Človek, ki je gledal svet je avtorsko delo in s tem ne samo zrcalo družbi, temveč tudi izjava sveta. Sveta, ki ga tvorimo posamezniki s svojimi osebnimi zgodbami, ki se združijo v celoto, v brezosebni mehanizem, sistem, ki nas presega in za katerega se zdi, da mu ne moremo ubežati, četudi nas vodi, korak za korakom, k propadu. Gre za avtorsko delo, saj so besedila plod ustvarjalcev predstave in torej poleg režiserja Žige Divjaka še igralcev Sare Dirnbek, Ivana Godniča, Anje Novak, Gregorja Praha, Katarine Stegnar in Matije Vastla. Iz njih je nastal fragmentiran preplet osebnih zgodb igralcev, ki projicira na steno njihove fotografije, njihove resnične spomine, dogodke, zgodbe in zgodb posameznikov, ki so tako univerzalne, da zastopajo celotne generacije, populacije in (marginalizirane) skupine ljudi po svetu, ki jim je skupen čas sedanjosti.

Skupen pa jim je tudi neprijeten občutek, ki ga sprožajo, saj gre za prikazovanje problemov, ki se jih navadno želimo znebiti iz svoje zavesti, definitivno pa ne sodijo v družbo sproščujočih naslovov zabavnih oddaj, prispevkov, katerih glavni namen je kolektivno pozabljanje. Gre za neprijetne vsakdanjike razpadlih in prisilno odtujenih si kitajskih družin, ki nam šivajo hlače, za zgodbe uničenega ponosa in življenja indijskih pridelovalcev bombaža in, ne nazadnje, gre za zgodbe »naših mladih kolegic«, doživljenjskih pogodbenih sodelavk, ki pravzaprav zaradi sistema postanejo grešni kozli nizkega naravnega prirasta Slovencev.

Kljub temu, da predstava povzema problematiko iz različnih koncev sveta, poteka v celoti v pogovornem jeziku, kar daje priokus misli, da bi na mestu tistih, katerih mizerne zgodbe zastopajo igralci na odru, lahko bili mi sami. Da bi uprizorjena zgodba lahko bila naša in tudi je naša, pa opozarjajo mnogi fragmenti, ki naslavljajo slovensko realnost in skoraj vsak gledalec se lahko poistoveti z vsaj enim izmed njih. Med drugim na odru gledamo zbanalizirano priredbo naše prostitucije za zaposlitev, ki pa ni daleč od realnosti, ko v svoje prošnje za kakršnokoli delo, četudi je to zlaganje škatel, pišemo svoje kompetence obvladanja najmanj treh tujih jezikov, kuharskih dosežkov in prostovoljnega hranjenja mačk. Ko torej prodajamo svoje interese, veselje do nečesa in dobra dela, da jih lahko kupi nekdo, ki mu bomo hvaležni za pogodbo, za katero bomo delali najmanj trikrat več, za kolikor bomo plačani.

Ta in še druge prizore, bi lahko označili za ironično-posmehljive, če ne bi bilo prikazano vse tako hudičevo resnično, ali pa če bi vsaj videli jasno pot iz propadajoče, zadušljive in pesimistične realnosti, v katero se zbudimo vsak dan bliže apokalipsi, kot predložijo avtorji proti koncu predstave. Obenem pa se zavedamo, da ta apokalipsa ne bo naša odrešitev in ne bo je kmalu, saj naša življenja tečejo tako kot tempo predstave, enakomerno, počasi in nikoli brez konca, pa vendar nas nekaj v naših življenjih vznemirja, nam daje zagon-upanje, da bo enkrat boljše.

Predstava, ki že s svojim naslovom začrta družbenokritično noto, je takšna, kakršna je, nujen pomislek, ne samo v prostoru gledališča, ampak tudi v prostoru širše družbene skupnosti. Glas daje iz množičnega zavedanja (in medijev) odrinjenim temam, ki jih moramo, če jih želimo rešiti in s tem rešiti svet, predvsem pa svojo lastno integriteto pred propadom, najprej osvetliti, čeprav to ni in ne bo prijetno.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/