Ravnatelj Igor Samobor je odločitev za umestitev obeh predstav ob isti konec tedna - prva bo premierno uprizorjena 26. septembra ob 20. uri v Mali drami, druga dan kasneje ob isti uri na velikem odru - utemeljil s tem, da med seboj korespondirata. Obe sta po njegovem mnenju sliki sveta, tudi današnjega.

Hinkemanna, ki mu vojna odvzame spol, je, kot je ocenil na včerajšnji novinarski konferenci, mogoče gledati kot metaforo o tem, kaj lahko prinese vojna, to je kastracijo. Čarobna gora, ki se dogaja v zdravilišču v Davosu, kjer se danes kroji finančna usoda sveta, pa je po njegovem mnenju nek podstavek za razvoj Evrope, njeno razklanost in težave.

Po besedah dramaturginje Eve Kraševec je Hinkemann, ki mu vojna odpre popolnoma drugačen pogled na svet, slehernik, prvoborec za svet prihodnosti. S tega vidika je zgodba aktualna tudi danes, saj odpira vprašanje, kakšne možnosti ponuja trenutni svet prihodnjim generacijam; zdi se, da je treba najti svojo pot, ovreči ustaljene vzorce razmišljanja. Hinkemann morda, tako dramaturginja, govori o tem, da možnosti za posameznika v družbi obstajajo, ne glede na to, kako je ta sestavljena.

Predstavo je režiral Marko Čeh, ki ga je pri postavitvi vodil razmislek o novem človeku, novi družbi. Današnja družba je namreč po njegovem mnenju enaka, kot je bila v času, ko je drama nastala - Toller jo je pisal med letoma 1921 in 1922.

Naslovno vlogo bo odigral Klemen Janežič, ki je prepričan, da se srž drame skriva ob samem koncu, ki je izrazito sodoben; prinese spoznanje o krutosti sveta, o tem, da bi ljudje lahko bili drugačni, vendar nočejo biti.

Scenograf predstave je Marko Turkuš, kostumografinja Branka Pavlič, skladatelj Branko Rožman. Igrajo še Maša Derganc, Nina Ivanišin, Maja Končar, Klemen Slakonja in drugi.

Mann je Čarobno goro začel pisati pred prvo svetovno vojno, končal jo je šele po njej, vmes pa se je zgodil koreniti rez v dojemanju sveta, je povedala avtorica dramatizacije romana Katarina Pejović, ki je podpisala tudi dramaturgijo. Roman se po njenih besedah otepa vsakršnega dramskega oblikovanja, je "čuden hibrid" romanesknega, filozofskega diskurza in metafizične razprave, vendar zajame duh časa.

Kot gonilo zgodbe je avtor postavil bolezen, in to v času, ko je bila psihoanaliza še v povojih; na nek način je po mnenju Pejovićeve preroško povezal bolezen na psihosomatski ravni. V središču je mladenič Hans Castorp, ki pride v mondeno višinsko zdravilišče obiskat bolnega bratranca, a tam še sam zboli in ostane sedem let. Vse to je Mann po njenih besedah postavil v nek ironičen kontekst. Kot je dodala, je v dramatizacijo skušala ujeti vse pomembne teme romana, končno vsebino pa je nato izluščila režiserka Mateja Koležnik.

Režiserka je pritrdila, da se delo že v osnovi otepa dramatizacije, saj je glavni junak v romanu odsoten. Po njenem mnenju je roman cinična freska časa, ki pripelje do vojne. Mann je v njem razprl vsa nevralgična mesta, ki vrtijo Evropo in so jo pripeljale do današnje točke. Zelo moderen pa je v tem, da se v času, ki ga živimo, lahko vprašamo o svojem smislu, svojem bistvu, o tem, da se v vsakodnevnem hitenju ustavimo samo takrat, ko smo bolni ali na počitnicah.

Glavno vlogo je prevzel Aljaž Jovanović, ki se je, kot je povedal, prvič soočil s tako naporno in obsežno zgodbo, skušal pa bo odigrati radovednega človeka, ki se šele uči. V igralski zasedbi so med drugim še Romeo Grebenšek, Marko Mandić, Vladimir Jurc, Luka Cimprič in Nataša Barbara Gračner.

Predstavo so sooblikovali prevajalka Aleksandra Rekar, scenograf Henrik Arh, kostumograf Alan Hranitelj in koreografinja Magdalena Reiter.