Čarobna gora

Mannova Čarobna gora (1924) sodi med tiste najznamenitejše romane dvajsetega stoletja, ki tako za bralce kot za kritike in teoretike vse do danes ohranjajo skrivnostno privlačnost. Zgodba o mladem inženirju ladjedelništva Hansu Castorpu, ki pride v mondeno višinsko zdravilišče za štirinajst dni obiskat bolnega bratranca, a tam še sam zboli in ostane kar sedem let, je izhodišče za kar najbolj kompleksno pripoved o stvareh telesa in duha. Vključuje tako idejna in nazorska vprašanja turbulentnega časa z začetka dvajsetega stoletja kot tudi širšo sliko dekadentne družbe, ki se v eskapizmu zaprtega in zavarovanega okolja sanatorija sicer osredotoča na konkretne pljučne bolnike, a razkriva predvsem podobo (tudi našega) bolnega sveta vprašljivih in propadajočih vrednot. Svojevrstni zdraviliški mikrokozmos je Mann prežel z ironijo, obenem pa vnesel vanj poezijo in magičnost poslednjih skrivnosti fizisa, duše in srca, pa tudi kritiko nase osredotočene elite in institucij, ki z negovanjem bolezni kujejo profit. Čarobna gora se konča z odhodom glavnega junaka na bojišče prve svetovne vojne in tako ponuja tudi svojevrstno izhodišče za razmislek ob stoti obletnici njenega začetka.