Moje ime je Saša Vojtech Poklač in sem zaposlena na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Kot učiteljica slovenskega jezika in kulture sem napotena na največjo in najstarejšo univerzo na Slovaškem, tj. Univerzo Komenskega v Bratislavi. Na Oddelku za slovanske filologije Filozofske fakultete Univerze Komenskega v Bratislavi lahko študentke in študenti v okviru študijskih programov Srednjeevropske študije in Slovanske študije izberejo slovenistiko kot enega izmed modulov. Pri predmetih, kot so Slovenski knjižni jezik, Dejstva o Sloveniji, Slovenska književnost, interpretacijski seminarji iz slovenske književnosti in prevajalski seminarji, lahko poglobljeno spoznavajo značilnosti slovenskega jezika, prav tako pa se seznanjajo s slovensko kulturo v najširšem smislu (od naravne in kulturne dediščine, zgodovine, književnosti, uprizoritvene umetnosti, likovne umetnosti, slovenske glasbe pa vse do znanosti, tehnologije, gospodarstva, turizma, gastronomije in športa). Študentke in študente seznanjam z relevantno literaturo in viri, ki jim lahko pomagajo pri študiju. V zadnjem času smo se osredotočili predvsem na spletne portale. Portal slovenskega gledališča SiGledal spada med tiste, ki se je zaradi kakovostne vsebine, preglednosti in ažurnosti znašel na seznamu obvezne študijske literature. V zimskem semestru študijskega leta 2020/2021 sem izvajala predmeta Slovenska književnost 3 in Sodobna slovenska književnost, v okviru katerih smo obravnavali dramatiko Ivana Cankarja in izbrana poglavja iz sodobne slovenske dramatike. Na seminarjih smo brali dramska besedila, ki se nahajajo v bazi portala SiGledal, prav tako pa so si študentke in študenti tam morali ogledati gledališke predstave, ki so jih analizirali v seminarskih nalogah. Izpostaviti moram, da so študenti navdušeni nad portalom, zato upam, da bo ta tudi v prihodnje (v mislih imam predvsem čas po epidemiji) ponujal tako kakovostna gradiva in tujcem, ki se zanimajo za slovensko kulturo, omogočil pristen stik s slovensko dramatiko in slovenskimi gledališči.

***

Študenti Nikoleta Biela, Mária Krutá, Katarína Franková in Patrik Pavlásek so si ogledali predstavo Mali nočni kvartet Vinka Möderndorferja (Prešernovo gledališče Kranj).

Nikoleta Biela, študentka 1. letnika magistrskega programa Slovanske študije, modul Slovenski jezik in kultura, predmet Sodobna slovenska književnost: "Gledališka predstava Mali nočni kvartet mi je bila zelo všeč in zagotovo bi jo rada videla tudi na deskah slovaških gledališč. Tema predstave je zelo zahtevna in gotovo ni za vse, kljub temu bi jo priporočala nekaterim svojim prijateljem, za katere vem, da bi jim bila zagotovo všeč. Iskreno rečeno, med gledanjem sem jokala, saj me je predstava ganila. Igralski dosežki so bili odlični. Menim, da če bi predstavo igrali na Slovaškem, bi lahko igrala znana slovaška igralca Jožko Vajda in Zuzana Fialová v vlogi revnih staršev. Prepričana sem, da bi slovaško občinstvo predstavo sprejelo in bi bila zelo uspešna, saj ima močno in privlačno zgodbo. Zelo bi bila vesela, če bi to dramsko besedilo lahko prevedla v slovaščino."

Mária Krutá, študentka 1. letnika magistrskega programa Slovanske študije, modul Slovenski jezik in kultura, predmet Sodobna slovenska književnost: "Pri gledanju predstave Mali nočni kvartet slovenskega dramatika Vinka Möderndorferja sem bila sprva nekoliko zmedena in nisem vedela, kaj se dogaja, to pa se je sčasoma spremenilo. Razumela sem skoraj vse, zgodba je bila vznemirljiva in čustvena. Po mojem mnenju so bili igralci odlični. Škoda le, da v slovaških gledališčih ne igrajo takšnih del, zelo rada bi si jih ogledala tudi v živo in zagotovo bi to gledališko predstavo priporočala tudi drugim."

Katarína Franková, študentka 1. letnika magistrskega programa Slovanske študije, modul Slovenski jezik in kultura, predmet Sodobna slovenska književnost: " Mislim, da je gledališka igra Mali nočni kvartet res odlična. Tudi igralci so bili super, in ta obdelava je bila zelo zanimiva. Mislim, da je veliko ljudi že doživelo takšno ali podobno izkušnjo. Ti so lahko ponotranjili občutke igralcev. Tisti, ki se niso znašli v takšni situaciji, pa so lahko tudi razumeli, kako težka in resna izkušnja je to bila.

Po mojem mnenju sta se Mera in Emir dobro odločila, saj bo Andrejevo srce bilo v živem telesu Tanje.

Ta gledališka igra je bila zelo čustvena in mi je tudi odprla oči. Od takrat, ko sem jo videla, se pogosteje zanimam za svoje sorodnike in prijatelje, vprašam jih, kako se imajo, in to je zame zdaj zelo pomembno, še posebej pa tudi v tem času, ko ne vem, s čim se spopadajo ali kakšne imajo težave."

Patrik Pavlásek, študent 1. letnika magistrskega programa Slovanske študije, modul Slovenski jezik in kultura, predmet Sodobna slovenska književnost: "Gledališka predstava Mali nočni kvartet se mi je zdela zelo zanimiva, ker nam je približala izbiro med enim ali drugim življenjem. Odločiti se moramo, ali bomo dali priložnost fantu, saj ne vemo, ali bo čez en teden umrl ali pa se bo zbudil jutri ali čez 20 let ... Ali pa se odločimo, da damo deklici srce = življenje. To je velika moralna dilema. Mislim, da bo delo vedno aktualno, in to ne samo v Sloveniji, ampak tudi po svetu. Tudi na Slovaškem bi bila predstava zagotovo uspešna."

Daniel Poláš, študent 3. letnika dodiplomskega študija, program Slovanske študije, modul Slovenski jezik in kultura, predmet Slovenska književnost 3, si je ogledal Cankarjevo Lepo Vido (Prešernovo gledališče Kranj, SNG Nova Gorica): "Gledališka predstava Lepa Vida mi je bila všeč. Igro je režiral Miha Nemec, dramaturg pa je bil Nejc Valenti. Všeč so mi bili igralci, predvsem Blaž Setnikar, ki je igral Poljanca, in Borut Veselko, ki je igral Damjana. Mislim, da sta odlična igralca. Všeč mi je bila tudi zgodba. Igra je govorila o neizpolnjeni ljubezni, smrti in življenju. Gledališki oder je bil preprost, vendar je bil primeren za pripoved. Igro sem si ogledal, ker mislim, da je Lepa Vida najpomembnejše Cankarjevo dramsko besedilo."

Lujza Laudárová, študentka 3. letnika dodiplomskega študija, program Slovanske študije, modul Slovenski jezik in kultura, predmet Slovenska književnost 3, si je ogledala Cankarjevega Kralja na Betajnovi (SNG Nova Gorica): "Gledališka predstava Kralj na Betajnovi je zelo zanimiva, tematika pa je aktualna tudi v sodobnem času. Ko se je začelo drugo dejanje, je na oder prišel Franc s puško, ki je ostala tam do trenutka, ko jo je Kant vzel v roke in Maksa ustrelil v glavo. To zaznavam kot dramatični element, ki nas lahko drži v napetosti. Lužarica, ki nastopa v gledališki predstavi, preklinja Kanta in tudi to v nas lahko vzbudi strah. Scenografija je bila minimalistična, ampak je dosegla namen. Gledalci primarno sledijo igralcem, ne pa nepotrebnim predmetom, ki bi lahko bili tudi moteči."