Lepa Vida je zagotovo eno največjih slovenskih besedil in mitov in zdi se, da lahko to Cankarjevo enigmatično besedilo o hrepenenju in ljudeh na socialnem robu bolj kot kdajkoli razumemo v vseh segmentih in razsežnostih šele v času, v katerem sta socialna in tudi duhovna stiska dosegli svoj vrhunec.
Režiser Miha Nemec je ob pripravah na uprizoritev med drugim zapisal: »Kaj je v času, ki ga živimo, današnji zmedi, tisto, kar spominja na čas nastajanja Cankarjeve igre Lepa Vide? Simbolizem ni bil družbeno borben, niti mu ni bilo do tega, da bi s svojimi zunanjimi manifestacijami razkazoval prezir do vsakdanjosti življenja. Zavračal je faktične razlage bivanja, plehko sentimentalnost, odmikal pogled od vsega, kar je bilo realno, od stvarnega življenja in od konkretnih družbenih vprašanj in se oziral k višjim normam, idealom. Kaj je tisto, zaradi česar bi umetnik tudi v današnjem času (še vedno ali vedno znova) v umetnosti razmišljal o višjih normah, idealih? Za edino resnično priznaval le resničnost človekove duše? Človek vedno znova hrepeni po pokrajinah Lepote, Resnice, Dobrote. Skrajni idealizem, lepota proti neprestanemu boju. Boju za stanovanja, kaj za stanovanja! – za službo, polno vrečko predelanih jestvin, modne obleke, čevlje, najnovejši in najtanjši računalnik, robotizirano zdravstvo, ki nas bo rešilo vseh bolezni, čudežne pilule, ki bodo pozdravile raka, ebolo! Kljub temu da sami ne bomo nič naredili za to. No, ne nič. Pogoltnili bomo to pilulo! In zgodil se bo čudež … V gonji, da bi postali popolni, se neprestano borimo, zato stojimo na mestu in naša duša, ujeta v ta krč, hrepeni po svobodi, prebivališču, od koder izhaja, po lepoti. Zakaj ne bi kreirali tega lepega! Emerson pravi: »Vedno smo obdani le od samega sebe.« Torej obdajmo se z lepoto, namesto z boji! Moja osnovna namera je uprizoriti vso svetlost, lepoto, resnico in dobroto, ki so vtkane v to igro. Stopiti v polje senzualnega, transcendentalnega, neposrednega, nadnaravnega. Prebuditi lastno dušo, duše sodelavcev in duše gledalcev, ter ustvariti tajne stike, splesti te duše v ples duš. Ivan Cankar je s svojo igro Lepa Vida pokazal pot, način, kako ustvariti take trenutke v gledališču. Za suspenz je uporabil 'tisto, česar se ne da izgovoriti'. Gledalec ali bralec ima neprestano občutek, da se bo na koncu vendarle razodelo … Z veliko radovednostjo pričakujem intuitivne sunke, ki nas bodo pospremili na to pot. Prvo počelo vseh naših dejanj ne bo volja, marveč vzgib, ki se poraja iz mističnega v nas.«
