Odrska freska.
Zgodba o preteklosti, ki z nizanjem in razkrivanjem človeških usod postaja druga preteklost, o malih dogodkih, ki za seboj potegnejo velike posledice.
Vinko Möderndorfer (1958) je slovenski dramatik, pisatelj, pesnik, gledališki, filmski in operni režiser. V knjižni obliki je objavil več kot šestdeset del s področja proze, poezije, dramatike in esejistike.
Roman Druga preteklost (2017) je monumentalna upodobitev dogajanja v majhnem slovenskem kraju, vpeta v časovni okvir med 1930 in 1992, dogajanje je postavljeno v izmišljeno mestece Dolina nekje v okolici Celja. Druga preteklost je žanrsko večplasten roman, je zgodovinski roman, roman o spravi, družinska saga, vojni, politični in družbenokritični roman, predvsem pa je zgodba o ljubezni in posledicah sovraštva, ki se lahko vlečejo skozi več generacij.
Ključni dogodek, ki sproži celotno zgodbo, se zgodi na koncu, »dekle sreča fanta«, kar je povod, da začne pisatelj brskati po zgodovini mesteca in izpiše ljubezensko zgodbo, zaznamovano s preteklostjo. Prepletata se zgodbi najuglednejše slovenske družine in najbogatejše nemške družine, ki sta obvladovali Dolino. Peter, sin slovenskega nemškutarja župana Mihaela Novaka in nemške plemkinje Marije von Eichhein, se zaljubi v Mojco, hčerko partizana in komunista Mirka Bregarja. Zaljubljenca ne poznata krvave preteklosti in usodne prepletenosti svojih družin. Da bi zapisal njuno ljubezensko zgodbo, se pisatelj poda v raziskovanje preteklosti.
Vinko Möderndorfer Drugo preteklost gradi, kot slikar slika fresko, s številnimi detajli, razsejanimi po različnih delih slike, ki jih prosto oko niti ne zazna, a izjemno pomembno vplivajo na celoto. Trenutek je namreč tisti, ki lahko spremeni tok zgodovine, o usodnosti pomena trenutka pa lahko razmišljajo šele naslednje generacije.
Dramatizacija žanrsko ohranja značaj freske, odrski jezik za romaneskno fresko pa išče skozi izrazit in poudarjen odrski kolektiv, ki kot natančno delujoč stroj potuje skozi turbuletnost zgodovine. Uprizoritveni princip, ki pomeni režijsko-dramaturško gonilo uprizoritve, je montaža, kadriranje pogledov in glasov, ki v istem trenutku gledajo isti dogodek iz različnih perspektiv, kar tok zgodovine za vsakega od njih (in nas) odpelje v različne smeri. Vse, kar sledi, je druga preteklost. Edino, kar lahko reši zgodovino, je kolektiv, ki se je pripravljen spominjati skupaj in se o tem pogovarjati, brez ideoloških predznakov.
Druga preteklost je zgodba o preteklosti, ki z nizanjem in razkrivanjem človeških usod postaja druga preteklost, o malih dogodkih, ki za seboj potegnejo velike posledice, o ljubezni, ki je lahko rušilna ali rešilna sila, o tem, kako ima vsak posameznik »drugo preteklost«, ki ga definira in določa njegovo sedanjost, o človeških zgodbah, ki se sestavljajo v zgodbo življenja.
