Način, kako percepiramo velika umetniška dela preteklosti, je specifičen in v nekem smislu gre za lažen vtis. Umetniška dela Picassa gledamo s predznanjem, da je njihov avtor genij. Tudi Čehova beremo z zavestjo, da gre za genija. Poslušamo Mozarta vedoč da je genij. Gre za neko vrsto zavestnega ali nezavednega predznanja. In zaradi tega predznanja je naše opazovanje usmerjeno v odkrivanje, razkrivanje veličine teh umetniških del, za katera se potem zdi, da nam na vsakem koraku, ob vsakem prepoznanem detajlu potrjujejo svojo izjemnost in genialnost. To (pa) pomeni, da percepiramo ta velika umetniška dela preteklosti kot skozi nekakšen filter, dejansko nismo neposredno soočeni z njimi. Ta dela so za nas a priori velika, ker jih je zgodovina naredila za takšna, ker so jih milijoni ljudi v preteklosti in sedanjosti naredili za izjemna. In zato v teh delih uživamo na tisti specifičen način, občudujemo jih. Ne postavljamo jih pod vprašaj. Na določen način nezavedno občudujemo tudi ali predvsem sebe, ko veličino teh umetniških del odkrivamo oz. znamo odkriti in prepoznati.
Ključno dejstvo pri vsej stvari pa je, da so npr. Čehova kot dramskega pisca popljuvali, ko so se pojavila njegova dela ter da so (sprva ali celo na vsakem koraku) popljuvali tudi npr. Picassa. Tako kot danes obstajajo ljudje, ki občudujejo velike genije preteklosti in njihova dela, tako so v tistem (in vsakem) času obstajali ljudje, ki so občudovali takratne velike genije preteklosti in njihova dela. In med njimi nekoč ni bilo Picassa ali Čehova, ker njuna dela (še) niso spadala v takšen okvir. Shakespeare npr. sploh ni veljal za nedotakljivo veličino, za kakršno velja danes in igre njegovih sodobnikov so bile pogosteje nagrajevane kot njegove.
Kaj je torej drugačnega v zaznavi sodobnega umetniškega dela, ki še ne pripada veličinam preteklosti? Je mogoče reči, da spominja na velika dela starih genijev? Zdi se mi, da na prvi pogled sploh ne, prav nasprotno.
Moj vtis je, da pravo sodobno umetniško delo in vsakršno avtentično ustvarjanje v nekem smislu zmede. Ustvarjalnost je čudna (in namenoma sem izbral to besedo, čuden je namreč tudi čudež). Pri njej sploh nimaš takšnega vtisa kot pri srečanju z velikimi deli preteklosti, tu sploh ni tistega vtisa občudovanja ali uživanja v lepoti, temveč prav nasprotno. Ko se srečaš z ustvarjanjem in ustvarjalnostjo, je to nekaj čudnega, zmedenega, nenavadnega, v nekem smislu podobnega sanjam. Človek je po srečanju z velikim delom sodobne umetnosti dezorientiran in (vsaj sprva) sploh ne poln navdušenja ali občudovanja. Ko se človek zbudi iz sanj, je pod vtisom. Obstaja močno doživetje, vendar človek dejansko ne ve, kaj se je zgodilo. Sanje je moč ovreči (kot nesmislene ali nepomembne) ali pa stopiti v nekakšen dialog z njimi. Ta dialog ni (zgolj) racionalen, temveč je dialog drugačne vrste. Če stopiš v ta dialog, lahko najdeš ključ do sanj. In sanje se lahko bolj in bolj razkrivajo kot nekaj smiselnega, celo natančno oblikovanega, celovitega. Nekaj, kar bi lahko ovrgel kot brezsmiselno, se odkriva kot izvor neke modrosti ali kot nekakšno navodilo ali sporočilo neposredno tebi. Na podoben način deluje umetniško delo, ko z njim vzpostaviš dialog te vrste.
Čehov je bil, ko se je pojavil kot dramski pisec, čuden, nenavaden in nikakor ne “pravilen” ali v skladu s takratnimi umetniškimi normami in zato so se mu tudi posmehovali. Nad Picassom in mnogimi drugimi so se zgražali ali njihovo ustvarjanje preprosto dajali v nič. Ker niso bili del umetniške konvencije svojega časa, ker njihova dela niso spominjala na velika dela preteklosti. Njihova dela so bila čudna, vendar ne zaradi inovativnosti ali površne želje po drugačnosti (vse to bi jih delalo zelo podobne drugim in moč bi jih bilo spraviti v ustrezen predal), temveč zato, ker je vselej takšna ustvarjalna narava – pobegne izven okvirja. Ne moremo je (vsaj v prvem trenutku ali vtisu) uloviti.
Zdi se mi, da samo redki ljudje znajo to tudi prepoznati. Senzibilni, odprti, dojemljivi ljudje, ki se hkrati zelo dobro spoznajo na neko umetniško področje, lahko to prepoznajo že hkrati, ko so temu priča in takoj razumejo, da (in kako) morajo preobrniti dotakratni način dojemanja umetniškega dela ali umetnosti nasploh. Ljudje, ki niso iz stroke, se bodo največkrat odzvali neposredno (in ne bodo nujno obremenjeni z drugimi konteksti). Najslabši del pa so ljudje iz stroke, ki mislijo, da nekaj vedo o umetnosti, pa o njej vedo samo predsodke in konvencije in znajo prepoznavati zgolj to, kar so že videli ter zato lahko občudujejo zgolj nekaj, kar je prav takšno, kot bi moralo biti. Ko jim nekdo pojasni neke nove parametre ali perspektivo opazovanja in dojemanja nekega umetniškega dela, se bodo v nadaljevanju zopet navduševali, pa čeprav zgolj nad slabo imitacijo teh novih kriterijev, ker jih bodo začeli prepoznavati. Ne zmorejo pa se (ustrezno) odzvati na sodobno umetniško delo (ko se pojavi, nepričakovano, v nasprotju s priznanimi pravili, nenapisanimi dogovori, konvencijami). Ne znajo s svojim instinktom ali intuicijo prepoznati autentične ustvarjalnosti, ker to od njih zahteva določen pogum, avtonomijo, zahteva od njih, da so ljudje, ki doživljajo in mislijo sami in ki z umetniškim delom vzpostavljajo aktiven in ustvarjalen dialog.
V največji nevarnosti je gledališče, ker pričakuje takojšen odziv in zato gledališče (pre)večkrat poskuša narediti tisti površni vtis, poskuša spominjati na velika umetniška dela preteklosti in ko se temu približa, se vsi navdušujemo. Takšna umetnost nas ne ogroža, z njo je vse več kot lepo in prav, lahko jo samo hvalimo, se nad njo navdušujemo in zato lahko gre mirno mimo nas. Če pa sam dejansko pogledam na umetniška dela in predstave, ki so me spreminjale, to niso bile umetnine in predstave, ki bi mi bile všeč, v katerih bi užival (ali znal uživati) v tem, kako je pri njih vse točno (ali lepo in prav). To so bila umetniška dela in predstave, s katerimi nekaj ni bilo v redu. Na določen način so me te stvaritve iritirale, me dolgočasile, mi šle na živce, me zmedle, o njih sem kasneje govoril, jih morda celo kritiziral, vendar so name naredile – podobno kot sanje – intenziven vtis in mi dale intenzivno doživetje, ki se ga morda sploh nisem zavedel. Zlezle so mi pod kožo. Ta(kšna) srečevanja so me spremenila. In povsem jasno je, da se je umetnost v preteklosti, in tako je z njo tudi danes, razvijala in spreminjala prav pod vplivom svežih ustvarjalnih impulzov te vrste, ki sprva (ali celo zelo dolgo) sploh niso bili prepoznani ali priznani. A to ni preprečilo, da se njihov vpliv ne bi na svojstven in v nekem smislu subverziven način prikradel v druga umetniška dela njihovega časa.
Velika umetniška dela preteklosti so sanje, ki so bile »razvozlane«, predstavljajo pomembno in dragoceno znanje, sodobne sanje pa (kljub temu) moramo »razvozlati« sami. In v tem je nekaj vznemirljivega, v tem je pravo srečevanje s sodobno umetnostjo in z ustvarjalnostjo, ko se ta pojavi. Gledališče na to ne bi smelo pozabiti, posebej, če želi spremeniti svoj status zaprašenosti v sodobni umetnosti, ki izprašuje smisel njegovega obstoja in potenco njegove ustvarjalne komunikacije s sodobnim človekom.
- Povezave: