Petčlanska strokovna žirija v sestavi: literarna zgodovinarka in profesorica na Filozofski fakulteti Mateja Pezdirc Bartolj (predsednica), dramaturg Rok Andres, dramaturginja in teatrologinja Tatjana Ažman, igralka Vesna Pernarčič, literarni teoretik Gašper Troha je v konkurenci šestinosemdesetih prispelih besedil nominirala pet, ki se potegujejo za nagrado Slavka Gruma. Nagrada bo podeljena na sklepni slovesnosti Tedna slovenske drame.

Nominiranci za leto 2016 so:

• Žanina Mirčevska: Rojstvo tirana iz glave črva
• Vinko Möderndorfer: Psi lajajo
• Gašper Tič: Trio
• Rok Vilčnik: Ljudski demokratični cirkus Sakešvili
• Matjaž Zupančič: Prehod

Utemeljitve nominacij za Grumovo nagrado 2016:

Žanina Mirčevska: Rojstvo tirana iz glave črva
Dramsko besedilo se naslanja na urbano legendo in zgodovinski lik krvave grofice Erzsébet Báthory, plemkinje in serijske morilke s preloma 15. v 16. stoletje. Dogajanje je postavljeno v nemiren in politično turbulenten čas, intimna zgodba pa se razpleta v kleti trdnjave, v kateri je bilo umorjenih več sto deklet. Tam se več kot po naključju znajde Dekla, saj si želi službe pri gospe, ki jo obožuje zavoljo njene lepote, moči in bogastva in ki jo tako obsede, da je zanjo pripravljena narediti popolnoma vse. Med likoma gospodarice in dekle se vzpostavi še lik grofičine stare služabnice Ilone Jo in to je pravzaprav trikotnik komornega dramskega besedila, katerega temeljna kvaliteta so v prvi vrsti natančno izrisani ženski liki. Medtem ko se stopnjuje teža dejanj in odločitev vsake od žensk, avtor ponekod stopa po rahli meji preizkušanja naše tolerance do nasilja vseh vrst, ki postane, podobno kot je to znal ustvariti Genet, ritual nasilnih sekvenc in nadgrajujočih se preobratov, skozi katere lik Dekle počasi prerašča nedolžni idealizem in dokončno postaja nekdo drug in nekaj drugega. Besedilo ponuja številne aktualne momente in se na decentno političen način spoprijema s temeljnimi in univerzalnimi eksistencialnimi dilemami sodobnega človeštva. Teme se sprva izrisujejo izrazito previdno in urejeno, a postopoma prevzemajo in prežamejo torzo celotnega besedila, ki ga v bistrem dramskem ritmu vodijo do pričakovanega konca.

***
Vinko Möderndorfer: Psi lajajo
Groteskna igra o večnih mehanizmih oblasti se že na samem začetku sklicuje po eni strani na Jarryjevega Kralja Ubuja, po drugi pa na legendo o kralju Matjažu. Ta, na pol irealni svet, zelo natančno pokaže naravo današnjega sveta, v katerem se na videz vse venomer spreminja, v resnici pa ostaja vedno enako. Kot pravi znani pregovor, pri katerem si je avtor izposodil naslov: »Psi lajajo, karavana pa gre naprej.« Vojvoda svojo načeto in izstradano državo rešuje z iskanjem grešnega kozla, menjavami ministrov itd., ki pa v resnici ne spremenijo ničesar. V tej nemogoči situaciji se kaže kot edina možnost rešitve razmišljujoči človek, nekdanji pesnik, ki pa mu že dolga leta ne tiskajo pesmi, saj so knjige prepovedane. Še več, po vseh teh letih mu ljudje ne bi več verjeli, tudi če bi zastavil svojo besedo. Na teh razmerjih pa avtor zgradi prepričljivo in napeto dogajanje, ki skuša v prvi vrsti pojasniti, zakaj smo padli v to stanje radikalne apatije, v kateri smo žrtve številnih družbenih fantazem. Je to morda hedonizem in obsedenost z lepoto Lepe hčere, intelektualni snobizem Grde hčere ali oportunizem ministrov in Prisluškovalca in Prisluškovalčevega sina?

***
Gašper Tič: Trio
Trio je dramsko besedilo, ki je že v svojem podnaslovu označeno kot predloga za koncertno dramo oziroma kabaretno predstavo, v kateri nastopajo trije zelo natančno izrisani ženski liki, ki jih sicer avtor na začetku dodeli moškim igralcem, ampak skozi komedijo, napisano v dveh dialektih in verzu, je jasno, da bi lahko delovala tudi z ženskimi igralkami. Komedija na duhovit način prikaže tri sestre na koncertu, skozi katerega izvemo njihove življenjske zgodbe, in v dialogih spretno prikaže njihove značaje in medsebojne odnose. Kljub enostavni zgradbi avtor odlično vodi dramaturško strukturo in ustvari zaplet, to je čakanje na pošto oziroma testament. Prav to je razlog za medsebojne napetosti in verbalna obračunavanja, ki zvesto sledijo karakterizaciji in govoru posameznih dramskih oseb, te pa morajo hkrati ustvarjati vtis nastopajočih na koncertu, in tako spretno prehajajo med zasebnostjo in javnim, predvsem z glasbenimi vložki, ki so priredbe znanih skladb 50. let 20. stoletja in tekstovno vpete v samo zgodbo.

Kabaretne predstave so zadnja leta vedno bolj zaželene med ljudmi, a so nekako rezervirane za komercialna gledališča, v stroki pa že skoraj označene za nekulturo, čeprav sta bili  komedija in glasba že od nekdaj del gledališča. Ob poplavi tako imenovanih postdramskih tekstov je to duhovito besedilo v verzih prava osvežitev.

***
Rok Vilčnik: Ljudski demokratični cirkus Sakešvili
Ljudski demokratični cirkus Sakešvili nadaljuje žlahtno tradicijo slovenske drame absurda v njeni ludistični varianti, ki jo poznamo že pri Milanu Jesihu, Emilu Filipčiču in Dušanu Jovanoviću. Gre za izredno iskriv in duhovit tekst, ki se nenehno poigrava z bralčevo/gledalčevo recepcijo in preobrača situacijo, ki jo ustvarjajo štiri dramske osebe, katerih identiteta se nenehno spreminja. Vendar pa pri celoti ne gre zgolj za burko, ki bi gradila zgolj na situacijski komiki, ampak za luciden prikaz družbe in njenih oblastnih razmerij. Že sam začetek spominja na našo polpreteklo zgodovino s pravkar umrlim diktatorjem ali pa številnimi sodobnimi primeri na področju nekdanje Sovjetske zveze, v Severni Koreji ipd. Ta resnobnost in enotnost družbe, ki jo sestavljajo sami brezbarvni Sakešviliji, pa nenehno poka po vseh šivih, za kar skrbijo zmešani rekviziter, Stermecki ... Svet skuša oblast oz. razni ljubljeni vodje urediti po jasnih in striktnih pravilih, a življenje je vedno bolj kompleksno in izbere številne druge poti. In ravno v tem je njegova lepota, kar odlično prikaže tudi Ljudski demokratični cirkus Sakešvili.

***
Matjaž Zupančič: Prehod
Dramsko besedilo Prehod bralca in medias res sooči s paničnim dogajanjem nedoločljivega postapokaliptičnega prostora, kjer so pred zid postavljeni kar najrazličnejši liki, očitni predstavniki kapitalistične družbe 21. stoletja. V brezizhodni situaciji se krešejo vsa nasprotovanja, paranoje, intimne frustracije in glasne izjave, s katerimi smo obkroženi v javnem govoru na prav vsakem koraku. V skladu z dramsko zasnovo je tako rekoč nemogoče določiti dogajalni prostor (ker morda sploh ni pomemben), tudi prava identiteta nastopajočih likov ni znana, a jih prepoznamo kot figure iz neke sodobne variante dantejevskih vic, ko morajo nastopiti v igri za življenje in smrt. Nemogoče vzdušje, ki ga ustvarjajo osebki ujeti med ogenj in zid, prekinja lik režiserja, ki s svojimi intervencijami v dogajanje, besedilo (in dogodke v njem) postavlja v nekakšen paradoksalen hibrid med utopično stvarnostjo in iluzijo gledališkega dogodka. Liki so spretno izpeljani, prav grozljivo sodobni, a v skladu z normo zabavne industrije na pol poti med grotesknimi skicami in igralci, da se v tem kontekstu še bolj izrazito razvije kritika družbe, sistema in nemoč sprejeti altruistično odločitev. Besedilo Prehod je sodobno, angažirano in vešče izpisano besedilo, ki mnenja o svetu in družbi izraža v dobro izvedeni metafori.

Poročilo žirije za Grumovo nagrado

Grumova nagrada za izvirno novonastalo slovensko dramsko besedilo se podeljuje od leta 1979, ko je nagrado kot prvi prejel Dane Zajc za dramsko besedilo Voranc. Število besedil, ki je v preteklih letih prispelo na natečaj, se je najpogosteje gibalo med 30 in 50. Letošnji natečaj je v tem pogledu fenomen, saj je sodelovalo največ besedil v zgodovini podeljevanja te nagrade, to je 82, s čimer je v številskem smislu dramatika vsaj malo zmanjšala zaostanek za letno produkcijo pesniških in proznih besedil. Res pa je, da niso vsa prispela besedila nova, nekatera je bilo že moč zaslediti na natečajih preteklih let, druga so bila pred leti že objavljena, spet tretja so tako kratka, da bolj spominjajo na vaje iz kreativnega pisanja kot pa na dramsko besedilo, ki ima tudi uprizoritvene ambicije. Vse to ostajajo odprte dileme natečaja, žirija je vsa prispela besedila prebrala in upoštevala, prav tako je pri izboru upoštevala tudi lanske nominirance. 

»Če boš samo posnemal življenje, boš patetičen. To zna vsak.« (Prehod)

Branje tolikšne količine dramskih besedil v razmeroma kratkem času je bil svojevrsten izziv tudi za žirijo in ob koncu branja so nam v mislih odmevale predvsem besede mrliči, žice, teroristi, posilstvo, sendviči. Vsekakor je med letošnjimi dramskimi besedili opaziti močne in jasne odmeve družbenopolitičnega dogajanja, ki ga je zaznamovala begunska kriza. Avtorji se te tematike lotevajo na slogovno, jezikovno in formalno raznolike načine, a žal dela prepogosto zgolj prenašajo medijska poročila v dramsko formo. Gradivo je tako pogosto premalo obdelano z literarnimi sredstvi, da bi doseglo umetniške učinke, situacije so premalo univerzalne, liki pa tipizirani v smislu dober – slab.

»Kako naj najdemo krivca, ko pa vemo, kdo je? Vemo in molčimo. Tudi jaz.« (Psi lajajo)

Še vedno skozi dramska besedila odmevajo posledice gospodarske krize in s tem vedno več ljudi na robu preživetja, marginalci in njihova nemoč, vsakodnevni boj za preživetje, revščina, brezposelnost kot tudi jeza na neučinkovitost države in njenih oblastnikov. Ena od pogostih tem je še vedno prikaz različnih oblik nasilja med najrazličnejšimi udeleženci (družinski člani, mladi, nadrejeni – podrejeni …). Splošno stanje družbe, njenega duha in vrednote pa tematizirajo besedila, ki se sprašujejo o demokraciji in njenih vrednostnih temeljih, iščejo krivca za stanje današnjega sveta, razmišljajo o možnostih upora, izražajo želje po spremembah in postavljajo vprašanje o žrtvovanju za skupno dobro. Med intimnimi dramami prevladujejo prikazi družinskih odnosov, pogosto s travmatičnimi izkušnjami, zelo malo besedil tematizira odnose med spoloma, erotiko in partnerska vprašanja. Različna intimna vprašanja so večkrat prikazana skozi okvir terapevtskih srečanj ali pogovorov na zaupnem telefonu.

»Vsa njihova lepota je sedaj v vašem pogledu. Vso lepoto deklet vidim v vaših očeh.« (Rojstvo tirana iz glave črva)

Med letošnjimi dramskimi besedili je kar nekaj takšnih, ki upovedujejo zgodbe resničnih ljudi, pri čemer prepletajo fikcijo z biografskim gradivom, pa naj gre za domačo zgodovino (Josip Hutter, Jože Plečnik, Ignacij Nadrah in Zlata Vokač, Anton Tomaž Linhart …) ali sedanjost (Dejan Zavec) kot tudi osebe iz evropske zgodovine (Erzsébet Báthory). Kontrast realnim osebam predstavljajo anonimneži, dramske osebe brez lastnih imen, poimenovane Prvi, Drugi, On, Ona, Tujec, Angel ipd. Med obema skrajnostma pa se razpira paleta najrazličnejših likov. Na splošno pri nekaterih pogrešamo razvidnejšo karakterizacijo in motivacijo, saj je ta vse prepogosto tipizirana in stereotipna.

»Ooo, to pa že ne. Jaz sem Sakešvili, on pa Sakešvili.« (Ljudski demokratični cirkus Sakešvili)

Klasična dramska besedila v več dejanjih z razvidnim konfliktom skorajda izginjajo, nove dramske pisave pa rahljajo zgodbo in strukturo z notranjimi monologi, vnašanjem novih medijev in sopostavljanjem različnih besedil. Tako nastajajo dramska oziroma postdramska besedila, ki nizajo podobe, sopostavljajo vrstno in žanrsko različna besedila, kratke prizore, ki fragmentarno prikazujejo neko družinsko ali družbeno situacijo, vendar se le redko povežejo v celoto, organsko ali disharmonično, najpogosteje prizori ostajajo vsak zase, tvorijo dramaturško šibke strukture in skorajda nerazvidna sporočila, v veliko primerih kot posledica nepoznavanja gradnje drame oziroma začetniških spopadanj s pisanjem dramskih besedil. Namesto dramatičnosti in konfliktnosti stopa v ospredje izpovednost, kratki pripovedni utrinki, ki skušajo ujeti posamezna občutja in misli literarne osebe, pogosto v formi monodrame, dnevniških zapiskov, prvoosebne pripovedi in se tako približujejo formi kratke zgodbe. Na splošno je opazna pogosta odsotnost dejanja, avtorji zelo malo razmišljajo o uprizoritvenem vidiku, pogrešamo pa tudi več gledališke igrivosti, fluidnosti in neulovljivosti.

»Upanje imej, poj in se smej, če znaš met rad, si res bogat!« (Trio)

Perspektiva, s katero je podan pogled na zdajšnjost, je izrazito resna, mračna, pesimistična, opazna je odsotnost pozitivnega pogleda na svet, kakršne koli radoživosti in polnokrvnosti življenja, kar se kaže tudi pri izbiri dramskih vrst: komični žanri so izjemno redki, je pa pogosto prisotna tragikomičnost in groteskna komika.

Med dvainosemdesetimi dramskimi besedili pa so pozornost žirije pritegnila številna dela. Najprej je tu pet nominiranih dramskih besedil, iz katerih sem si sposodila tudi zgornje citate, ki jih odlikuje učinkovita dramska gradnja, natančna psihologija likov, idejna zaostrenost dramskega zapleta in mojstrski dialogi, v katere uspe avtorjem ujeti vso naelektrenost in konfliktnost današnjega sveta. Žirijo pa so zaradi različnih kakovostnih elementov prepričala še nekatera druga besedila, zato se nam zdi prav, da nanje opozorimo tudi širšo javnost:

Mala Moskva prikazuje malega človeka v primežu neučinkovitega sodnega sistema, pri čemer raziskuje zločin s posnemanjem dokumentarnega sloga z izjavami in pogledi različnih udeležencev; Hutter prepleta fikcijsko zgodbo in dokumentarno gradivo o mariborskem industrialcu, kar prikaže z uporabo različnih medijev; šentflorjanska satira Zarotniki iz Dragomajne se loteva družbenoaktualnih vprašanj; Človek, ki je prodal svet je napeta psihološka srhljivka v filmski maniri; Božična zgodba pa prikazuje splet različnih okoliščin, ki povzročijo družinsko tragedijo in mizerijo vsakdana. V raziskovanju dramske forme in poigravanju z njenimi zakonitostmi izstopata mi, evropski mrliči, kjer so dramsko besedilo ene same dolge didaskalije oziroma glas pripovedovalca, ter Zbogom, kjer je avtor drame tudi nastopajoča oseba in tako postavlja pod vprašaj eno temeljnih predpostavk tradicionalne dramske forme o odsotnosti dramskega avtorja.

Na natečaj za nagrado za mladega dramatika je prispelo le pet besedil. Pohvalno je, da so to motivno, slogovno in formalno različna besedila, kar nakazuje, da mladi dramatiki iščejo vsak svojo prepoznavno dramsko pisavo. Vendar pa na začetku njihove pisateljske poti še ne moremo govoriti o novih dramskih taktikah, najpogosteje se naslanjajo na preizkušene vzorce dramske tradicije, opazne so začetniške težave pri spopadanju z veščinami dramskega pisanja, po sporočilni plati pa pravzaprav v njih težko prepoznamo stališča in glasove današnje generacije mladih.

Letošnji natečaj nam tako ponuja obilico dramskega branja, tematsko, idejno, slogovno in po kakovosti gre za izjemno raznolika besedila, med katerimi pa lahko prepoznamo vsaj ducat inovativnih, sporočilno relevantnih in dramaturško izbrušenih dramskih besedil, za katere si želimo, da bi nas nagovorila tudi z gledaliških desk.

Dr. Mateja Pezdirc Bartol, predsednica žirije za Grumovo nagrado in nagrado za mladega dramatika