Nika Arhar, SiGledal, 30. 5. 2012

Za ustvarjalce je najbolj koristen proces

Z Markom Bulcem, umetniškim vodjem gledališča Glej, sem se pogovarjala v času festivala Prelet. Gledališče, ki je v zadnjih letih ponovno utrdilo prepoznavnost v širšem slovenskem prostoru in z ambicioznim delovanjem razširilo krog občinstva, je letos k skupni predstavitvi na festivalu Prelet povabilo Slovensko mladinsko gledališče.
:
:

foto Urška Boljkovac

Kaj sodelovanje s Slovenskim mladinskim gledališčem pri festivalu Prelet pomeni za gledališče Glej?

Pri festivalu Prelet gre za združevanje na vsebinskem nivoju. Takšno sodelovanje v času, ko prihaja do združevanj kulturno-umetniških inštitucij na podlagi ekonomske, menedžersko upravljalske logike, se mi zdi lep primer za naš gledališki prostor in hkrati za vse tiste, ki nam odmerjajo finančna sredstva. Izpostavlja predvsem pozitivno pobudo, da je v prvi vrsti potrebno razmišljati o vsebini.

Kakšne posledice lahko občuti Glej ob morebitnih ukrepih sedanje vlade? Je višina sredstev že znana?

Glej je financiran na podlagi triletnega programskega razpisa Mestne občine Ljubljana in štiriletnega programskega razpisa Ministrstva za kulturo. Prvi se izteče letos, drugi prihodnje leto, kar pomeni, da so za letošnjo sezono – eno sezono Glej šteje od januarja do decembra – sredstva za program še zagotovljena. Vsi vemo, da so sredstva zmanjšali in da v najboljšem primeru dobimo 20 odstotkov manj sredstev. Situacija je nejasna in varnosti, ki bi nam omogočala načrtovanje prihodnjega programa – kar je bil tudi namen večletnih razpisov – ni. Program za leto 2013 bo sestavljen junija, kakšna bo višina sredstev, pa še ne vemo.

V uvodnih besedah knjižice festivala Prelet si zapisal, da festivalska združitev s SMG-jem predstavlja tudi protiutež neoliberalno usmerjeni kulturni politiki. Kako se lahko gledališče, sploh gledališče, ki ni javni zavod, upira neoliberalno usmerjeni politiki?

Seveda se povezujemo tudi z različnimi društvi, smo člani Asociacije in podobno, a dejansko je odgovor vedno – z umetniškim delovanjem – komentiranjem družbe, v kateri živimo, skozi to, kar delamo.

Za festival ste naredili izbor predstav zadnjih dveh let. Katere kriterije ste upoštevali pri odločitvi? Zadnje, v slovenskem prostoru precej odmevne predstave Kurba, na primer niste izbrali.

Program je izbran z mislijo na showcase, saj festival gosti tudi selektorje festivalov v tujini in zato smo izbrali predstave, ki bi lahko bile zanimive tudi za gostovanja. Program festivala je bil sestavljen pred premiero Kurbe in v tistem času nisem bil prepričan, če bi bila predstava privlačna za tuje producente in festivale; a očitno je, saj je predstava že povabljena na festival mediteranskega gledališča v Tivat.

Kot si zapisal, ste izbrali predstave zadnjih dveh sezon, »ki izpričujejo raziskovalne režijske pristope (prisegajo na proces, dopuščajo produktne napake)«. Ali je v tem smislu Glej v širšem gledališkem prostoru neke vrste vadišče za nove pristope mladih ustvarjalcev, raziskovanja, ki so bolj rizična glede na končen produkt? Ali so gledališča sicer po tvojem mnenju preveč usmerjena na produkt, ki bi zadovoljil pričakovanja občinstva, in se v tem smislu raje držijo že preverjenih vzorcev, ali dovolj poudarjajo proces, ki bi lahko ponudil kaj drugačnega?

Javni zavodi so v situaciji, ko financerji od njih zahtevajo drzno zasnovan program, a hkrati tudi čim večji delež lastnih sredstev, kar pripelje do tega, da gledališča pripravljajo program »malo za vsakogar« in s tem izgubljajo lastno identiteto. Glej ima drugačen problem; zaradi zelo nizkih sredstev, ki jih prejema, in ker hkrati iz programskih sredstev financiramo tudi stroške dvorane, ustvarjalcem zelo težko ponudimo dostojen honorar. Predstave v Gleju nastajajo z izredno majhnimi sredstvi, kar logično vodi do tega, da v Glej vstopajo mladi režiserji in režiserke, ki ponudb v drugih gledališčih še nimajo. Gre za sistemski vzorec, ki v Glej pripelje mlade, entuziastične ustvarjalce, ki so na začetku kariere ali na margini. Res pa je to v skladu z usmeritvijo gledališča Glej kot prostora popolne umetniške svobode, odprtosti glede načina dela, izbire besedila ali ne besedila, koncepta projekta, kot si ga je zamislil avtor. Prav zato ima Glej odprti poziv, na katerega se lahko ustvarjalci prijavljajo z lastnimi koncepti. Sam kot umetniški vodja ne delujem tako, da izberem tekst in nato poiščem režiserja, ampak se o programu odločam na podlagi prijavljenih konceptov. Trenutno se mi zdi, da se je Glej kljub takšnemu jedru močno približal produktni logiki s kratkim obdobjem vaj, ki rezultirajo v predstavi kot produktu, zato si želim v prihodnjem letu časovno podaljšati produkcijski proces in dovoliti več možnosti za javne predstavitve del v nastajanju.

Koliko je odziva na Glejev javni poziv?

Gledališče Glej in odprti poziv predstavljam tudi na AGRFT, in čeprav bi pričakoval, da bi mladi ustvarjalci navdušeno izkoristili takšno priložnost in množično pošiljali svoje koncepte, se to dogaja v dosti manjši meri. Kljub temu se mi zdi zelo pomembno, da ustvarjalcev ne iščem sam, ampak da prvi korak prepustim njim, da se prijavijo z že izdelano idejo, kaj bi želeli početi, saj se mi zdi, da na takšen način nastajajo bolj zanimive predstave kot v primeru, da so ustvarjalci povabljeni v situacijo ustvarjanja od zunaj. Po lastnih izkušnjah umetniški vodje javnih zavodov velikokrat iščejo režiserja na podlagi že izbranega teksta. Sam sem se tako pogosto počutil kot »rent-a-režiser«, oseba, ki je najeta, da tekst čim bolje oziroma najbolj primerno zrežira. Zaradi razmer na gledališkem trgu v slednjih primerih marsikdo sprejme povabilo zgolj zaradi socialnih razlogov, ki niso vezani na lastno umetniško idejo. Seveda to ni edina oblika dogovarjanja; režiserji pogosto tudi sami predlagajo tekste ali svoje projekte umetniškim vodjem. Ne želim reči, da je Glej z odprtim pozivom kot otok, ki funkcionira popolnoma drugače kot gledališke institucije, je pa res, da večji poudarek dajemo tovrstnemu »vabljenju« ustvarjalcev.

Glej od nekdaj deluje kot odprt prostor za raziskovanje. Lahko mladi ustvarjalci takšne načine dela in raziskovanja prenesejo tudi v druge gledališke prostore ali Glej glede na slovenski gledališki prostor zaseda bolj vlogo »uravnovešanja« – načinov dela, kakršni drugje niso mogoči?

Glejev program miniaturk je na primer namenjen raziskavam v gledališču. Luka Martin Škof je pred časom miniaturko v Gleju izkoristil kot predpripravo za režijo v celjskem gledališču. V tem ne vidim ničesar spornega, celo nasprotno. Glede na časovno omejitev vaj v gledaliških inštitucijah lahko Glejeve miniaturke omogočijo poligon za eksperiment, dodaten čas za raziskovanje, hkrati pa lahko to raziskovanje avtor tudi javno predstavi in v stiku z občinstvom preveri svoje delo. Ne glede na formo miniaturke je stik s publiko, ki ga omogoča ustvarjalcu, lahko zelo koristen, še toliko bolj, ker na željo ustvarjalca po miniaturkah sledi tudi pogovor. Marsikatera predstava v Gleju nastaja tako, da ustvarjalci javno predstavijo delo v nastajanju. Ta način dela se mi zdi zelo pomemben, saj veliko težo daje procesu, in ravno ta je najbolj koristen za ustvarjalce. Ravno skozi možnost raziskovanja, učenja, predstavljanja »nedodelanih izdelkov« pridemo do form in vsebin gledaliških dogodkov, ki lahko izstopajo ali najdejo drugačno obliko kontakta s publiko. Končni izdelek je zame prav zares sekundarnega pomena.

Za otvoritveni in zaključni večer festivala Prelet sta SMG in Glej v koprodukciji z zagrebškim festivalom Perforacije pripravila večer performansov. Oba slovenska performansa, ki smo ju videli v prvem večeru – slovesno odprtje festivala s kratkim predavanjem o prednostih slovenske kulture v režiji Jureta Novaka in Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico, ki si ga ustvaril v soavtorstvu z Matejem Recerjem – kritično pa tudi duhovito pristopata do aktualnih družbenih dogajanj na področju kulturne politike in debat o mestu umetnosti v družbi. Kakšno je bilo izhodišče, okvir za zasnovo performansov? 

Umetniški vodja SMG Uršula Cetinski se je s Performacijami že dogovorila za sodelovanje, k ustvarjanju performansov pa je povabila še tri slovenske avtorje: Jureta Novaka, Nedo R. Bric in mene. Skupnega tematskega izhodišča ni bilo. Očitno je trenutek, ki ga živimo z novo vlado, s hitrimi spremembami, ki jih uvajajo, in zniževanjem sredstev, tako močan, da smo se vsi trije tematsko usmerili na komentiranje današnje družbene situacije. Zanimivo pa je, da sva z Juretom šele kasneje v toku procesa ugotovila, da sta si najina performansa ne le tematsko blizu, ampak se tudi vsebinsko navezujeta in da v soslednem izvajanju tvorita novo celoto, eden drugega dopolnjujeta, kljub temu da gre za dva različna performansa.

V performansu Ko slišim besedo igralec, se primem za denarnico Matej izkaže kar nekaj obrtnih znanj ter razkrije višino računa za ta dela in s tem odpira precej vprašanj glede našega dela in njegove finančne ter družbene vrednosti. Sama sem cel čas pričakovala, da bo na zaključku razkril tudi vrednost igralskega dela.

Sam mislim, da se performans konča zelo jasno – naslednji korak je ravno vprašanje o vrednosti igralskega dela, ki pa je prepuščeno gledalcu, saj je ta tisti, ki mora kot soustvarjalec performansa ali predstave ob odhodu dodati »piko na i« oziroma razmišljati o tem, kaj je videl in slišal.

Se ti zdi, da je dogodkov, ki se odzivajo na trenutno politično odločanje o kulturi, dovolj? Je danes potreba po takšnih gestah večja?

Mislim, da to ni pravo vprašanje; situacije enostavno same generirajo ogromno dogodkov, ki tematizirajo politično situacijo danes. Ne glede na produkcijske pogoje, gledališča ali organizatorje festivala, ki takšne odzive spodbujajo ali ne, se pojavijo ustvarjalci, ki bodo obstoječa vprašanja tematizirali in našli ustrezne produkcijske načine za izvedbo.

Kaj takšna »borba« za svoj obstoj – ukvarjanje s pogoji lastnega obstanka v negotovi situaciji – pomeni za »normalno« gledališko delovanje?

Seveda se ne moremo izogniti temu, da celotno dogajanje ne bi vplivalo na naša življenja, je pa odločitev vsakega ustvarjalca, kako in če sploh bo takšna vprašanja vključeval v svoja dela. Ko se pojavi takšen neoliberalen napad na umetnost, kot se trenutno dogaja pri nas, se več umetnikov odloči, da bo v svojih delih opozarjalo na to situacijo. Družba in oblast vedno postreže z dovolj temami, da umetnikom ne zmanjka dela, in radikalnejše so poteze vlade, v večji meri se lahko umetnost na to odziva. Zanimivo vprašanje se mi zdi, kako delati radikalno umetnost v svetu brez problemov, v nekakšni »idealni družbi«.

Bi v idealni družbi sploh še potrebovali umetnost?

Umetnost vedno potrebujemo, ne glede na vse. A kaj bi predstavljala politična umetnost, s čim bi se ukvarjala v idealni družbi – karkoli si predstavljamo kot ideal družbe – ne vem.

Ali danes še lahko govorimo o gledališču kot polju, ki ima moč – nas lahko prebuja, odpira vprašanja, ali smo že preveč otopeli za to?

Mislim, da ima umetnost moč spreminjati posameznika, ne pa družbe kot celote. Posamezni umetniški projekti zelo zanimivo posežejo v življenja posameznikov. Mene je marsikateri umetniški projekt nagovoril, me naučil česa ali me prepričal v poglobljeno analizo teme, ki jo je odpiral. Umetnost definitivno spreminja posameznike.

Kakšno gledališče te trenutno najbolj zanima?

Sam izbiram predvsem besedila, ki se dotikajo političnih in socialnih tem. Kot ustvarjalec sem razcepljen in pogosto pristanem na kompromis zaradi potrebe po izboljšanju socialnega položaja. Želel bi si biti dovolj finančno neodvisen, da bi delal zgolj projekte, ki jih predlagam sam sebi. Po drugi strani pa sem tudi notranje razcepljen na dva Mareta Bulca; en bi rad eksperimentiral in delal uprizoritve, kot je bil performans z Matejem Recerjem, torej nadaljeval v smeri, ki sem jo razvijal vzporedno s študijem na AGRFT s ciklom No History / Know History, drugi pa si želi ustvarjati neposredne in glede gledališkega medija neradikalne predstave z zelo močnim tekstom in sporočilom za občinstvo, saj se mi zdi, da tovrstne predstave dosežejo več posameznikov. Želim si najti pot, ki združuje tako poigravanje z medijem, iskanje in prehajanje robov gledališkega medija kot jasna in močna vsebinska sporočila.

Kot ste povedali na predstavitvi festivala, Glej v zadnjih letih ne pritegne veliko mednarodne pozornosti, in obisk tujih gostov na festivalu je za Glej dobrodošel. V kolikšni meri je Glej povezan s tujim gledališkim prostorom?

Res je bil Glej pred nekaj leti v mednarodnem prostoru nekoliko pozabljen, sedaj pa gostuje vedno pogosteje. Problem danes je, da vedno manj festivalov pokrije stroške prihoda predstave na festival in zato se Glej posameznih festivalov ne more udeležiti, saj nimamo sredstev, da bi sami krili stroške. Decembra je v Gleju s tremi predstavami in delavnicami gostoval Antic Teatre iz Barcelone, junija se bo v Barceloni s tremi predstavami predstavil Glej. Za podobno izmenjavo smo v dogovorih tudi z gledališčema iz Sarajeva in Novega Sada. V svoji okolici in Evropi iščemo gledališča, ki so prostorsko in predvsem vsebinsko primerljiva oziroma podobna gledališču Glej, z njimi pa želimo vzpostaviti trajnejši odnos, kontinuiteto v sodelovanju in izmenjavi predstav.

Naše otroške predstave – Mali Glej – pogosteje gostujejo v tujini. Neprestano iščemo možnosti za mednarodno povezovanje in precej redno gostujemo na področju nekdanje Jugoslavije. Vsekakor je to ena od želja za prihodnost in tudi Prelet, ki ga obiščejo tuji selektorji, razumem kot eno od potez, ki nas temu cilju lahko približa.

Prelet, Mare Bulc

Povezani dogodki

Nika Arhar, SiGledal, 30. 1. 2012
»V gledališču najprej odstraniva črne zavese«
Pogovarjala se je Nika Arhar, SiGledal, 27. 9. 2010
Intervju z Diano Koloini
Nika Arhar, SiGledal (kritika), Katja Čičigoj, SiGledal (replike), 24. 10. 2010
Svoboda gledališču vs. svoboda ljudstvu