V MGL z Ivano Sajko sodelujejo že tretjič, tokrat na pobudo režiserke Anje Suša, ki se je je pisateljičin Ljubezenski roman tako dotaknil, da si je želela po njem ustvariti predstavo. Ker pa je dramatizacija ubrala svojo pot in so ji dodani določeni elementi, ki v izvirniku niso prisotni, oziroma so predstavljeni drugače, je avtorica igri dala nov naslov - Nekoč se bova temu smejala.

Dramaturginja Petra Pogorevc je na novinarski konferenci dejala, da predstavo določa zelo propustna meja med dramskim in pripovednim. V osnovi predstava govori o bedi para prekarcev z otrokom, živečega v aktualnih, zaostrenih ekonomskih razmerah v družbi, v kateri je tudi vse bolj marginaliziran položaj umetnosti, s katero se ukvarjata - Ona je igralka, On pisatelj.

Ivana Sajko, ki se je ustvarjalni ekipi pridružila preko spletne povezave, je dejala, si je romanu, ki ga je označila kot "gosto tkivo", pri dramatizaciji želela nekaj dodati. Tako se je odločila, da bo par v središču zgodbe postavila v širši kontekst in mu dodala t.i. zbor dobrih ljudi, večjo vlogo pa je dala tudi Otroku. Ta je priča odnosu para, ki se ne zna izvleči iz težav, a hkrati po besedah avtorice na koncu postane nekakšen "glas upanja".

Poleg partnerskega odnosa je po besedah Ivane Sajko v predstavi v ospredju tudi gledališče samo in njegova vloga v aktualnem čudnem času, ki ga živimo, ko se svet zelo hitro spreminja in nas obdajajo številne težave.

Režiserka Ana Suša je spomnila, da je pandemija na gledališče vrgla napačno luč, kot bi bilo izjemno nepomembno, sodelujoči pri predstavi pa so se po drugi strani pri delu na uprizoritvi posvetili prav nesigurnosti, ki trenutno določa njihovo delo, in si zastavljali vprašanja kot so, ali je gledališče danes sploh mogoče, je sploh še za koga pomembno in kako gledališče pravzaprav danes vpliva na družbo.

Dramaturginja je dejala še, da se drama ne nanaša zgolj na preprost realizem, način, kako so liki in situacije napisani namreč presega dialoge: "Veliko je pripovednih delov, igralci pa upodabljajo like in hkrati tudi pripovedujejo o njih." Dodala je, da ima pomembno vlogo predvsem že omenjeni zbor dobrih ljudi, ki predstavljajo različne segmente družbe in obdajajo družino: "Ti ljudje imajo dobre namene, a kot vemo je z dobrimi nameni pogosto tlakovana pot v pekel."

Ona v predstavi je Ajda Smrekar. O posebnem načinu uprizarjanja, ki ga je med drugim navdihnil princip gledališke skupine Forced Entertainment, je dejala: "Na odru smo vsi hkrati pripovedovalci, ki se znajdemo v realnih dramskih situacijah, na odru sem kdaj kot Ajda, kot igralka ... veliko ravni in zdrsov je, med katerimi smo iskali, kako prehajati, da bi zaobjeli vsa želena vprašanja." On je Filip Samobor. Kot je dejal, mu je pri snovanju lika in njegove utesnjenosti v brezizhodni situaciji, ko nima službe, denarja in se čuti nemočnega v svoji družinski vlogi, pomagala izkušnja iz časa zaprtja, ko je v določenem trenutku ostal sam s seboj in ga je zapopadlo malodušje.

Otroka igra Voranc Boh, ki se je pri snovanju lika najbolj ukvarjal s tem, "komu mi ta svet puščamo", hkrati pa si je želel, da Otrok, ujet v brezizhodno situacijo, ne bi izpadel kot ujetnik sistema. V zboru dobrih ljudi več vlog igrajo Tanja Dimitrievska, Lena Hribar Škrlec, Gašper Jarni in Jaka Lah. Kostume podpisuje Maja Mirković, oblikovanje svetlobe Boštjan Kos, oblikovanje zvoka Tomaž Božič, slovenski prevod pa Polona Glavan.