ot odziv na stanje in pričakovanja so zahodna feministična gibanja ves čas stremela k odpiranju prostora ženskam, od sufražetk in boja za volilno pravico v prvem valu prek boja za pravico do splava in nadzora nad lastnim telesom v drugem valu ter podiranja strogih ločnic in odpiranja prostora za raznolike spolne identitete. Kljub postopnemu pridobivanju družbene moči pa se ženske še vedno presoja na podlagi tradicionalnih standardov ženskosti.

Političarke na najvišjih položajih v državi se ocenjuje po videzu in njihovi sposobnosti za brezhibno urejenost, v državnem zboru se jih zmerja, če so premalo materinske, če so neporočene, če so premalo ženstvene, odreja se jim pregled mednožja. Napredek na področju enakopravnosti ni linearen in enovit, temveč kompleksen in večplasten. Doživlja vzpone in padce, predvsem pa dokazuje, da enkrat izborjene pravice nikakor niso samoumevne in da se je zanje potrebno ves čas boriti. Prizadevanje za enakopravnost tukaj in zdaj je nujno, kot je nujno transformiranje družbe in kulture na dolgi rok. Lepo je imeti Beyonce, nujno je imeti predsednice držav in vlad, ampak vse to ni dovolj, če se ne bo zgodila transformacija institucij in politik, v bistvo katerih je vpisana neenakost; tako na spolni kot tudi na razredni, narodnostni, rasni in drugih osnovah.

(Iz gledališkega lista uprizoritve)