»Prihodnost je že tu, le enakomerno ni porazdeljena,« je pred dvema desetletjema vizionarsko dejal William Gibson, pisatelj in avtor številnih znanstvenofantastičnih uspešnic. V času, ki mu pravimo digitalna preobrazba, je njegova trditev morda še bolj očitna in pomembna. V zadnjih letih se namreč eksponentno povečuje število naprav, za katere pravimo, da so pametne. Po napovedih bo tako že do leta 2025 na našem planetu z osmimi milijardami ljudmi sobivalo 75 milijard pametnih naprav, ki bodo prodrle še globlje v pore vsakdanjika. Poleg pametnih telefonov in pametnih ur se bodo v bivališča ugnezdili še pametni hladilniki, pametni pralni stroji, pametni sesalniki in celo pametna stranišča, ki bodo po potrebi – in to v obeh pomenih besede – stehtala in analizirala iztrebke, podatke pa poslala na uporabnikov pametni telefon in, če bo nujno, še zdravniku in zavarovalnici.
Bližnja srečanja tridimenzionalne vrste
In kako se bodo ob vseh pametnih napravah počutili ljudje, ki verjetno ne bodo bistveno pametnejši, kot so danes? Da bi dobili vpogled v prihodnost, je včasih dovolj, če obiščemo starše in stare starše ter opazujemo, s kakšnimi dilemami in problemi se srečujejo že danes. Enega takšnih »kratkih stikov« sem spremljal pred nekaj leti, ko sem se z družino iz Ljubljane pripeljal v Celje. Na obisk nas je povabila moja mama, in to ne čisto brez razloga. Kupila je namreč nov televizor in nas povabila na ogled čuda tehnike, ki ga pri nas doma sicer še vedno nimamo, zato so se otroci obiska posebej veselili.
Mama nas je pričakala na vratih in nas popeljala v dnevno sobo, v kateri je na omarici sijal televizor z ogromnim zaslonom, pod katerim je pisalo SMART TV. S ponosom na obrazu nam je nakazala, naj sedemo na kavč, nato pa nam je razdelila očala za tridimenzionalni ogled programa. Nataknili smo si jih na nos in se stiščali na sedišča ter se zazrli v podobo na televizorju, ki je bila videti neverjetno plastična. Z zaslona je namreč izstopil Slavko Bobovnik, ki je takrat še vodil informativno oddajo Odmevi. Otroci so bili navdušeni, midva z ženo pa tudi, še najbolj morda zato, ker je bila tridimenzionalnost podob, ki smo jih dotlej videli samo v kinu, ko je bil na sporedu film Avatar, očitno na voljo sleherniku, ki si lahko privošči nakup pametnega televizorja.
Človek pa se vsega dobrega hitro privadi – in tudi naveliča. Otroci so se začeli nervozno vrteti po kavču in navijati, naj vendar nehamo gledati Odmeve in prestavimo na drug program. »No, pa poglejmo, kaj je še na voljo,« sem rekel in stegnil roko proti daljinskemu upravljalniku, ki je počival na leseni mizici z zastekljenim zgornjim delom, pod katerim je bil že leta, verjetno od prvega televizorja dalje, ki smo ga imeli, ko sem bil osnovnošolec, enak kvačkan prtiček.
»Pusti to!« je zavpila mama, ko je videla, kako stegujem prst proti daljincu. Začudeno sem jo pogledal in odmaknil roko ter pustil televizijskega voditelja, da nadaljuje s svojo počasno in jasno dikcijo ter resnobno, skoraj svečano pripoveduje dalje o aktualnih dogodkih doma in v tujini. Otroci so si očala medtem že sneli in pobegnili v mojo nekdanjo otroško sobo, v kateri so bile na voljo igrače in knjige, jaz pa sem se z mamo pogovarjal o tehnološki pridobitvi in o tem, zakaj mi ne dovoli, da pritiskam gumbe in pretikam med programi. »Vse boš pokvaril,« mi je razložila in s prstom pokazala, katerih šest ali sedem gumbov uporablja. Preostalih se, kot mi je povedala, ne dotika. Pri miru tako pusti večino gumbov na prvi strani in čisto vse gumbe na zadnji strani daljinskega upravljalnika. Da, naprava ima približno trideset gumbov na sprednji strani – in vsaj toliko na zadnji strani!
Ko sem se iz antropološke radovednosti kasneje posvetil snovanju pametnih naprav, sem hitro ugotovil, da očitno niso zasnovane po meri ljudi. Posebej starejši se tovrstnih naprav pogosto bojijo, ob vsej pameti, ki jo telefoni, daljinski upravljalniki in televizorji bojda nudijo, pa se pogosto počutijo nebogljeni in neumni. Kratke stike med prepametnimi napravami in ljudmi rešujejo otroci in vnuki, ki so pogosto digitalni staroselci, kar pomeni, da so jim bili pametni telefoni in tablice položeni skoraj v zibelko. Staršem in starim staršem skušajo pomagati tako, da izdelajo šablono iz papirja, ki jo nalepijo čez daljinski upravljalnik. Iz nje izrežejo luknje tam, kjer so ključni gumbi, ob njih pa z velikimi črkami napišejo razumljiva sporočila: NAGLAS , POTIHO, PREMAKNI PROGRAM, UGASNI.
Več gumbov, več pameti?
Prihodnost pa ni prehitela le mame, temveč tudi mene. Sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko sem še študiral, sem namreč rad fotografiral. Takrat sem kupil prvi resen fotoaparat, ki sem ga obvladal do obisti. Naprava je imela pet gumbov in za vsakega sem točno vedel, kaj se zgodi ob pritisku nanj. Naslednji resnejši in pametnejši fotoaparat, ki je bil seveda že digitalen, sem nabavil ob koncu prvega desetletja sedanjega tisočletja.
Ta naprava je imela enajst gumbov in digitalni zaslon, ki je prikazoval tisto, kar sem nameraval ovekovečiti, ob podobi pa so bile še skrivnostne številke, katerih pomena nisem znal raztolmačiti. Približno takrat, ko je mama kupila pametni televizor, sem kupil svoj najpametnejši fotoaparat. Ta ima šestnajst gumbov, od katerih so štirje označeni s Fn1, Fn2, Fn3 in Fn4, ter zaslon na dotik, s katerim bi lahko dostopal do dodatnih funkcij, ki jih nudi naprava. Namesto da bi klikal po njem, pa zaslon pustim pri miru – da ne bi česa pokvaril. Če povem po pravici, naprave že nekaj let nisem vzel v roke. Namesto tega za fotografiranje uporabljam dve drugi napravi. Prva je polaroidni fotoaparat, ki sem ga dobil za novoletno darilo. Ta naprava je skoraj točno takšna, kot smo jo poznali v osemdesetih letih, saj ima zgolj en gumb. Ko pritisnem nanj, prileze iz reže fotografija, ki jo lahko takoj obesim na steno. (Novost na napravi pa je, da ima v duhu časa na sprednji strani zrcalce, v katero se pogledam, kadar obrnem objektiv proti sebi, ko napravim selfi.) In druga naprava za fotografiranje? Pametni telefon, seveda, s katerim dejansko še najmanj telefoniram. Uporabljam ga namreč za pregledovanje elektronske pošte, dostop do spleta, spremljanje dnevnih športnih dosežkov – in seveda za fotografiranje.
Vsi ljudje hitijo …
Primera z daljinskim upravljalnikom in fotoaparatom sta zgolj dva utrinka iz sedanjika, ki kažeta, s kakšnimi problemi bi se utegnili srečevati ljudje v prihodnosti. Bolj poglobljen vpogled v prihodnost, ki je morda že tu, ponudi komedija Lunapark, ki opiše tudi medkulturne dileme in konflikte, pri čemer nimam v mislih zgolj komuniciranja med ljudmi iz različnih družbenih okolij, na primer iz Srbije in Združenega kraljestva, temveč tudi stike med ljudmi in napravami. Izvrstno tak »kratki stik« opiše prizor, v katerem Ljiljana iz Beograda pripotuje v London in skuša na avtomatu kupiti vozovnico za javni prevoz, da bi se peljala do svoje hčere, njenega moža in vnukinje. Nekaj časa se trudi z napravo, ki je namenjena prodaji vozovnic, a ji ta odgovarja v njej nerazumljivem jeziku, pri čemer nimam v mislih zgolj angleščine ali srbščine, temveč jezika, ki je človeški ali nečloveški. Z napravo, skratka, ne zna vzpostaviti stika. »Ana, tukaj se vozovnice ne da kupiti na okencu, jo moraš na avtomatu, jaz pa tega ne morem,« pove svoji hčerki po telefonu. Ta ji svetuje, naj nekomu izroči kartico in ga prosi, naj ji pomaga pri nakupu, Ljiljana ji odgovori, da ne more, saj »vsi hitijo, kot da nekje nekaj gori«.
Zanimivo, podobno situacijo je že leta 1978 predstavila Neca Falk v nepozabni pesmi Vsi ljudje hitijo, ki jo je napisal Andrej Šifrer. Ta namreč opisuje podobne medkulturne zadrege in čudenje ob družbi, kjer so ljudje odtujeni drug od drugega: »Vsi ljudje hitijo v panje, kjer živijo, z obrazi, obrnjenimi v tla, nihče nikogar ne pozna …« Danes je pravzaprav podobno, le da ljudje obrazov nimajo obrnjenih v tla, temveč v telefone, ki jih držijo v rokah. In zdi se, da imajo ljudje tudi zdaj pogosto podoben občutek odtujenosti ob napravah, ki naj bi jim bile v pomoč, a te potem ni od nikoder, razen če se pojavi človek, ki je pripravljen pomagati.
Ob tem prizoru iz Lunaparka mi je prišla na misel še ena anekdota iz lastnega življenja. Nedolgo tega sem se namreč znova napotil v Celje, a tam za spremembo nisem obiskal mame, temveč sem šel na sestanek. Električni avto, ki sem si ga izposodil v Ljubljani, sem parkiral pred muzejsko stavbo in stopil do parkomata, da bi plačal parkiranje za eno uro, kar bi me stalo devetdeset centov. Pobrskal sem po denarnici in naštel osemdeset centov. (Pravzaprav sem jih imel devetdeset in morda celo več, a tistih majhnih bakrenih novčičev parkomat ni želel vzeti.) Dobro, obstajati mora še drug način plačevanja, sem si rekel in pogledal napise na napravi. Pisalo je, naj pošljem SMS na neko številko, če želim plačati parkirnino. Odlično, sem si rekel in storil tako. A listka, ki sem ga potreboval, še vedno nisem prejel. Na telefon sem namreč dobil sporočilo, da moram plačilo potrditi prek nekakšne pametne denarnice in poslati še eno sporočilo na drugo številko. V obupu sem se prijel za glavo in takrat zaslišal za sabo glas: »Vam lahko kako pomagam?« Bil je starejši gospod, ki sem mu na kratko razložil situacijo. Nasmehnil se je, segel v denarnico in mi izročil deset centov. »Veste,« je dodal, »saj se tudi meni mudi. In tako bova prej končala.« Zahvalil sem se mu in obljubil, da mu denar ob prvi priliki vrnem, on pa je samo odmahnil z roko. Nato je iz reže končno prilezel listek in problem je bil rešen.
Dr. Google, psihoterapevt
Seveda pametne tehnologije ljudem niso samo v nadlego, temveč tudi v uteho. Tudi Ljiljana se začne na obisku v Londonu sčasoma dobro razumeti z digitalno pomočnico Sheilo, od katere dobi točno takšne odgovore, kot si jih želi slišati. »Sheila, a ti misliš, da je ta moja družina nora?« jo vpraša v nekem prizoru. »Tvoja družina je čudovita,« ji odgovori pomočnica.
Podobno ljudje komunicirajo z Googlom, ki nikakor ni več zgolj iskalnik, temveč je postal za mnoge preročišče in hkrati še psihoterapevt. Google je, podobno kot Sheila, vedno pripravljen poslušati ter podati odgovore na najbolj bizarna vprašanja. »Ali je moj penis dovolj velik?« iskalnik pogosto sprašujejo zaskrbljeni moški, pri čemer ne dodajo nobenih dejanskih mer ali podatkov, saj v bistvu pričakujejo zgolj pritrdilen odgovor in hkrati tolažbo.
V letu 2022 je še več pozornosti kot Google pridobil spletni program ChatGPT, ki deluje na podlagi umetne inteligence in servira odgovore na najrazličnejša vprašanja, in to v obliki eseja, pravljice ali pesmi, odvisno seveda, kaj si zaželi uporabnik. Z antropološkega vidika je zanimivo, kako ljudje ravnajo, ko dobijo poglobljen odgovor na zahtevno vprašanje. Programu se namreč vljudno zahvalijo, ga pohvalijo za njegovo prizadevnost in se poslovijo od njega. Skratka, ni bistvo samo v odgovoru, temveč v razmerju, ki se vzpostavlja med umetno in človeško inteligenco. In razmerja so tisto, kar ljudje iščemo in potrebujemo tudi v času digitalne preobrazbe.
Pametni ljudje, nespameten promet
V času, ko ljudje iščejo človečnost v napravah in ko družba postaja bolj atomizirana in individualizirana, so posebej presenetljive situacije, ko naletimo na iskreno prijaznost, toplino, sočutje, pomoč. To pa, zanimivo, pogosto prej najdemo tam, kjer tehnologije in storitve ne delujejo najbolje. Na takšno situacijo sem naletel med raziskavo v Beogradu, kamor sem se za nekaj mesecev preselil z družino, da bi raziskoval tamkajšnje vozniške navade. Ker je žena zaključevala pisanje doktorske disertacije in je potrebovala mir, sem se z otroki, ki so bili takrat še majhni, pogosto odpravil v mestno središče. Starejša dva sta imela osem in štiri let, najmlajši pa je bil še v vozičku, saj ni imel niti dveh let. S skupinico mojih fantov sem tako pričakal avtobus, ki se je pripeljal na postajo. Ko sem med ustavljanjem vozila zagledal, kakšna gneča je v njem, sem se začel kljub jesenskemu mrazu obilno potiti. »Nobene možnosti nimamo, da se vkrcamo,« sem si rekel in nameraval počakati naslednji avtobus.
Takrat pa so se vrata odprla in skoznja sta brez besed izstopila moška, prijela voziček in ga nesla po stopnicah v vozilo. Eden izmed njiju je malčka previdno dvignil iz vozička, ga posadil starejši ženski v naročje in ji zabičal, naj pazi nanj. Drugi moški je neki najstnici rekel, naj takoj vstane, saj je tu še en otrok, ki mora sesti. Za tretjega, najstarejšega, in tudi zame se je našlo mesto ob drogu, za katerega sva se čvrsto prijela, ko je vozilo zdrvelo po beograjskih cestah. »Slovenec, kajne?« je vprašal eden izmed pomočnikov. Prikimal sem. »In trije fantje? Neverjetno, kakšni junaki!« Znova sem pokimal in ponosno pogledal potomce, ki so ostali brez besed. »Veste, moja žena je triinosemdesetega leta rodila otroka v Postojni,« je pripomnil nekdo drug. In debata se je potem širila med potniki, podobno kot se komentarji množijo na Facebooku ali Twitterju …
Nekaj mesecev kasneje sem nadaljeval raziskavo o vozniških navadah na severozahodu Anglije, v mestih Durham in Newcastle. In spet sem se znašel v skoraj identični situaciji: žena je še vedno zaključevala pisanje doktorata, jaz pa sem se z otroki napotil v mestno središče. Vse pa le ni bilo enako. Na postajo je namreč pripeljal avtobus, ki je bil skoraj prazen. Oddahnil sem si in potisnil voziček z malčkom proti vratom, ki so se odprla. Takrat pa sem zagledal voznika, ki mi je z dlanjo nakazal, da ne moremo vstopiti. »V čem je težava?« sem ga vprašal. Pojasnil mi je, da sta zaradi predpisov na vozilu lahko največ dva otroška vozička – in njegovo vozilo je bilo že polno, četudi je bilo dejansko prazno. »In kaj naj storim?« sem ga vprašal. Svetoval mi je, naj počakam naslednji avtobus, ki bo prispel čez pol ure. Vrata so se zaprla, mi pa smo ostali na cesti in droben angleški dež nam je rosil po obrazu.
Od umetne inteligence k človeški empatiji
In kaj je nauk zgodb, ki sem jih omenil v tem prispevku, od zadreg z daljinskimi upravljalniki do potovanja z avtobusom po Beogradu? Iskreno, ne vem, če enoznačen nauk sploh obstaja, in razmišljam, da bi ga morda bolje kot jaz – gotovo pa z manj besedami in bolj koncizno – znala ubesediti Google ali ChatGPT. Je pa gotovo povezan s poglobljenimi medčloveškimi razmerji, na katera pogosto pozabljamo v času digitalne preobrazbe in med kopičenjem »prijateljev« po Facebooku ter »sledilcev« po Instagramu, Twitterju in drugih omrežjih. Zaradi preobilja informacij, ki pridejo do nas, in navezovanja ter vzdrževanja šibkih povezav po omrežjih pa pogosto pozabimo na kakovostna, poglobljena razmerja s prijatelji in sorodniki. In prav ta razmerja oziroma »močne vezi«, kot jim pravi sociolog Mark Granovetter, nam dolgoročno osmislijo življenje. Skratka, tudi če nam gredo sorodniki in prijatelji kdaj na živce, se splača zanje, kot je prepeval Andrej Šifrer, »čas vzet’« in »kdaj znat’ potrpet’«. Zaradi njih ima življenje namreč smisel.
Morda pa je nauk bolj preprost, kot se zdi, in za oblikovanje odgovorov na bistvena vprašanja ne potrebujemo nujno pametnih naprav? Kdo ve, morda je ob vsej umetni inteligenci še vedno ključna človeška empatija.
(iz gledališkega lista)