Naj vas kar na začetku vprašam. Ali je morda naslov Jazz tudi besedna igra, da se v vaši predstavi srečata dva jaza (kar poudarja podvojeni z), ki sta se na neki točki spojila v eno?
Iz naslova smo se večkrat zafrkavali tekom študija, ravno okoli dvojnosti jaz in jazz. Sicer mi ta dvojnost, ki je možna v našem jeziku, zelo ustreza, a nikdar ni bilo mišljeno kot besedna igra ali simbolizem, to me preveč spominja na tiste drame, kjer namesto ljudi nastopajo ideje in koncepti in se igralca med sabo pogovarjata v medmetih. To me sploh ne zanima. Oba lika sta zelo konkretna človeka, čeprav nimata imen. To je bilo nalašč, saj sta protagonista le drug za drugega - v življenju drugih sta brezimna stranska lika.
Glasba predstavlja vezivo predstave. On je pianist, ki sprva igra na novoletni zabavi bogate družine, nato poučuje njihovo hčer in celo očeta, ves čas pa razlaga, kako živijo glasbeniki, priča smo tudi razmisleku o zastoju scene v koronačasu. Ona medtem nima izbranega okusa za glasbo, a ker jo zanima on, se začne izobraževati. Kako pomembna je po vašem glasba kot kulisa za tkanje medosebnih odnosov in ali jo morda razumete tudi kot posrednika neizgovorljivega?
Nisem imel občutka, da ona, torej ženski lik, nima izbranega občutka za glasbo. Prej je on tisti, ki teži s svojimi jazzerji. Ona si na zabavi želi pač slišat Britney Spears kot nostalgičen moment in kot nekaj, kar sede na zabavi. Sam poslušam klasiko, jazz, čudaški hip-hop, ki mi ga priporoča bratranec, The National, Cohena, nazadnje sem poslušal japonskega eksperimentalnega skladatelja, ki je naredil komad iz zvokov, ki jih proizvaja hiša, ampak na zabavi bom iskreno najbolj srečen, če bo DJ vrtel Gigija D'Agostina ali Severino, ker me to zabava. In na zabavah se zabava.
Zagotovo pa je ona začela ceniti neko drugo glasbo, ki jo morda prej ni, on pa se je nasploh zmehčal do tega, da lahko življenje jemlješ manj resno. Glasba v predstavi je taka - kvalitetne, jazz priredbe komadov, ki jih ne pričakuješ, recimo Silvestrski poljub. Nad glasbo je mojstrsko držal roko Igor Matkovič, s katerim sva se res dobro ujela. Pogovarjala sva se tudi o položaju glasbenikov in umetnikov nasploh, kar je našlo svoj prostor v tekstu. Se pa protagonista skozi glasbeni moment povežeta v predstavi. Če imaš že naslov Jazz, ga moraš vsaj malo upravičiti.
Besedilo ste napisali po naročilu MGL, prav za Ajdo Smrekar in Sebastijana Cavazzo. Njuno razliko v letih ste izkoristili za oblikovanje likov posameznikov iz dveh generacij, ki se v nekih točkah najdeta, v drugih pa sta izmuzljiva. A ne glede na razliko v letih in na njun enkrat-letni "strehafrend" odnos smo priča situacijam, ki so lahko tudi del "normalnega" partnerskega odnosa - minevanje časa, brez pravega zavedanja, kam je šel, neizgovorjeno, oddaljevanje in približevanje med dvema ter to, kako se lahko čez čas ponovno najdeš, če se v odnosu izgubiš ...
V eni izmed prvih verzij je bila razlika v letih v tekstu bolj poudarjena, pa mi je direktorica in umetniška vodja MGL Barbara Hieng Samobor rekla, da naj se s tem ne ukvarjam, da je to tema, ki ni vredna teksta in v trenutku sem se strinjal z njo. Seveda ima to, da sta dobro desetletje narazen, neke posledice - on ima najstniško hčerko, dolgoletno zvezo, določene stvari v življenju, ki se jih ona šele dobro loteva, so zanj že minile. Elemente, ki se ti ponudijo, je treba izkoristit, ni pa nujno, da so glavna tema.
Zelo dobro ste ugotovili, da je fokus drugje - na nek način njuno razmerje, kljub temu, da se srečata po en dan na leto, traja pet let. Vsa hrepenenja, vse neizgovorjeno, približevanje in oddaljevanje ..., vse poteka tudi takrat, ko nista skupaj, nato pa v tistem dnevu, ko se srečata, to izbruhne.
Čas je izjemno pomembna komponenta teksta in predstave. Jaz sem star 35 in že nekaj let se zavedam časa dosti bolj, kot sem se ga prej. Zavedam se tudi, da sem že nekaj zamudil, izgubil. Ta tekst je preizpraševanje tega, če lahko še kdaj dobiš nazaj, kar si izgubil, oziroma, če se to sploh izplača.
Kot ste zapisali, je prav to ciklično srečevanje enkrat letno pomemben gradnik odrskega dogajanja. Protagonista sta pravzaprav razvijala odnos v njegovi odsotnosti. Bi povedali še malo več o tej ideji?
Nekateri ljudje živijo v tvojih mislih stalno, ne da bi plačali najemnino. To je dejstvo, ki ga moraš vzeti kot del življenja, kot nekaj lepega, ker druge izbire nimaš. In skozi leta, ki minevajo, živiš nek poseben odnos z njimi. Mogoče si celo jezen na njih, razočaran, še bolj zaljubljen, pa čeprav nisi niti trenutek v stiku. In potem, ko si, to na tak ali drugačen način izbruhne. Lika v predstavi sta postavljena v pravzaprav zelo krut moment - imata v povprečju 15 minut, da si povesta vse ali nič. In seveda ne vesta, kaj se dogaja v glavi enega ali drugega, kaj se je dogajalo, kaj se je zares zgodilo. Del čara predstave je, da gledalec to ugotavlja skupaj z njima.
Še nekaj besed o kostumih. Zabava v maskah, morda kot dvojnost tega, da nekaj smo, nekaj pa želimo biti, pa tudi malo v smislu igrivosti, kako fino je vsaj enkrat letno smukniti v kostum in biti nekaj, nekdo drug?
Ja, ta dvojnost mi je bila izjemno všeč, hkrati pa daje čisto neko novo dimenzijo na odru. Nikdar namreč nista drug pred drugim to, kar v resnici sta, ker tudi sama pred sabo nista to, kar v resnici sta. Boljše kostumografke, kot je Katarina Šavs, si ne bi mogel želeti, ker razume bistvo tega, zakaj se ljudje oblačimo, našemimo, kaj s tem kažemo, kaj s tem skrivamo.
V besedilu ne manjka humorja, a ne takšnega na prvo žogo. Na strani MGL piše, da ste se po eni strani pri pisanju navdihovali pri Woodyju Allenu in ameriški romantični komediji 90. let. Ali to drži in kaj vas najbolj navdihuje v tem obdobju?
Me veseli, da ne izpade na prvo žogo - dejansko sem tekstovne štose, ki so zveneli preveč nastavljeni, umikal iz teksta. Ni bilo prostora za pretirano duhovičenje. Zagotovo pa je Woody Allen eden mojih najljubših avtorjev, njegovi boljši filmi so vsak zase masterclass komičnih situacij in likov. Ravno tako mi je bila za zgled Nora Ephron, ena najboljših pisk žlahtnih romantičnih komedij vseh časov. Pa seveda Billy Wilder in njegov The Apartment, kjer sem mu, s pomočjo neverjetne intuicije Ajde Smrekar, ukradel zadnji stavek in ga dal v Jazz.
Ne vem, naveličan sem že razpuščene, postmoderne forme, kjer je prepovedano karkoli, kar diši po dobro strukturiranem gagu in situaciji. Sem pa tudi otrok devetdesetih, kjer so nam filmi konstantno sladko lagali, da skozi eno uro in pol spoznaš, izgubiš in nato dobiš žensko oziroma moškega svojega življenja. Mislim, da smo milenijci delno taki, kakršni smo, tudi zaradi romantičnih komedij, ki so nas učile, da sta ljubezen in kapitalizem nekaj, zaradi česar je vredno prodati svoje ideale.
Se spomnite filma Čaka te pošta z Meg Ryan in Tomom Hanksom v glavnih vlogah? Na koncu hrepeniš, da bi Meg že enkrat nehala težiti s to svojo majhno zanikrno knjigarno in se prodala in predala velezaložniku. Če bi nas takrat naučili, da bi mu namesto prvega zmenka zažgala tisto ogromno knjigarno z njim vred, bi bil tudi svet v 2021 drugačen. Ni čudno, da so milijarderji trenutno glavni na svetu, če smo cele generacije naučene, da je sreča v tem, da jih brezpogojno ljubimo.
Naj zaokrožim ta vprašanja s poizvedbo, kako ste ustvarjali predstavo v teh zoprnih korona časih in kako ste zadovoljni z odzivom na novoletno spletno premiero, katere ponovitev bo na sporedu 14. januarja?
Z odzivom sem izjemno zadovoljen, prodali smo ogromno vstopnic, fantje s Tretjega odra so se odlično odrezali pri tehničnih zadevah, celotna MGL ekipa je delala v težkih pogojih in res sem jim hvaležen. Je pa ta pandemija za našo branžo nemogoča.
Raje bi videl, da bi bilo vse zaprto, če sem iskren. Ne vidim nekega smisla. Teater je vedno bil bližina in v živo. Sovražim to, kar se dogaja s svetom, sovražim to epidemijo. Nič ni dobrega na njej in kdor uživa v trenutni situaciji, ima resne probleme. Zaprt doma si lahko tudi brez virusa, ki pobija naše najranljivejše, če pa ti paše to, da ti ni treba v službo, je problem v službi in ne v epidemiji.
Pogrešam teater, kino, koncerte, potovanja, prijatelje, lokale. Jaz osebno se sicer držim dobro, ker bi lahko vse življenje bral, gledal filme ter poslušal glasbo in bil tudi tako izpopolnjen, si pa tega niti približno ne želim. Želim si, da to mine. Želim si v družbi ljubljenih ljudi v najljubšem lokalu čakati na prihajajočo okoljsko apokalipso. Vsaj to si zasluži moja generacija - da nas CO2 pokonča s pivom v roki na kakšnem festivalu, ne pa v garsonjeri v Šiški.