»Vse je izmišljeno. Vse. Vendar ne tako zelo, da se ni tudi zares zgodilo. Natančno tako, kot je izmišljeno. In čeprav je izmišljeno, obstaja velika možnost, da se bo nekoč vse, natančno tako, kot je zapisano, tudi ponovilo.«
moto k romanu Druga preteklost

Kaže se, da mora vsaka generacija vedno znova odgovarjati na vprašanja o preteklosti, natančneje, o svojem odnosu do preteklosti, torej do tistega, kar so prejšnje doživljale sproti in »v živo«, kot sedanjost. Zdi se, da mora s časovne distance in obogatena za spomine, pričevanja in zgodovinske študije dopisovati zgodbo svojih predhodnikov, tudi seveda v luči spremenjenih demokratičnih standardov; kar je bilo še včeraj dopustno in skoraj samoumevno, se nam danes zdi posledica imperializma, rasizma, spolnega zapostavljanja in razrednega. Tako ni presenetljivo, da so potem, ko so svoja videnja in doživetja, včasih tudi v skladu z zapovedanim – ali vsaj priporočenim in odobravanim, pogosto pa tudi mimo pričakovanega –, popisali aktivni udeleženci v drugi svetovni vojni, recimo Karel Grabeljšek o partizanjenju na obeh straneh Karavank, potem precej subverzivno in erotično Vitomil Zupan v romanu Menuet za kitaro na petindvajset strelov, ki je prikazal izgubljenost močnega individualista in upornega posameznika v silnem vojnem stroju in vihri vojne, nastopili hčere in sinovi borčevske generacije, posredni pričevalci njihovih dejanj in poslušalci njihovih junaških zgodb. Maja Haderlap se v romanu Angel pozabe ukvarja z očetovo partizansko epizodo, ravno v enotah in na terenu, ki ga popisuje iz lastne izkušnje Grabeljšek v Gamsih na plazu; Maruša Krese je v romanu Da me je strah? popisala lastno otroško videnje in rekonstruirala pripovedi o vojnem udejstvovanju svojih staršev, obeh aktivnih v protiokupacijskem narodnoosvobodilnem gibanju, oče je bil po vojni viden družbenopolitični delavec, kot se je temu reklo. Ivo Svetina, ki je dobil ime po konspirativnem vzdevku svojega očeta, sicer enem od najvišjih funkcionarjev v odporniškem gibanju v Ljubljani, mestu, obdanem z žico in tako spremenjenem v nekakšno taborišče, je napisal dramo V imenu matere, Boris A. Novak v obsežni pesnitvi, eposu Vrata nepovrata, precejšen del nameni delovanju svojega očeta kot poveljnika partizanskih enot, tudi Krimskega odreda, a obenem tudi usodi njegovih bratov, predvojnih komunistov, ne brez zavesti o tem, kaj se jim je zaradi njihovega aktivizma dogajalo od sotovarišev in nasprotnikov. Ne nazadnje je vojni in usodi predvojnih komunistov in partizanov posvetil dobršen del svojega opusa Dušan Jovanovič, vse od prve prebojne in najprej prepovedane drame Osvoboditev Skopja do zadnje drame o družini revolucionarjev in usodi sinov Razodetja, ki so na neki način nadaljevanje in dopolnitev, presvetlitev njegove igre Karamazovi, o usodi družine Svetozarja Karamazova, ki ne nosi naključno imena iz Dostojevskega.

Ves čas in tudi danes nastajajo zgodovinski romani o vojnem, povojnem in predvojnem času, Severni sij Draga Jančarja nas postavi v pozna trideseta v Mariboru v času vzpona nacizma, To noč sem jo videl pa se dogaja z družino Hribar na gradu Strmol blizu Begunj; In ljubezen tudi je postavljena spet v vojni čas v Mariboru z okolico. Veter z vzhoda Toneta Partljiča obuja čase predvojnega delavskega boja in na podlagi pričevanj in dokumentov popiše usodo dijakov, ki so, nabrani z vseh vetrov in z različnih razrednih izhodišč obiskovali mariborsko šolo, s poudarkom na tistih, ki so se kasneje aktivno umetniško ali politično udejstvovali. Vendar se z vojno in odporom ukvarja tudi mlajša generacija prozaistov, recimo Lenart Zajc, ki je prvi del romaneskne trilogije z naslovom Odred naslonil na pričevanje narodnega heroja Stanka Semiča Dakija in ostale dokumente o vstaji in začetkih oboroženega upora na Dolenjskem. Občutek imamo, da vsaj del novejših proznih del, posvečenih zgodovinski tematiki, premišlja razmerja med odporom in konformizmom, to pa so vprašanja, na katera mora odgovoriti vsaka generacija posebej. Danes morda še bolj proti toku, ki je vsegliharski, manj naivno in odločno.

Preteklost je sedanjost

Roman Vinka Möderndorferja Druga preteklost je saga. Popisuje namreč življenje v dolini, generično imenovani Dolina, v času nekje od konca časov agrarne reforme in svetovne vojne in sega v povojni in socialistični čas, tudi že čas tranzicije. Od usodne ljudske igre, v kateri so zamenjali vloge in so vaščani nastopili v različnih vlogah, kar je omogočilo srečanje in zakon Marije iz veleposestniške nemške družine in gostilničarjevega sina Mihaela, ošvrkne predvojno delavsko gibanje in odhod revolucionarjev v Moskvo, kjer so bili izpostavljeni stalinističnim čistkam, pa življenje njunih otrok in ostalih prebivalcev vasi. Vse do časov tranzicije, ko se srečata razseljena nemška brata in najdeta tretjega, Petra, poročenega s hčerjo predvojnih revolucionarjev Mojco, in od njega zahtevata, da se ogradi od tastovih vojnih in povojnih aktivnosti. Da prenese maščevanje na njegovo hčer, svojo ženo, v imenu nekakšne izravnave. Sledimo torej trem generacijam, staro predstavlja nemški kralj na Betajnovi, veleposestnik, graščak in veseljak, stric iz političnega ozadja, vidimo krepitev obeh nasprotnih taborov, pripadnikov nacionalsocializma in komunistov, v prav realistični maniri spremljamo, kako so se preoblikovali centri moči vse do časa, ko je v ekonomiji spet zaživela privatna pobuda in ko Mojca s svojimi spretnostmi vodi uspešno delikateso.

Druga preteklost je tudi zgodovinski roman, saj upošteva zgodovinska dejstva. Še več; ko pripovedovalca in premišljevalca prijatelj ob pijači napelje na zgodbo o Petru in Mojci, ki je mnogim fantom ostala v lepem spominu iz časov, ko so pri njej kupovali šolsko malico, tega zagrabi in ne spusti zgodovinska strast. Poglablja se v arhive, s pomočjo nekdanjega učitelja telovadbe, v nemilosti in z grožnjo procesa zaradi preveč intimnega druženja z dijakinjo, ki je zdaj kazensko in začasno premeščen v arhiv, najdeva stare fotografije, iz katerih potem rekonstruira zgodovino kraja. Športne igre, ki so jih priredili v čast Hitlerju in njegovemu kanclerstvu kljub nelagodju nekaterih Slovencev, tudi vodilnih, da gre pravzaprav za prireditve v podporo vodji tuje države. Literarno rekonstruira ljudsko burko, na kateri se spoznata Marija, graščakova hči nemških korenin, in Mihael Novak, sin župana in gostilničarja. Najde slike bunkerjev okupatorjev in transport, s katerim so neznano kam odpeljali Nemce in okupatorjeve sodelavce po vojni. Pravzaprav ga zgodba obsede, napolni jo seveda s svojimi pričakovanji in izkušnjami, in v tem se je Möderndorfer že dokazal, le da je v romanih Nespečnost in najnovejšem, Odštevanja, spregovarjal o lastni zgodovini in zgodovini rodu, o dedku, ki je bil šolnik in aktivist, predvojni komunist, pa je kljub temu pristal v nemilosti pri novih oblastnikih. O očetu, ki je zaradi grožnje vojaščine pobegnil in po času begunskih taborišč v tujini našel službo v deželi »čez lužo« in pričakoval, da se mu bo življenjska ljubezen pridružila, vendar to zaradi različnih pritiskov ni bilo več mogoče, zmanjkalo pa je tudi volje. In ljubezni. O ljubeznih, tudi takšnih hitrih in zagatnih in plačljivih, nasilnih in nemogočih, je že pisal, bolj prvoosebno in s premislekom dejstva, da je bil vedno obkrožen z ženskami, tudi vzgajali sta ga od škrlatinke oglušeli teti; a fizične ljubezni, naslanjanja na kozolce, obiskovanja kuplerajev je precej tudi v Drugi preteklosti. Vendar ob tem tokrat zajame čas, o katerem ni neposrednih pričevanj, so le obledele fotografije v arhivih in zapisi o družabnem življenju, športnih igrah in ljudski igri in zapitem župniku, ki se strezni in pridruži partizanom, in demografska dejstva o izselitvah in demografskem preoblikovanju kraja po izselitvi slovenskih družin v Srbijo in v taborišča, ustreljenih talcih in padlih partizanih ob izdani veliki akciji, po mučenjih ujetih borcev, osvoboditvi, po vojni o eksodusu nemškega dela prebivalstva.

Preteklost je preteklost

Vendar Druga preteklost ni zgodovinski roman na prvo žogo. Je roman, ki premišlja, kaj zgodovina sploh je, kako je stkana iz drobnih pripovedi, iz katerih nastaja širša slika, Möderndorfer to poimenuje freska, vendar po načinu ustvarjanja te podobe in njeni dinamičnosti, živosti, v freski vidi predvsem živahnost in neujemljivost, in ker je freska izrazito večplasten in obsežen izdelek, primerja svoje delo z murali, zidnimi slikarijami Diega Rivere, mehiškega slikarja, ki je v svoje ogromne slike vpletal celotno zgodovino ljudstev in zgodovinskih dogodkov, politične veličine svojega časa in usodo vladanih. V Drugi preteklosti ne manjka usodnih povezav in razhajanj tistih z obrobja ljubezenske zgodbe Marije in Mihaela in potem Mojce in Petra; vidimo vozle, v katere se ljubezensko zavozlajo sadisti in njihove žrtve, kolaboranti in njihovi krvniki, vidimo odnose med starši in otroki, vidimo usode tistih, ki so ostali, in tistih, ki so odšli in se vrnili, vse od dninarjev do graščakov, od vaškega okupacijskega vojaškega poveljstva do delavcev na žagi, ki se potem uspešno preusmeri na izdelovanje zložljivih trug za fante na vzhodni fronti, vidimo, kako napreduje promet in kako se menjajo dominantne gospodarske panoge v kraju, vse do izselitve v mesto, kjer mladi zaženejo dejavnosti, ki jih v času starševske generacije še ni bilo.

Romaneskna strategija, ki je hibridna, v Drugi preteklosti tako prepleta premislek o zgodovini s premislekom o ustvarjanju romana; katera resničnost je bolj živa in prepričljiva, tista, ki je zakopana v dokumentih, ali tista, ki jo na podlagi lastnih izkušenj popiše pisatelj, čeprav so ravno pričevanja in dokumenti tisto, kar mu preteklost približa. Druga preteklost je tudi premislek zgodovinopisja, najprej njenih pasti in odsotnosti narativa, ki ga prinese ravno literatura, hkrati je spoprijem s časi, ko ni bilo lahko izbrati prave strani, predvsem ob zavesti, da etična odločitev za odmik iz cone ugodja posameznike lahko stane svobode, premoženja, tudi življenja. Kot lahko aktivizem spremeni in premeša usode vseh, ne le njegovih nosilcev. Ob tem imamo v romanu tudi premislek oziroma opozorilo arhivarja, da se zdaj, mišljena so leta po tranziciji in čas, ko je roman nastajal, piše nova zgodovina, zgodovina na novo, ki bi rada izpostavila vse tisto, kar je v prejšnji manjkalo:

»Poslal pa sem vam tudi linke na diplomska dela, ki se ukvarjajo s političnim delovanjem v Dolini, pa tudi s komunistično stranko, ki je imela takoj po vojni glavno besedo pri urejanju življenja v teh krajih. Ne vem, če vam bo vse to kaj koristilo. Meni se je zdelo zanimivo. Opozarjam pa vas, da so mnoge diplomske in magistrske naloge zelo, kako bi rekel, enoznačne. V socializmu, ki se ga oba še spominjava, smo propagirali samo eno resnico, poveličevali in olepševali samo nekatere dogodke, druge pa zamolčali ali jih demonizirali, in podobno se dogaja tudi danes. Obstajajo raziskave, ki sploh ne omenjajo partizanstva, ampak govorijo o banditih, lopovih iz hoste, teroristih … uporabljajo izraze, ki jih je za partizanske upornike uporabljala tudi nacistična okupatorska vojska. Skratka; nekatere, ne vse, hvala bogu!, sodobne interpretacije tistega časa, predvsem povojnega, niso v ničemer boljše od nekdanje partijske zgodovine. Samo pogled je drugačen. Samo stran je druga. Boste videli in sami presodili. Resnica je najbrž nekje vmes.« (Str. 174)

Stavke o zgodovini, ki mora biti napisana na novo, je najlepše zgostil Justin Stanovnik, predsednik Nove Slovenske zaveze, z mislijo, da so sicer morda do devetdesetih, do tranzicije, zmagali partizani, vendar zdaj zmaga pripada njim, domobrancem. Kar je potrdil prejšnji minister za kulturo, doktor zgodovinar, ko je s svastikami potetoviranim neonacistom v rumenih avtomobilističnih telovnikih podelil status društva s posebnim pomenom za narod. Verjetno zaradi njihove izravnalne zgodovinske vloge, morda tudi z mislijo iz filma Kabaret, da prihodnost pripada njim.

Druga preteklost je tudi ljubezenski roman. Na več ravneh, gre za popise ljubezni, ki so se končale zaradi razredne neenakosti, vzniknile zaradi konformizma in zavesti, da je treba premoženje nalagati na kup, da se ne porazgubi, homoseksualnih ljubezni, ki jih je prekinila vojna, v ospredju je najprej ljubezen starševske generacije, Marije in Mihaela, pa klasična ljubezen ob kuliseriji razrednega ostrenja v Sovjetski zvezi, nakar se sadovi prepletejo, z Mojco in Petrom. Fant sreča dekle, dekle sreča fanta, tako se začne vsaka zgodba, ugotavlja pripovedovalec romana.

O tem je roman o spravi, kar dramatizacija še poudarja s srečanjem in sprijaznjenjem s preteklim na samem koncu. Potem ko se Peter upre svojima bratoma, ki od njega zahtevata, da njegova žena, njuna svakinja, zve za vse morebitne, nedokazane krivice, ki naj bi jih kot partizanski poveljnik in poveljnik taborišča zagrešil njegov tast, ko se že skoraj razidejo in ni od družinskega srečanja nič, razen malo jeze in slabega priokusa, na koncu – romana in dramatizacije – se vsi skupaj, v nekakšni v večnost zamrznjeni sliki na samem vogalu freske, zazrejo. V daljavo, v prazno. Čez, naprej, upajmo, da v čase brez revanšizma in prenašanja bremen preteklosti na naslednje generacije. Druga preteklost je pripoved – in dramatizacija – o tem, kako moramo preteklost razumeti v vsej njeni kompleksnosti in protislovnosti, da moramo preseči stanje, ko je prihodnost samo odsev in ponovitev preteklosti. Preteklost ni in ne sme biti prihodnost, ker če bi bila oziroma dokler bo, bomo ponavljali napake preteklosti, generirali nasprotja in mržnjo, tudi krvoželjnost in krvoprelitja. Mrtvi in preteklost kot breme pritiskajo na pleča živih, tako nekako je filozof delavskega upora repliciral misel svojega predhodnika izpred skoraj dva tisoč let, ki je zelo svetopisemsko in novozavezno rekel, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve. Da bi potomci in nasledniki lažje zadihali.

Povezava: PDF gledališkega lista