STA / Maja Čehovin Korsika, 3. 7. 2021

Žiga Divjak: Politične odločitve imajo konkretne posledice in konkretne žrtve (intervju)

Predstava Gejm v režiji Žige Divjaka, ki prevprašuje vlogo in odgovornost Slovenije in njene mejne politike za življenje in usodo ljudi na begu, je velika zmagovalka Borštnikovega srečanja. Divjak je v pogovoru spregovoril o tem, da se t.i. gejm nadaljuje, kot je dejal, pa imajo "politične odločitve konkretne posledice in konkretne žrtve".
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše
Foto: Matej Povše

Predstava Gejm je bila na Borštnikovem srečanju razglašena za najboljšo uprizoritev v gledališki sezoni 2019/2020, prejela pa je tudi nagrade za režijo, dramaturgijo, scenografijo, glasbo oz. oblikovanje zvoka in dve za igro. V njej ste se s soustvarjalci avtorsko lotili begunske krize, ki še vedno traja. Bi za začetek predstavili večplastni pojem igre, ki določa predstavo Gejm?

Izraz gejm uporabljajo ljudje na begu za pot med Bosno in Slovenijo. Torej za zadnjih 70 kilometrov zračne linije, ki jih loči do schengenskega območja. Ta izraz je po eni strani ciničen, saj gre vse prej kot za igro, po drugi strani pa žal zelo točen, saj je usoda posameznika odvisna predvsem od sreče, od tega, kako bodo "igrali" ljudje, ki jih bo na poti srečal. Bodo poklicali policijo ali ne in kako bo "igrala" policija, ko bo prišla, bo upoštevala zakon ali pa bo preslišala njihove prošnje za azil in jih vrnila nazaj na Hrvaško in kako bodo potem hrvaški organi igrali naprej... Zato smo tudi uprizoritev s scenografom Igorjem Vasiljevim zastavili kot zemljevid gejma, na katerem se počasi nabirajo predmeti, ki so pripadali ljudem na poti. Postavljeni so na kraj, kjer se je zgodba dogajala. Tako za njihovimi zgodbami ostajajo samo nemi predmeti, ki pričajo o izgubljenosti, nasilju, pozabljenosti... Ti predmeti nas opominjajo, da ljudi morda ni več, a njihova pričevanja ostajajo in bodo ostala za vedno zapisana. Vse to pa spremljajo zvočne pokrajine Blaža Gracarja, ki hkrati sugerirajo repetitivnost in negotovost, nedorečenost, izgubljenost.

Pomemben element vaših avtorskih predstav, tako Gejma kot predhodnih, je raziskovanje...

Bolj kot dramsko besedilo je zame izhodišče za gledališče svet okoli nas in družbeni problemi, za katere imam občutek, da jih lahko preko gledališča doživimo in razumemo v drugi, novi luči. Zato je sestavni del ustvarjalnega procesa tudi konkretno raziskovalno delo. Skupaj s sodelavko za raziskovanje Majo Avo Žiberna smo tako nekaj mesecev raziskovali to tematiko. V veliko pomoč so nam bile različne nevladne organizacije (PIC, Infokolpa, Noname kitchen, Areyousyrius). Besedilo pa v osnovi temelji na poročilih, zbranih v bazi podatkov Border Violence Monitoring Network.

Kako pa sta s Katarino Morano gradila dramaturgijo predstave?

Sledili smo osnovnemu dejstvu, da Slovenija krši lastno in tudi mednarodno zakonodajo. V predstavi tako v kronološkem zaporedju nizamo ugledališčena pričevanja ljudi, ki so v Sloveniji zaprosili za azil, pa so bile njihove prošnje načrtno preslišane in so bili vrnjeni na Hrvaško, od tam pa na bolj ali manj brutalen in nasilen način potisnjeni nazaj v Bosno in Hercegovino. Ljudi, ki izrazijo prošnjo za azil, je seveda potrebno obravnavati v posebnih postopkih, prav tako zaradi načela nevračanja ljudi ni dovoljeno vračati nekam, kjer obstaja utemeljen sum, da bodo podvrženi nasilju in mučenju ali nadaljnjemu verižnemu vračanju. Pričevanja, ki smo jih zbrali, so potrdila, da je vse to standardna praksa.

Zgodbe pribežnikov v predstavi se ponavljajo, dogajajo pa se moških, ženkam, mladoletnikom, tudi otrokom kot pričam raznih grozot. Ponavljanje teme, denimo v medijih, lahko pri gledalcu sproži apatijo, kar najbrž niste želeli, po drugi strani pa lahko gre za mehanizem uvajanja ene in edine resnice. Kakšno vlogo ima ponavljanje v predstavi?

Ponavljanje je v predstavi pomemben pokazatelj, da kršitve pravic niso anomalija, da ne gre za osebno odločitev posameznega policista, temveč za nek ponavljajoč vzorec. Dejstvo, da Slovenija vrača ljudi, ki so prepešačili pol sveta, da bi pobegnili pred vojno, opustošenjem, revščino, nekam, kamor ve, da obstaja zelo velika verjetnost, da bodo izpostavljeni mučenju (pretepanje, divja vožnja s kombijem, kjer ljudi zadaj v popolni temi in pomanjkanju zraka premetava, da bruhajo drug po drugem, izpostavljanje ekstremnim temperaturam, sežiganje in uničenje osebne lastnine, slačenje, siljenje neplavalcev, da prečkajo reke...) je kruto in v svojem bistvu nič manj nasilno od opisanega nasilja. Pričevanja, v katerih se pojavljajo isti elementi nasilja, nas torej opominjajo na to, da ravnanja, katerim so izpostavljeni ljudje na begu, niso ekstremni primeri, ampak standardna praksa.

Se stvari, ki jih v predstavi opisujete, še dogajajo?

Da. Korona je nekoliko zmanjšala pretok ljudi, a se glede tega še zdaleč ni nič spremenilo.

Priseljenska problematika je ena od stvari, ki naši državi ne more biti v ponos. V slovenski družbi je na sploh čutiti nenaklonjenost do ne-našega. Resda so bili ob začetku migrantske krize na oblasti drugi ljudje kot danes, že leta 2015 so na južni meji začeli postavljati bodečo žico, kar je sprožilo razkol med državljani. Nekateri so bili in so še vedno jasno proti sprejemanju in integraciji ljudi, ki so iz svoje države k nam pribežali zaradi vojnega stanja, raje jih označujejo za ekonomske migrante, pa tudi za kaj hujšega, in celo pozdravljajo njihovo deportacijo drugam. Po drugi strani pa smo tudi pri nas zabeležili žrtve te t.i. igre...

Po dostopnih podatkih je v gejmu od januarja 2018 v Sloveniji življenje izgubilo najmanj 24 ljudi. V istem času so na Hrvaški strani reke Kolpe našli 12 trupel ljudi na begu. Politične odločitve imajo konkretne posledice in tudi konkretne žrtve. Predstava se v svojem bistvu ukvarja s problematičnostjo tega, da naši organi ne upoštevajo zakonodaje. Grozljivo je, kako hitro pride do razčlovečenja, do tega, da ljudi obravnavamo kot tiste "druge", za katere ne veljajo iste pravice, isti zakoni, isti standardi, in smo pripravljeni prezreti in ignorirati nasilje, ki so mu izpostavljeni.

To je grozljivo samo zase, grozljivo in strašljivo pa je tudi dejstvo, da pri taki politiki lahko vsakdo izmed nas postane ta drugi. Če vse to dopuščamo in počnemo, ker niso naši, se postavlja vprašanje, kdo so naši. Kaj ljudi naredi za naše? Nacionalnost? Barva kože? Veroizpoved? Politično prepričanje? Spolna usmeritev? Slovenija je žrtev razdiralne politike, ki za voljo pridobivanja političnih točk neti sovraštvo, kjer le lahko. Tako se kot družba ukvarjamo z nebulozami, ki smo jih civilizacijsko že presegli, namesto s prihodnostjo se ukvarjamo s preteklostjo in vidimo grožnje tam, kjer jih ni, hkrati pa sprejemamo dejstvo, da živimo za rezilno žico in da ljudje v strahu, da bodo vrnjeni nazaj, od koder bežijo, umirajo na vedno bolj odročnih, tveganih in nevarnih poteh.

In nihče ne prevzema odgovornosti...

Absolutno ne. Sedanji minister za notranje zadeve Aleš Hojs je tik pred lansko premiero predstave priznal, da Slovenija pribežnike vrača na Hrvaško in da so od tam izgnani v Bosno. S tem je dobesedno priznal, da Slovenija sodeluje v verižnem vračanju in da krši zakonodajo.

Kako ste sodelovali z igralsko zasedbo, ki jo sestavljajo Primož Bezjak, Maruša Oblak, Vito Weis in na Borštniku prav tako nagrajena Matej Puc in Sara Dirnbek?

Neverjetno srečo in privilegij sem imel, ker gre za krasno ekipo igralcev, ki so zelo hitro ponotranjili idejo uprizoritve, se z njo strinjali in jo s svojim talentom tudi izjemno obogatili. Kljub zelo težki in boleči tematiki je bilo zaradi čudovite ekipe lepo delati to predstavo.

Trenutno že ustvarjate novo predstavo. Katere teme se tokrat lotevate?

Nova predstava Vročina nastaja v koprodukciji zavoda Maska, Slovenskega mladinskega gledališča (SMG) in graškega festivala Štajerska jesen z mednarodno igralsko ekipo. V predstavi obravnavamo okoljsko krizo, na katero skušamo pogledati skozi optiko razrednega boja. Okoljski boj namreč ni več boj za ohranjanje narave, temveč boj za ohranjanje človeštva. Okoljska kriza ni naravna danost, ampak dejstvo, ki ga je s svojim delovanjem ustvarilo človeštvo. A vendar ne vso človeštvo enako. Najbogatejši odstotek ljudi spusti v zrak več ogljikovega dioksida kot pol človeštva skupaj.

Boj proti okoljski krizi bi moral biti prepleten z bojem proti neenakosti. Stanje je slabše, kot se nam večini zdi. Mislim, da je čas za mentalni premik. Dejstvo, da ima nekdo denar, mu še ne podeljuje pravice, da s svojimi dejanji ubija soljudi. Ko je enkrat v ozračju toliko ogljikovega dioksida, kot ga je danes, je vsako ne nujno izpuščanje ogljikovega dioksida problematično, rekel bi celo zločinsko. Preostanek ogljikovega dioksida, ki ga še lahko izpustimo v zrak, moramo porabiti, da čim večjemu delu človeštva omogočimo dostojno življenje, ne pa, da ga porabljamo za poganjanje luksuznih avtomobilov, privatnih jaht in letal. Smo na točki, kjer bi vožnjo s športnimi avtomobili, ki izpuščajo ogromne količine ogljikovega dioksida, morali dojeti kot zločin. Letenje s privatnimi letali pa kot zločin proti človeštvu.

Žiga Divjak, Festival Borštnikovo srečanje, Gejm