Strokovna komisija v sestavi Nuše Komplet Peperko (predsednica), Petre Vidali in Primož Ekarta je v obrazložitvi zapisala naslednje:

Lansko sezono smo v gledališče vstopili skozi razstavo Gledališče Möderndorfer in Vinkove besede: »Naj bo gledališka estetika še tako avantgardna, retrogardna, mehanična, koreografska, neverbalna, postmodernistična, kakršnakoli že … vsemu navkljub vedno stoji na odru človek. Smrten človek. Bitje, ki utripa in mineva prav tisti hip, ko ga gledamo. Na odru vedno gledamo Človeka-Igralca, ki nam pripoveduje, ki se nam razdaja s takšno zaresnostjo, da je zaresnejši in prepričljivejši od življenja.«

Na odru tako vidimo moškega v nemški uniformi, ki moleduje za ljubezen svojega nadrejenega; gledamo nemega starca s pasjim povodcem, ki skrbno pripravi hrano za psa, čeprav ga že dolgo ni več z njim; slišimo harmoniko ter zabavljača in rezonerja družbe, ki z raskavim glasom kriči: »Jaz sem Hamlet komedije, ne veš ti tega? Jaz sem zadnji humanist v tej tragikomediji samih psihopatov«; potem spet zaslišimo harmoniko, ki nas pričaka pred gledališčem in kasneje izstopi v jecljajočega Menelaja, ko na Prešernovi ulici pod balkonom Muzeja novejše zgodovine Celje za-za-za-zahteva svojo Heleno.

Človek-Igralec, skozi katerega se valijo zgodbe pretekle, v vse smeri presežne sezone, z drugačnimi, svežimi, zahtevnimi uprizoritvami, je Branko Završan. Spremljamo ga lahko skozi osem in več igralskih vlog v štirih predstavah. Branko, torej, ne zgolj zaradi izjemne igralske kondicije, koncentracije, gledališke predanosti, ki jo izkazuje, pač pa tudi in predvsem zaradi lastnega igralskega creda, ki gledalcem vselej omogoči, da s prefinjeno, humorno (ali pretresljivo) distanco pogledamo na gledališče in življenje nasploh.

Slavnostna podelitev nagrade je bila v petek, 27. septembra, po premieri Krajnskih komedijantov.