Kot so sporočili iz gledališča, je Druga preteklost tudi zgodba o ljubezni, ki je lahko rušilna ali rešilna sila, o tem, kako ima vsak posameznik drugo preteklost, ki ga definira in določa njegovo sedanjost, o človeških zgodbah, ki se sestavljajo v zgodbo življenja.

Möderndorfer Drugo preteklost gradi, kot slikar slika fresko, s številnimi detajli, razsejanimi po različnih delih slike, ki jih prosto oko niti ne zazna, a izjemno vplivajo na celoto. Tok zgodovine namreč spremeni že en sam trenutek, o njegovi usodnosti pa lahko razmišljajo šele naslednje generacije. Dramatizacija ohranja značaj freske, odrski jezik pa išče z izrazitim in poudarjenim odrskim kolektivom, ki kot natančno delujoč stroj potuje skozi turbulenco zgodovine.

Uprizoritveni princip, ki pomeni režijsko-dramaturško gonilo uprizoritve, je montaža, kadriranje pogledov in glasov, ki v istem trenutku gledajo isti dogodek iz različnih perspektiv, kar tok zgodovine za vsakega od njih odpelje v različne smeri. Vse, kar sledi, je druga preteklost. Edino, kar lahko reši zgodovino, je kolektiv, ki se je pripravljen spominjati skupaj in se o tem pogovarjati, brez ideoloških predznakov, so zapisali v gledališču.

Gledališki kritik Matej Bogataj je v gledališkem listu zapisal, da je Druga preteklost pripoved in dramatizacija o tem, kako moramo preteklost razumeti v vsej njeni kompleksnosti in protislovnosti, da moramo preseči stanje, ko je prihodnost samo odsev in ponovitev preteklosti.

Preteklost ni in ne sme biti prihodnost, ker če bi bila oziroma dokler bo, bomo ponavljali napake preteklosti, generirali nasprotja in mržnjo, tudi krvoželjnost in krvoprelitja. Mrtvi in preteklost kot breme pritiskajo na pleča živih, tako nekako je filozof delavskega upora repliciral misel svojega predhodnika izpred skoraj 2000 let, ki je zelo svetopisemsko in novozavezno rekel, naj mrtvi pokopljejo svoje mrtve. Da bi potomci in nasledniki lažje zadihali, je še zapisal Bogataj.

V predstavi igrajo Branko Završan, David Čeh, Urban Kuntarič, Lucija Harum, Barbara Medvešček, Žan Brelih Hatunić, Maša Grošelj, Eva Stražar, Andrej Murenc, Tarek Rashid, Lučka Počkaj, Jakob Šfiligoj, Luka Bokšan in Rastko Krošl.

Avtorja dramatizacije sta Luka Marcen in Tatjana Doma, ki je tudi dramaturginja predstave, scenografka je Sara Slivnik, kostumografka Ana Janc, skladatelj Mitja Vrhovnik Smrekar, oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak.