Uvodoma bi vas prosila za razmislek o tem, kako bo širšo družbo zaznamovala celotna situacija okoli novega koronavirusa?
Virus kot biološki pojav je sprožil družbeni fenomen globalnih razsežnosti. Gre za celoten kompleks družbenih sprememb, ki so takorekoč čez noč resetirale vse: globalna ekonomska razmerja, politično kartografijo - ta se bo spremenila kot efekt pandemije, zaenkrat je po površini razgrnila svoje šibke točke - in našo intimo, se pravi naše odnose, naše vrednote, naša psihofizična stanja.
V tem pretresu lahko pod vprašaj postavimo vse, v prvi vrsti pa tudi lastno pozicijo. Torej v tem trenutku tudi vprašanje, kako vstopiti v ta intervju, zakaj sem nagovorjena, koga si želim skozenj nagovoriti. Verjetno bi bil najbolj iskren odgovor, da si želim poiskati somišljenike, najti sogovornike.
Nekako nam je vsem jasno, da gre za dogodek, ki nima precendensa in za katerega nihče ne more reči, kakšni bodo njegovi učinki. Deluje kot nekakšen test, kot realen, empiričen (in ne le miselni, znanstveni, znanstvenofantastični) eksperiment: kaj se zgodi, če se globalna produkcijsko-tehnološka mašinerija ustavi? Kaj se zgodi z okoljem? Kaj se zgodi s posameznikom? Kaj se zgodi s kapitalom?
Po mojem moramo ne glede na vse že vidne slabe posledice - neizogibna recesija, porast revščine, stiska, nestrpnost in tako dalje - pogledati, katere pozitivne vidike je odprl ta glomazni naravoslovno-družboslovni eksperiment.
Bi lahko podrobneje predstavili te pozitivne vidike?
Eden izmed njih je preizkus, kaj se zgodi (gospodarstvu in nam, posameznikom), če prenehamo delati in če prenehamo kupovati. Vemo, da sta to dva mehanizma, s katerima se lahko upremo kapitalistični logiki - stavka, prekinitev dela, in potrošniški bojkot, prekinitev kupovanja. Ampak o izvedbi tega se doslej nismo nikdar masovno konsolidirali. Zdaj smo v situaciji, ko dejansko izvajamo oboje. Ali se ob tej ohromitvi produkcijskega stroja vzpostavita prostor in čas za neke druge stvari? Morda sam čas? Čas za premislek, čas za pogovor, čas za drugega?
Je pa to tudi eksperiment, ki bo pokazal, koliko si bo ob zaustavitvi letalskega prometa, avtomobilskega prometa in proizvodnje opomoglo okolje. Na Antarktiki so bojda pred nekaj dnevi izmerili največji vročinski val doslej. Je poskus, kaj se zgodi s kapitalskimi megalomani ob finančni in gospodarski krizi, ki bo neizogibno sledila. Bodo propadli? Ali bodo iz vsega skupaj izvlekli profit? Bo prišlo do določene mere podružbljenja privatnega kapitala? Finančna kriza, kakor pravijo strokovnjaki, zaenkrat ni sistemska in je ni mogoče primerjati s krizo iz leta 2008. Žal je pogost rehabilitacijski postopek za izhod iz recesije vojna.
Obenem je koronavirus eksperiment, ki preverja, koliko še delujejo socialne države in koliko so razpadle pod vplivom prostega trga. Jasno se pokaže, katere institucije delujejo in katere ne - javno zdravstvo, javno šolstvo - to deluje. V teh sistemih se ljudje še vedno počutijo kot posamezniki, ki nekaj doprinašajo k skupnosti. V privatnih servisih vsak na lastni koži občuti, da njegova vrednost ni izmerljiva v njegovi človeškosti, ampak v ulomku njegovega dela in časa, v katerem bo to delo opravljeno.
Ostajamo v samoizolaciji, za računalniki in nemočno spremljamo, kaj se dogaja zunaj - na zdravstvenem, gospodarskem, političnem in drugih področjih. Kaj nam ta hip pravzaprav predstavlja ta samoizolacija?
Ja, občutek nemoči je v tej situaciji gotovo prisoten. Pri nas, v Sloveniji, še toliko bolj. Na nek način je nemoč podvojena, ker smo ne le zaprti v stanovanja, temveč smo tudi stisnjeni v neko psihološko past. Mislim namreč, da lahko države v takoimenovanem 'boju proti koronavirusu' v nekem hipotetičnem smislu delujejo na več načinov.
Prvi način je, da državljane nagovorijo kot odgovorne posameznike, jim razložijo situacijo in nanje naslovijo prošnjo, da ravnajo v smeri samozaščite in zaščite drugih, zlasti šibkejših članov družbe. Temu bi rekla demokratičen, razsvetljenski način. Tak način izhaja iz zaupanja, da bo drugi deloval v skladu z etičnim apelom, ki je bil naslovljen neposredno nanj. Iz tega vidika je koronavirus res nekakšen globalni preizkus humanosti.
Verjetno bi bila najboljši primer takšnega načina Švedska. Tam izrednih ukrepov skoraj ni, življenje teče po ustaljenih tirnicah. Vlada računa na odgovornost državljanov. Je pa res, da si Švedska zaradi majhne naseljenosti in dovolj velikega števila zdravstvenih kapacitet verjetno lahko privošči strategijo hitrega prekuženja.
Drugi način je avtoritaren, totalitaren. Oblast državljanom ničesar ne razlaga, ničesar jih ne prosi, temveč preprosto odredi, kako se morajo obnašati in delovati. Uvede kazni za prekrške ter izvaja nadzor. Morda je približek takega načina Kitajska.
Obstaja sicer še tretji način, kjer država ne stori ničesar in kjer so državljani prepuščeni sami sebi in surovemu naravnemu stanju. Vendar v tem primeru razpadejo temelji družbene pogodbe, katere ideja je v tem, da skupnost ščiti posameznika. Primer tega bi bila Amerika, ki se sooča z dejstvom, da zdravstveni sistem, ki je v celoti privaten, v takšnih okoliščinah ne deluje. Španija je, na primer, pred dvema tednoma privatizirala vse zasebne zdravstvene ustanove. Italija je brezdomce naselila v luksuzne hotele in umetniške galerije. Skoraj nadrealna slika, ki bi se nam morala zdeti najbolj normalna.
Kakšen način pa smo ubrali pri nas?
Pri nas se je zgodila nekakšna čudna kombinacija prvih dveh načinov. In ravno ta nas postavlja v nemogočo situacijo. Vlada nam namreč govori dvoje hkrati: apelira na našo odgovornost, obenem pa nam sporoča, da nam ne zaupa, da bomo delovali odgovorno. Pošilja nam dvojno, protislovno sporočilo.
Pri vzgoji otrok je to največja napaka, ki jo lahko delajo starši. Lahko rečeš eno ali drugo: nesi potico babici, saj veš, da bo vesela! Ali pa: Če ne boš nesel potice babici, ne bo risanke! Enostavno ne moreš reči: nesi potico babici, saj veš, da bo vesela, ampak če tega ne boš storil, ne bo risanke.
Menim, da se čutimo nemočni, ker smo v primežu dveh nasprotujočih se vzgibov: po eni strani razumemo etični apel, ki je naslovljen na nas, in hočemo ravnati odgovorno. Tako tudi ravnamo. Toda, ker nam obenem nekdo govori, da bomo kaznovani, če se ne bomo lepo obnašali, ker po ulicah patruljirajo policijska vozila, se hočemo upreti tistim, ki nam pravijo, da nam ne zaupajo, da smo sposobni ravnati odgovorno. Toda, če bi se jim uprli, če ne bi upoštevali pravil, če bi se zgrnili na ulice, bi hkrati ogrozili druge, svoje najbližje, starejše, rizične skupine. In ravno to nas paralizira. Ne paralizira nas toliko samoizolacija kot psihološki primež, nemogoča izbira, pred katero smo postavljeni.
Se vam zdi, da bi bila samoizolacija ljudi lahko tudi platforma za politično manipulacijo?
Zadeve postanejo nevarne, ko se drugemu odvzame njegove pravice in se ga obenem prepriča, da je to za njegovo lastno dobro. V imenu zaščite življenj se izvaja redukcija človeka na njegovo golo življenje. To je možno le v trenutku, ko je človeka strah. Strah je izjemno oblastniško orodje, ni boljšega.
To je bilo jasno hegemonom od pradavnine do danes. Formula je preprosta. Podpihuj strah, ustvari izredne razmere, postavi se v pozicijo zaščitnika, odrešitelja, in izvajaj zaščitne ukrepe. Ljudje ne bodo opazili, da so ti tako imenovani začasni zaščitni ukrepi stalni odvzem njihovih temeljnih človekovih in političnih pravic. Še več, hvaležni bodo zanje.
V aktualnih razmerah so na področju gospodarstva na udaru samozaposleni, toliko bolj samozaposleni v kulturi, nevladne organizacije in pa kulturniki, ki delajo na podjemne pogodbe. Na kaj bi vi opozorili glede tega?
Čeprav je interventni zakon uvedel določene nujne ukrepe v zvezi s samozaposlenimi, ti še vedno niso izenačeni z ukrepi za zaposlene. Posebej bi izpostavila samozaposlene starše (med njimi tudi samohranilci in samohranilke), ki so sprejeli možnost uveljavljanja dela s polovičnim delovnim časom v času skrbi za otroke do dopolnjenega 6. leta starosti. Država je take zaposlitve spodbujala s polovičnim plačevanjem prispevkov za socialno varnost, drugo polovico so plačevali sami. Ti samozaposleni starši so zdaj zaradi tega, ker so to možnost izkoristili, ostali brez pomoči, namenjene samozaposlenim. Se pravi brez nadomestila za izpad prihodka, ker ne morejo opravljati svojega dela, in brez možnosti, da bi jim država oprostila plačevanje prispevkov. Znašli so se v hudi stiski, ne morejo plačevati najemnine, položnic, nekaterim grozi tudi lakota.
Ker je interventni zakon sprejet urgentno, se pravi na hitro in brez zadostne sektorske obravnave, nujno splošen in ne more zajeti vseh posameznosti, nastajajo številne luknje v zakonu, v katere padejo državljani. Tu se poleg samovolje vlade pokaže tudi pomanjkanje civilnih inštitucij v naši državi. V Avstriji delujejo posebni uradi, ki skrbijo prav za to - vsak posameznik se s svojo posebno situacijo lahko zglasi pri njih in urad najde ustrezno rešitev - določi socialni transfer, ki bo poskrbel za njegovo preživetje. Ti uradi v času covida-19 delujejo s polno paro in so zelo učinkoviti.
Pri nas, kot vedno, zadeve rešujejo civilne iniciative. Za pravice samozaposlenih kulturnikov se bori Asociacija, društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti, zdaj sta se oblikovali še iniciativi Tudi mi smo (samo)zaposleni in Pomoč samozaposlenim v kulturi v času covid-19. Za pravice žensk in staršev znotraj nastale situacije pa se bori Inštitut 8. marec.
Je pa ta čas samoizolacije tudi čas za refleksijo o družbi prihodnosti. Kaj bi se lahko iz aktualne situacije naučili in kaj spremenili v prihodnje?
Dejstvo je, da smo se znašli v stanju neke prisile, toda menim, da mora biti človek prisiljen v realnost, sicer se po inerciji podreja udobju in užitku fantazem. Zdi se mi, da iz te pozicije nemoči lahko potegnemo moč. Če ne bi bilo te situacije, se nam naša realnost, kar zajema krhkost našega materialnega položaja, vpetost v številna odvisniška razmerja, ki nas izčrpavajo, kot so dolgovi, krediti, najemnine, nevrednost našega dela in nespoštovanje naših pravic, ne bi tako neposredno postavila pred oči. In v zvezi z njo ne bi ničesar naredili.
To situacijo lahko torej vidimo kot priložnost, da se aktiviramo, da začnemo delovati v smeri boljše družbe. Poglejmo samo, kdo prostovoljno šiva maske? Medicinske sestre v zdravstvenih domovih, šivilje v ostankih proizvodnje, ki je bila nekoč državna, skupina samozaposlenih modnih oblikovalk, ki je podarila maske zaposlenim na Onkološkem inštitutu, skupnostne iniciative v okviru občin, vsak sam doma.
Ljudje ponujajo pomoč, usluge, brez oznake 'brezplačno'. To, da narediš nekomu uslugo, je nekaj povsem drugega kot to, da mu nudiš storitev. Prvo ustvarja človeško vez, drugo ekonomsko vez, ki odtujuje človeka od človeka. Kapital ne more biti solidaren. Solidarnost se dogaja onkraj kapitalskih odnosov, med ljudmi, ki so v podobnem življenjskem položaju.
V času, ko se je svet okužil s covidom-19, je začela med ljudmi krožiti ideja o novi, bolj socialni družbi, celo ideja o koncu kapitalizma. Koronavirus je eksperiment, ki vsakega od nas preizkuša, ali smo sposobni delovati v smeri bolj pravične družbe, kjer deluje slogan 'vsak po svojih zmožnostih, vsakemu po njegovih potrebah'. Ali smo se sposobni povezovati, sodelovati, si pomagati, deliti, dajati in sprejemati - ne pa kupovati in prodajati? Ali smo sposobni vzpostaviti neizkoriščevalska ekonomska razmerja in prakticirati demokratični diskurz?
Je trenutna situacija za vas na nek način tudi navdihujoča? Ali morda že snujete kakšen nov projekt?
Sodelujem pri filozofskem raziskovalnem projektu Teatralnost oblasti na ljubljanski filozofski fakulteti. Mislim, da je trenutna politična situacija v Sloveniji za delo na tej temi vsekakor navdihujoča. Sicer pa v Mednarodnem filozofskem združenju Aufhebung v sodelovanju z Goethe Institutom pripravljamo konferenco ob Heglovi 250. letnici rojstva z naslovom Too late? Prepoznost je tudi tema, ki gre v korak s situacijo, v kateri smo. Umetniški projekti trenutno stojijo, a ne zaradi koronavirusa - zaradi filozofije.