dokumentom in njegovim ponaredkom, in te kategorije najraje požene v zrak. Gledališče, ki tako nastane, je surovo, grobo, frontalno in neposredno. Na srhljiv način se poigrava z retoriko in propagandističnimi sredstvi. Najprej se s fašistoidnim diskurzom na odru poistovetiš, v naslednjem trenutku te že spreletava srh, da si mu nasedel, potem se vprašaš, kako se je to zgodilo. Kakšna resničnost je pravzaprav reprezentirana na odru? Kategorije so zabrisane, vse je postavljeno pod vprašaj. To je velika odlika gledališča Borisa Nikitina, pri njem gre za nasprotje stvari, istočasno.
