Ljiljana se bliža sedemdesetim in ima vse bolj občutek, da komaj še sledi naglici in bliskovitim spremembam današnjega sveta. Živi razpeta med rojstnim Beogradom in Londonom, kamor se je preselila njena hči, ki se je poročila s tujcem in si tam ustvarila družino. Ljiljana se zaveda, da se način življenja in vrednote, ki so ji blizu, počasi izgubljajo. Krčevito si prizadeva, da bi razumela ta novi svet in se mu prilagodila. Komaj lovi sapo ob vsej tej poplavi informacij, hlastanju po več in bolje, vse bolj pragmatičnem razmišljanju in nezadržnem razvoju tehnologij. Avtorica slika sodobno družbo, zazira pa se tudi nekoliko v prihodnost in se sprašuje, v kolikšni meri nam bo lahko umetna inteligenca zapolnjevala praznino, ki se naseljuje v nas. Kljub trudu Ljiljana spoznava, da je zmeraj korak zadaj. Na drugi strani pa spremljamo življenje Ljiljanine hčere in njenih vrstnikov, ki se v tem tako modernem in naprednem svetu sicer drugače, a nič manj mukotrpno spopadajo z neusmiljenim tempom in vse večjo odtujenostjo. V tem ponorelem svetu iščejo smisel, se poganjajo za srečo, sklepajo kompromise in si prizadevajo izboriti svoj prostor pod soncem.
Lunapark je igra o prepadu med dvema generacijama, ki pa se kljub nepremostljivim razlikam pravzaprav vrtita v istem krogu občečloveških občutij in pričakovanj. Vsi hrepenijo po ljubezni, sanjarijo, doživljajo uspehe, pa tudi poraze in razočaranja, se spopadajo s predsodki, premagujejo stiske in strahove, dvomijo in upajo … Avtorica prihodnosti sicer ne vidi v najsvetlejših barvah, vendar se tematike loteva prizanesljivo in z obilico humorja.
Uveljavljena srbska dramatičarka Jelena Kajgo (1969) je napisala že vrsto odmevnih iger, ki so bile z velikim uspehom uprizorjene na številnih domačih in tujih odrih. Njene igre obravnavajo urbane teme v intelektualnem meščanskem okolju, zato jo nekateri primerjajo z uspešno francosko dramatičarko Yasmino Reza. Premiera igre Lunapark je bila marca 2022 v beograjskem gledališču Atelje 212.
