(P)razno?
Premierna predstavitev: 14. 5. 2010
Ideja in izvedba: Evin Hadžialjević, Maja Kalafatić, Špela Tovornik in Jasna Zavodnik
Mentorja: Jana Menger in Sebastijan Horvat
Produkcija: Plesni Teater Ljubljana
Festival Ukrep je v prvi vrsti namenjen plesalcem, koreografom in drugim ustvarjalcem s tega področja v sodelovanju z drugimi umetniškimi formami. Kljub temu tudi zgolj ljubiteljem plesa ponudi veliko novega. Tu lahko spremljamo in se pobliže seznanimo s sodobnim plesom, njegovo filozofijo in problemi, s katerimi se umetniki srečujejo v procesu svojega ustvarjanja, poleg tega pa premislimo vlogo gledalca, ki jo v procesu predstave nosimo.
Poleg štirih predavanj, ki jih pripravljajo Martina Ruhsam, Jeoren Peeters, Janez Janša (beri: Emil Hrvatin) in Una Bauer, je na voljo ogled petih projektov in sodelovanje pri pogovoru o procesu njihovega nastajanja.
S takšnim programom se seveda poskuša predvsem spodbujati izobraževanje ustvarjalcev, a obenem lahko tudi približa publiki ponavadi precej abstraktne sodobne plesne prakse in seznani z nekimi ne povsem samoumevnimi elementi plesa, ki jih laični gledalec sicer opazi, a redkokdaj povsem razume in zavestno o njih razmišlja.
V petek, 14. maja. 2010, smo si ob 20. uri ogledali projekt (P)razno? v katerem so, pod mentorstvom Sebastijana Horvata in Jane Menger, svoje ustvarjalne moči združile štiri plesalke: Evin Hadžialjević, Maja Kalafatić, Špela Tovornik in Jasna Zavodnik.
Njihova ideja temelji na ponavljanju koreografije, ki ji poskušajo (in to tudi uspešno počno) spreminjati pomen s spreminjanjem glasbe, luči, rekvizitov, kostumografije, scene in projekcije na platnu.
Plesalke začenjajo brez vsakršnega od zgoraj omenjenih delov predstave in dvakrat ponovijo svojo koreografijo, na kar v prostor vstopi peti element (peta oseba), ki zagrne zavese in tako prepreči gledalcu, da bi videl kaj se dogaja na prizorišču, medtem ko plesalke še vedno nadaljujejo s plesom.
Ko se prižge luč, se začne postopno dodajanje elementov na oder. Od klovnovskih rdečih nosov, preidemo k posnetku okrutnega lova na mlade tjulne, nato k raznovrstnim rekvizitom, od časopisa do smešnih očal, dokler postopno plesalke ne obujejo visokih pet, si nadenejo različna pokrivala, plašče in rokavice. Glasba se medtem spreminja od naslovnih melodij različnih risank do Vivaldija.
Scena se postopno polni in nazadnje je prostor zasičen z sobnimi rastlinami vsakršnih velikosti, umetno travo, dimom in bleščicami, dokler že omenjena peta oseba na tla s smetano ne napiše „konec“ in s tem zaključi ples.
S tako zasnovano predstavo se ustvarjalke poigravajo z gledalčevo recepcijo in na nek način eksperimentirajo z njegovim iskanjem pomenov. Če je gledalec kadarkoli bil seznanjen z mišljenji, da sam daje oblikam vsebino, da je njegovo dojemanje vedno določeno s stvarmi, o katerih že ve, to lahko ob tem projektu tudi praktično izkusi.
Plesalke, ki gradijo na ponavljanju nekaj minut dolge koreografije, ponovijo jo kakih desetkrat, s tem odpirajo problem sporočilnosti plesa. Udeleženci festivala Ukrep so si ob diskusiji postavljali vprašanja; na kakšne načine narativno vlogo plesa postaviti v ospredje ali zakriti, kako se različne gibe v različnih kontekstih opomenja, koliko je mogoče predvideti občutja, ki jih določen poseg z dodanimi elementi v ples vzbudi pri opazovalcu in kakšno je razmerje med minimalizmom giba ter pestrostjo pomenov, ki mu ga dodaja glasba, rekviziti ipd. Naivni gledalec pa bo morda razmišljal vsaj o tem, na kakšen način ob predstavi misli to kar ustvarjalci hočejo, da misli, koliko je za umetnika iz tega vidika predvidljiv in koliko bodo takšne prakse še uspešne, zdaj ko jih je na nek način spregledal.
Festival bo mogoče obiskati še danes, 15. maja 2010.