Novo sezono Slovenskega ljudskega gledališča Celje odpira obširen in številen projekt Druga preteklost, ki se ekspanzivno širi ne toliko v uprizoritveni prostor, temveč predvsem v uprizoritveni čas: odrska postavitev 825 strani dolgega romana slovenskega avtorja Vinka Möderndorferja je velik dramaturški in konceptualni zalogaj, njegova umeščenost v celjsko sezono pa se v prvi vrsti skriva v lokacijski stičnosti – fiktivna Dolina naj bi se v resničnem življenju nahajala nekje na Savinjskem – v drugi pa v dramskih potencialih romana - freske, ki za ustvarjalce predstavlja klobčič potentnih situacij, likov in konfliktov. Uprizoritev gledalko v dvorano posede za dobre štiri ure, z dvema odmoroma se uprizoritvena časovnica ustavi pri približno petih urah – adaptacija, ki sta jo pripravila režiser Luka Marcen in dramaturginja Tatjana Doma, namreč ohranja vse bistvene vsebinske poudarke romana in znotraj monumentalnega karakterja knjižne predloge ne želi iskati bližnjic v bolj mimobežnih uprizoritvenih oblikah.
Začne se z okvirnim prizorom v osemdesetih letih, s tretjo generacijo potomstva Novakove družine, ki išče ne le svoje starše, temveč tudi sorojence, po prevrtenem času pa se dogajanje zasidra na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja in v enakomernem tempu oddrdra po časovni premici pet(inpet)desetih let: izmenjujejo se ljudje, razmerja, odnosi se ostrijo in rahljajo, enoten pa ostaja ruralni kraj trenj, za katerega kaj hitro razumemo, da je v svoji maniri zelo slovenceljski. Tu se poje, poskakuje na poskoku primerno poskočno glasbo (skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar) in raja na vse možne načine; veljakom, kot sta župan in lastnik žage, se podpora dviga s številom brezplačnih klobas in vina; bolj kot nacionalna trenja so v ospredju nestrpnosti do nepomembnih članov krajevne skupnosti, kot sta deklica za (dobesedno) vse in njen pankrt; tudi ljubimkanj ne manjka, in dokler so kratke afere po jasah in odmaknjenih kotih pri bogatejšem sloju vprašanje afekta in navdiha, pri revnejših marginalnih krajankah (p)ostajajo resignirana prisila. Tako se živi v neprekinjeni blagi nestrpnosti med posamezniki in nacijami, dokler v vsakdan ne zareže (uprizoritveno najslikovitejša) vojna – na dan privrejo vse potlačene zamere in bes, vsak pa se v neobvladljivih in nepredvidljivih časih okupatorja znajde po svoje: nekateri odkrito simpatizirajo z nemškim rajhom, drugi se uprejo, tretji iščejo vmesne poti, po katerih bi z najmanj škode preživeli vojno. Uprizoritev z realističnim in objektivnim nanašanjem prizorov sugerira, da prave poti ni – posledično pa tudi ne pravega prostora za brezpogojno obsojanje.
Uprizoritev z realističnim in objektivnim nanašanjem prizorov sugerira, da prave poti ni – posledično pa tudi ne pravega prostora za brezpogojno obsojanje.
Realistična okolja interjerjev in eksterjerjev (scenografka Sara Slivnik) skupaj s hiperrealističnimi kostumi (kostumografka Ana Janc) in lučnimi premenami (oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak) osnujejo bogat filmični karakter predstave. Luka Marcen se v režijski zasnovi tovrstnega odrskega okolja izkaže predvsem z natančno orkestracijo skupinskih prizorov – najsi bodo vaščani, partizani ali okupatorji, nihče ni odveč in vsako (skupaj jih je štirinajst) telo je vkomponirano v celostno vsebinsko in gibalno odrsko sliko (oblikovalka odrskega giba Lara Ekar Grlj). Opazna je tudi spretnost organizacije kopice likov, zaradi katere večina zasedbe interpretira po dve ali celo tri dramske osebe – ta poteza predvsem zaradi učinkovitih kostumskih rešitev deluje prepričljivo in ne (z)moti, pri nekaterih članih celjskega ansambla pa lahko posledično opazujemo subtilne igralske premene v sorazmerno kratkem uprizoritvenem razmiku: Maša Grošelj spretno manevrira med dvolično zlatarko in razumsko počasnejšo strežnico Sonjo, Luka Bokšan pa v dveh vlogah (idejno stičnih) nacistov izriše dva karakterno različna lika. Eden (naj)bolj zapomnljivih ostaja prizor pohabljanja (in umiranja) mladega partizana Silvestra Grabnerja v interpretaciji Žana Breliha Hatunića, prepričljiv pa je tudi odločen nastop gostujočega Jakoba Šfiligoja.
Tesnobnost ostro neposrednih okupacijskih simbolov kljukastega križa, skandiranja »Heil Hitler« in temu pripadajočega (tako zelo čudno neprijetnim) dvigovanja roke v pozdrav postopoma odrine tretji, v energijskem smislu (tako pri nastopajočih kot pri publiki, verjetno zaradi dolžine predstave) najšibkejši del, s katerim se dokončno vzpostavi trodelni pred-med-po-vojni uprizoritveni sistem. Čeravno je sklepni del predstave časovno navezan na prejšnja dela, se od njiju oddaljuje vizualno pa tudi atmosfersko: turobnost vojne zamenjajo kričeče barve osemdesetih, gostilniški interjer zamenja manjše stanovanje, vedno bolj zaznavna pa postajata opuščanje kolektivizma in posledični individualizem povojnega človeka, ki živi v burnem obdobju travm polnih prednikov, razpadanja države in z željo polno živeti tukaj in zdaj, ne tam in takrat. S ponovnim srečanjem treh sorojencev se družinska kronika Novakovih mozaično sestavi v celoto: moč in vpliv ljudi in njihovih (naključnih ali namernih) dejanj, ki zapeljejo življenje v to ali ono smer, je močnejše (boleče) sporočilo uprizoritve kot pa simbolno rokovanje nemških potomcev z udbovskimi veljaki. To si kljub teži dejanja vzame vse premalo časa in v bežni, skoraj diktirani idejni poanti ostaja v ozadju in ne zaživi toliko kot siceršnja slikovitost predstave.
Druga preteklost je uprizoritev, ki je v svojem bistvu že arhaična, vendar ni zaprašena; v svojem času si vzame prostor in odločno zareže v današnjost z natančnim prikazom preteklosti v žanrskem izrazu, ki ga ne vidimo pogosto na odrskih deskah. Namig uprizoritve za gledalko, ki je še kako uporaben in povezljiv z današnjim časom, pa je predvsem urjenje (ali pa poskus) odmika in ponovnega pogleda na fenomene življenja, ki so plod tako prepletenih načrtnih in naključnih dejanj, misli – in težav okolice, v kateri (so)bivamo. V času (ponovnih ali dlje trajajočih) pobesnelih vojnih stanj v naši bližnji in daljni okolici pa ob ogledu vedno znova neobhodno vznika tesnobno zavedanje o katastrofalni nesmiselnosti medčloveških pobojev.
In kaj ostane? (Svetu cvet, tebi pa) Rane.