6. november 2014
Želim organizirati sestanek avtorske ekipe, ki bo sodelovala pri uprizoritvi Cankarjeve Lepe Vide. Povabil sem jih v slaščičarno, da bi skupaj obeležili začetek naših predpriprav na uprizoritev.

7. november 2014
Oh, kako sem jih prosil ... Očitno me Drama še ni dovolj skalila, ali pa sem nepopravljiv ... Hrepenim, da se vse zgodi zgolj iz obojestranskega zaupanja. Vse, kar zastavim, mora preoblikovati – pretopiti tudi življenje samo. Drugače je le »začaran paradiž«.

10. november 2014
Uporabim tri pikice, ki novembra 2015 že postajajo naš mali mit ... Vztrajam namreč pri vseh treh pikicah, ki jih je zapisal Cankar v svojo partituro. So del besedila, kot ločila. Če se jih ne upošteva in ne odkrije njihovega organskega pomena, potem se tempi ne spreminjajo in misel zamrzne. Vse postane enoplastno. Cankar je bil natančen, zelo natančen in živ. Igralci mislijo, da so tri pikice zgolj nedokončana misel, ali pa, še huje, da morajo biti prekinjeni. Kako, če sam govoriš naprej?! Tri pikice so ločilo, ki so ga simbolisti uporabljali kot znak, kjer stanje, občutek znotraj monologa ali dialoga ostaja v »zraku«, ni pa besed, zastanejo, se razgubijo in znova sestavljajo v misel ... Zapomniti si jih je treba kot del besedila, kot črke, prav tako njegove podaljšane pomišljaje. Minuse, kot jim reče Cimprič. Tudi ti so na mestu in imajo svoj pomen in tudi njih si je treba zapomniti v besedilu. Tri pikice imajo trajanje najmanj treh dihov, smo ugotovili med študijem. Če so krajše, jih ni in ničesar ne dosežejo. Minusi so vsaj dva diha. Vse to pomeni čas, tišino, večnost ... Vsi jih preklinjajo in hkrati že dobro vedo, kje so.

12. november 2014
Končno se dobimo na prvem srečanju. Dobimo se v lokalu, kjer se ne streže alkohola in se plačuje čas, ne pijača. Začeti sem želel z nečim novim. Zdaj vidim, kako sem hrepenel po tem, da bi se lahko sešli in končno začeli ustvarjati skupino. Pripravljam zapiske za naše prvo srečanje. Prvi uvodni govor ... Napišem: Stojimo pred ultimativnim umetniškim delom! Večkrat omenjam Balagan, kreativno stanje, po katerem očitno hrepenim. Besedo Balagan sem našel pri ruskih prevratnikih (Mejerhold) s katerimi sem nekoč mahal na tiskovni konferenci za eno od svojih uprizoritev. Mislim, da je Balagan stanje kreativne svobode, kjer se rojeva umetnost in iskreno samoizpovedovanje. Sprašujem se, ali je stanje likov v Lepi Vidi bolezen. Imam konceptualne prebliske. Med drugim tudi takega, da bi sredi predstave v trenutku silnega igralskega podajanja hrepenenja prišla na oder dramaturginja, ki bi skupini srednješolcev razkazovala oder. Skupini bi ob dejstvu, da stoje na odru sredi predstave in da v njih zro pravi gledalci, zastal dih. Tudi igralci bi zastali. Dramaturginja bi ravnodušno rekla: Vidite, to so odrske deske, ki nekaterim pomenijo življenje. Ena od učenk bi padla skupaj ... Sprašujem se, kako uprizoriti spomladansko poljano.

21. novembra 2014
Bjanka vedno prinese na naše snidenje stvari, ki jim rečeva »znak«. V antikvariatu, kamor je prišla po zapletenih okoliščinah, je prodajalko vprašala, ali ima mogoče Cankarjevo Lepo Vido. Ta je odgovorila, da ne, in v tistem trenutku se je iz ozadja skrivnostno vmešal lastnik, ki je ujel na uho pogovor o Lepi Vidi in rekel približno tako: »Kako da ne?!« Iz ozadja je prinesel prvi izvod Cankarjeve Lepe Vide, ki jo je izdal Schwentner 1912, na božič (tako pravi Nejc). In že na našem drugem srečanju se je prvi natis igre znašel med nami. Lepo. »Znak«? Seveda! Skupini predstavim, kaj je o Dionizu nekoč napisal Nietzsche. »Genij srca«, kot ga je poimenoval. Nietzsche, ki se je bojda, tako pravi naš ekspert s tega področja Nejc, tudi sam poistovetil s tem bogom veselja ter mu posvečal svoja dela: »Dioniz ... ob katerem vse glasno in samovšečno obnemi in ki uči poslušati, ki lika robate duše in jim daje okušati novo hrepenenje, ki uči nerodno in robato roko zadržanosti in nežnejših prijemov; ki ugane skrit in pozabljen zaklad pod kalnim, debelim ledom. Genij srca, od čigar dotika odide vsak bogatejši, ne pomiloščen in presenečen, temveč obogaten sam s seboj, sebi novejši kakor prej, odpečaten, opihljan in oslišan z južno sapico, mogoče negotovejši, nežnejši, zdrobljivejši, vendar zvrhan upanj, ki so še brez imena, zvrhan novih nejevolj in nasprotnih tokov ... (Nietzsche: Onstran dobrega in zlega, str. 199, poglavje št. 295.)

Na dan reformacije, 31. oktobra 2015, napišem krajši opis teme predstave. Hrepenenje je prebujanje duše … Prebuja se in želi nazaj v tiste pokrajine, od koder je prišla ... Cankar pravi: »Potrebno je pisati o tistem, kar stisne srce in pretrese dušo.« Maeterlinck pa takole: »Ker je duša le del vesoljne ali svetovne duše, ker je le del neke prvotne mistične substance in je v neposrednem stiku z bogom in ima enake lastnosti kakor tista vesoljna snov, katere del je – ne glede na to, ali je ta vesoljna snov bog, vladajo v tistih pokrajinah, od koder je prišla duša, le čista lepota, resnica in dobrota, je razumljivo, da je tudi naša duša prebivališče lepote, resnice, dobrote.«

Te misli citiram iz Pirjevčeve knjige Cankar in evropska literatura. Dobra, detektivska razdelava Cankarjevih del in literarnih tokov v Evropi ... In seveda na tem mestu zopet zaznavam vonj, odblesk teme naše predstave, ki ga je treba še uloviti ... Ne z roko, roka sega in ne doseže, le duša zmore kaj takega ... Oh, oh ... Prebiram Kermaunerja, Hribarja, Pogačnika, Cankarja, Mojstra Eckharta, Nietzscheja, Emersona, Baudelaira, Verlaina, Pirjevca ...

Napišem, da je moja osnovna namera uprizoriti vso svetlost, lepoto, resnico in dobroto, ki so vtkane v to igro. Stopiti v polje senzualnega, transcendentalnega, neposrednega, nadnaravnega. Prebuditi lastno dušo, duše sodelavcev in duše gledalcev ter ustvariti tajne stike, splesti te duše v ples duš. Ivan Cankar je s svojo igro Lepa Vida pokazal pot, način, kako ustvariti take trenutke v gledališču ... Za suspenz uporablja, »česar ni moč ubesediti«, pravim, in to se v študiju vedno bolj kaže kot točno ... »Statično gledališče«, kot je Maeterlinck poimenoval simbolistično gledališče, bomo postopno pomikali v ekstazo senzualnega, pravim pred letom dni in si zdaj pritrjujem, predvsem pri postopnosti pomikanja v ekstazo senzualnega. Predvidevam, da bo ključ za to predvsem točna zasedba, natančno oblikovanje in detajliranje vlog, da bi te igralcem omogočale samoizpoved, absolutno avtobiografičnost. Dodam, da bom imel pri uprizoritvi dve strokovni sodelavki, da si bomo pomagali z metodo Fitzmaurice Voicework, ki išče organski dih skozi odzivnost avtonomnega živčnega sistema. Metodo, ki stimulira telo, da se prepusti in s tem odpira igralčevo senzualnost in ga varno vodi do celostnega razumevanja situacije in vloge.

Tako kot so se simbolisti, se bomo tudi mi spraševali, kako izreči neizrekljivo ... Držali se bomo Cankarjeve misli: »Duša vidi več kot telesne oči in prav zato se ji lahko prikaže čista resnica.« Gledam/o z dušo in Cankarjeva Vida postaja vedno bolj enotirna proga in vse v naših življenjih se ji podreja ... tak je naš poklic. Potrebno je neprestano vzpostavljanje ravnotežja. Vikendi so posvečeni naravi in družini ... Otipljivemu ...

27. november 2014
Hrepenenje je razkol. Ni eterika. Hrepenenje je odpor, upor duše. Tega premoreš veliko. Prav tako ljubezni. Mi vsi smo nekje razklani ... čas je, da se tudi v delu dajemo scela ... drug drugemu ... Hladni »profesionalizem zadovoljuje le napotke in je sicer vešč hitrih rešitev, ne premore pa hrepenenja, čutnosti ...«

Zavijamo besede v metafore, da bi pojasnili svoje občutke ... Ali pa le skrili svoje srce ... To vem sedaj ... Za vsako deveto stvar je beseda, je rekel Cankar ...

9. december 2014
Nekdo izrazi pomislek glede hitrega štarta. Sprašuje se, ali ni mogoče, da se prevelik zanos in pripravljenost lahko maščujeta pri prenosu na igralce. Mislim si: »Moj bog! Si sploh upamo postati skupina?!« Borim se, razlagam: »Verjemite, da so skupinski rezultati drugačni. Rešitve skupine niso rešitve posameznika.« Jezil sem se nase, ker nisem znal dobro voditi pogovora skupine. Prvič se zares srečujem s tem tudi sam. Vsi smo v tem popolnoma nepoučeni. Odtujeni od skupnosti in njenih pravil delovanja. Zaslepljeni individualisti smo. Strašni in požrešni. Ne zaupamo moči skupine in pomembnosti posameznika. Pišem: »Dajmo si priložnost in se naučimo sami vlaganja energije v skupnost. Če ne zdaj, kdaj? Če ni zaupanja, vere, dela, ni nič.« Bjanka nas kar dobro prekaša v deljenju znanja. »Znakov«. »Prinesite materiale. Knjige, karkoli, kar vam je blizu, kar si želite deliti! Naša tema je več kot hvaležna, vseobsegajoča. Ponuja priložnost za razvoj vsakega posebej. Greh bi bilo zavreči to priložnost. Fortuny in Poiret sta me poleg pustnih mask iz Goriške doslej še najbolj inspirirali. Najdite kaj inspirativnega o Dionizu, ritualih in njihovih namenih ...«

Dragi sodelavci, draga ekipa!
V torek, 21. januarja 2015, smo se dobili že šestič. Od prvega sestanka v Ziferblatu je minilo dva meseca in deset dni ... Pišem: »Večkrat sem omenil, da hočem (hrepenim po tem) sestaviti ekipo, tim, skupino ustvarjalcev, ki se bo zagreto spoprijela s katerimkoli materialom in iz njega izvlekla umetnost, poustvarila lepo. Ker vodim naš projekt ... Ah, fak! No, to je pisal stari Miha, ki ga želim prerasti. Miha, ki je nepotrpežljiv in ta, ki pizdi, ker bi rad, da se bolje zapalite. Ostalo sem raje črtal ... Ja, Niki in Pika, prav imata, treba je iti korak naprej. Zavohali smo ekipni duh in moramo rasti z njim. Na vrsti je konkretnost. Do naslednjič imate naloge, ki bodo v polovici sestanka del ‚Talking circle‘ debate in v drugi polovici vaša predstavitev konkretne rešitve naloge, ki jo boste pravkar dobili.« Dodam še: »Uvod predstave je sestavljen iz prizora, ko Mrva pijan in blodeč išče lepo Vido in jo tudi najde nekje kjer je pustni ples. Mrva blodi in želi priti do tega kraja, teh vrat, kjer je zamaskirana Vida in pustni ples in luči, luči, strašne luči. Poleg njega so še tri Rojenice/Sojenice/Bele vešče. Kot že njihovo ime pove, one odločajo, ali bodo osebo ščitile ali uničile. Ko si na pravi strani, te varujejo, ko prestopiš mejo, te kaznujejo. Vsak ima 15 minut za predstavitev svojih konkretnih predlogov. Potrudite se! Ni napake.« Še del tiste črte iz prejšnjega odstavka – starega Mihe. Naj povem, da so me h konkretnosti spravile tri stvari. Niki in Pika sta ena, asistentka je druga, in glavna stvar je ‚Talking circle‘ z asistentko. Hvala mu. Gremo v predstavo!

7. srečanje
Lepa Vida je vse obsegajoče delo, ki potrebuje ogromno izobraževanja, da jo razumeš. Ima močno strukturo in veliko sporočilnost. Njena enostavnost se pokaže šele s časom. To besedilo boste morali prebirati znova in znova. Dovolite si, da je to mogoče prva igra, ki jo boste prebirali znova in znova. Če ne, je ne boste razumeli. Nihče je ne iz prve in druge. Mi pa za uprizoritev moramo vedeti, kaj hoče in kaj hočemo. To so Olimpijske igre. In trening bo primeren temu. To ni FIS tekma na Ulovki. Vsi smo pristali na sodelovanje drug z drugim. Naše delo je, da se dajemo drug drugemu. Z veseljem. Da si zaupamo. In da delamo – veliko.

Maja je predstavila svoje raziskave glede različnih literarnih oz. narodnih upesnitev Lepe Vide. Ta raziskava je zarezala še globlje v razumevanje Cankarjeve Lepe Vide. Nejc je predstavil svoj pogled na naše tri pribočnice (sojenice - rojenice - žalik žene - bele vešče - čarobnice) nekakšne spremljevalke vseh oseb – »transformatorje« (mama, pustna šema, služkinje, mlade mame, objokovalke, smrt ...). Poveže jih z Mojrami. Rimljani imajo Parke, obstajajo pa v podobni obliki pri vseh narodih. Posebljajo usodo. So vseskozi prisotne ob človeku.

15. februar 2015
Lepa Vida. »Včeraj sem si zastavil vprašanje: Ali lahko najdeš prostor iz sedanjosti, v katerem bi besedilo Lepa Vida lahko bivalo in poleg tega še artikuliralo prostor »tu zdaj« na način, ki bi gledalca vseskozi presenečal, ga vzdrževal v stanju popolne pozornosti. Torej, ali je mogoče artikulirati tak prostor, ki besedila ne bi ubil, temveč bi ga podpiral v njegovi nameri in bi prostor kljub svojemu razkritju še vedno skozi trajanje omogočal nove in nove nepredvidljive situacije. Nepredvidljive zato, ker smo kot gledalec navajeni točno določenega dogajanja v takem prostoru. Dogajanje, ki bi ga uporabljala naša igra Lepa Vida, pa bi ustvarjalo popolnoma novo realnost in gledalec bi bil hočeš nočeš zaradi svojega predvidevanja večinoma presenečen, ker bi se pred njim dogajalo vse malo drugače, kot bi si on lahko zamislil. In to je dobro za komunikacijo z njim.«
Sodelovanje mi potrdijo Foltini.

Konec junija – čajnica Gallus
Martina Mrhar in jaz se odpeljeva v Ljubljano na sestanek z Marinko Poštrak in Mirjam Drnovšček iz PG Kranj in Eduardom Milerjem iz SSG Trst. Skušamo se pogovarjati o logistiki in organizaciji, a se pogovor ustavi pri vsaki temi, na katero bi se bilo potrebno poprej pripraviti ... Moral sem se delati trdnega in prepričanega, da bom zmogel ... Še sedaj morajo biti moja pleča iz železa, na njih se neprestano preizkušajo udarci dvomov ... Udarci niso prizanesljivi ... Strah je vladar našega okolja ... Tako je in čisto nič drugače ... Kdor se mu podredi in dela zanj, je njegov favorit, kdor ne ... Kolovoz, blatni kolovoz, ta delež, ki ga zdaj živimo, pusto, leno, pritlikavo življenje ... Te besede mi odzvanjajo, ko se spomnim tega pogovora in še marsikaterega ... Pa vendar se vsi trudijo ... Omenim še vinarje Ipavec – Geržina in njihovo znamko vin Lepa Vida, mojo željo, da bi bili uradni vinar koprodukcije ... Rad imam široke povezave ... Pa tudi intimne v študiju predstav ... Študij je intima ... Omenim še idejo za plakatiranje in dopisovanje Nejca Valentija in Gregorja Modra na temo hrepenenja ... Po čem hrepeniš ti?

Konec septembra 2015
Marsikaj smo preživeli skupaj in pred nami je še ves študij. Moje spoznanje ... Skupina nastaja po svoji volji, odvisna je od volje po skupinskem delovanju vsakega posameznega člena. Učimo se. Pridruži se nam Zvezdana Novaković, izvrstna vokalistka in performerka. Ter še ena strokovna sodelavka. Smo skupina, ne takšna, kakor sem si jo predstavljal, a smo. In taki gremo na pot. Na Himalajo dramatike. Marsikaj se bomo morali priučiti na poti ... Ziferblatovki smo dolžni vabilo na predstavo! Ne pozabi, Miha.

28. september 2015
Uvodna vaja
Govori so kratki, razen mojega, pa ne zato, ker bi rad pametoval, temveč zato, ker moje presenečenje zamuja. Čakamo na uvodno degustacijo vin z imenom Lepa Vida. To sem si zaželel  namesto velikih besed prvega dne. Vinarstvo Ipavec – Geržina iz Oseka, ki ustvarja vino Lepa Vida, nam skupaj s Faladurjem, ki priskrbi zelo okusen prigrizek, pripravi lep uvod v študij. Lepa Vida bo tudi uradni vinar koprodukcije in če bodo direktorice držale besedo, bo Faladur pripravljal zakusko. Mislim, da takšni koprodukciji in takšnemu besedilu to pristoji. Ustvarjanje takšnih besedil, takšnih predstav, takega vina in take hrane ima skupni imenovalec – ljubezen do ustvarjanja.

Med svojimi zapiski za Lepo Vido imam v svetlo modrem rokovniku Quo Vadis nalepljenih sedem sporočil, ki sem jih prejel iz čajnih vrečk. Sedem napotkov, ki jih redno pozabljam.

Pravijo pa takole:
1. Give up your need to always be right.
2. Hugs heal.
3. Give your heart to love; the rest is second-
hand.
4. Give up your limiting beliefs.
5. Give yourself a chance.
6. Give up your need for control.
7. Know seperation so that you can yearn for union.

Med pripravami in študijem sem zapisal sledeče:
- Hrepenenje Cankar – melodija človeka.
- Besede: lepota, nemir, brezmirje, prisotnost, odsotnost, skrivnostnost, večni odmev odsotnosti, velikodušnost, pogum, žalost, nepretrgana prisotnost, sočutje, milost, strast, pripadanje, svit, mrak, eno, zavetje, presenečenje, praznina ...
- Čudenje je otrok skrivnosti, neznano prikliče čudenje.
- Čas je slepilo ...
- Vida = svoboda, želja po svobodi o osvobajanju. Hrepenenje po svobodi.
- Navzočnost – Poljančeva predsmrtna slika.
- Ni zrcalo, da bi videli, kako je, temveč kako je lahko!
- Skupina ustvari močno kolektivno energijsko bitje.
- Ne postani odvisen od ustvarjanja skupine in skupine.
- Zven besede pomeni in pomen zveni. Boris A. Novak
- Bodi majhna pika in zadovoljen s tem.
- Svirzadača – cilj.
- Proti komu, čemu se borim?
- Spodbudi igralce, da si povedo, kdaj in kakšni so se v veselje gledati drug drugemu.

Prihodnji dnevi oktobra
Vadimo, beremo, igralci se učijo besedilo, korakamo počasi.

Počasi spoznavam, zakaj Fitzmaurice, z Alido počasi dojemamo, kako se ga lahko uporablja znotraj študija in kako ga kombinirati z ostalimi vajami ... Majine sugestije so zelo koristne.  Najprej smo delali etude prizorov na lastne besede ... Igralci so ravno prav poučeni o besedilu, da se lahko poigravamo z ozadji likov ... Magični če deluje magično ... Delamo Brownovo štetje – naključno gibanje delcev, vajo, ki se izkaže izvrstno za postavljanje mizanscene, ko jedra vlog še niso znana, izčiščena, ko je znanje besedila še krhko ... Vztrajam na treh pikicah ... Ne popuščam ... Vsak teden so dobre in težke vaje, vsak teden napredujemo in prihajamo do novih prehodov ... Hvaležen sem za vsako dobro vajo ... Vem, kdo so najbolj stabilna jedra v ekipi,  vlečni konji ... Pomagajo mi prepričevati tudi druge, in to le s tem, da so ... Da so na razpolago, da ne rušijo vaj s svojim strahom, da so radovedni, vztrajni, kreativni. Pravi kreativci ... Vsa čast ... Na tak način bodo še veliko in dobro delali v življenju in kar je najvažnejše, dobro se bodo razumeli s sodelavci ... Tudi Foltini se nam pridružijo ...

Vedno bolj se prebijamo proti jedru besedila ... Dejanja dobivajo konture ... 1. dejanje se že kar izrisuje ... 3. dejanje je »začudno«, pravijo Foltini ... 2. dejanje pokaže malce nepričakovane, a zelo zanimive obrise ...

Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF/1485 Kb)