Sedem ljudi se znajde sredi črnega, a zelo čistega prostora in se sprašuje, kaj je Slovenija.

Slovenija je lahko potica, kurent, klobasa, Triglav, Blejski otok, Avseniki, kremšnita in Kdor ne skače, ni Slovenc, hej hej hej. Lahko je gasilska veselica in Tanja Žagar ali pa administrativna nočna mora, gospa, ki na protestu proti migrantom udriha s slovensko zastavo, harmonikar na Tromostovju, ki žali tujce, Hervardi, robokopi in helikopter, ki preletava protest v podporo migrantom. Slovenija je lahko Laibach, Videosex, Magna purga, Diareja, KSEVT, Žižek, Dolar in Zupančič. Križaj, Svet, Bukovec, Čop, Dončić, Kopitar. Melania Trump, Iza Login in Ivo Boscarol. Lahko je vsak drugi samozaposleni v kulturi, ki ima plačo nižjo od tisoč evrov bruto in ki pri zadnjem sodelovanju z javno institucijo ni bil plačan ali pa je bil plačan zelo slabo. Lahko je vsaka druga Slovenka, ki je do svojega 15. leta v zasebnosti svojega doma doživela eno od oblik nasilja. Lahko je evropsko prvenstvo v košarki, nogometu, odbojki. Lahko je druga Švica.

Kdo živi v Sloveniji?

Mogoče bi lahko, kot namiguje naslov predstave, začeli s številkami.

Slovenija je 1. oktobra 2023 imela 2.123.103 prebivalk in prebivalcev, od tega jih je bilo 1.923.200 državljanov in državljank Republike Slovenije, 199.903 pa tujih državljanov in državljank. Slednji so bili v število vključeni le, če so imeli namen v Sloveniji prebivati eno leto ali več, torej če jim je uspelo pridobiti začasno ali stalno dovoljenje za bivanje. Že pogled na najbolj osnovno štetje namiguje, da se hudič skriva v podrobnostih, saj število prebivalk in prebivalcev ne odseva dejanske prisotnosti ljudi na nekem ozemlju, temveč le navzočnost tistih, ki jim je bivanje uspelo administrativno urediti in ob tem izraziti namero, da bodo tukaj več kot eno leto. Da je administrativno urejen status v Sloveniji predpogoj za dostojno življenje, vemo že od izbrisa, od katerega je nedavno minilo 32 let. Oktobra lani tako 9,4 odstotka prebivalstva v Sloveniji ni imelo slovenskega državljanstva, med njimi pa je bila več kot tretjina državljanov Bosne in Hercegovine. Delež žensk v Sloveniji se po podatkih statističnega urada počasi zmanjšuje, predvsem zaradi velikega deleža moških med priseljenim aktivnim prebivalstvom.

Slovenija od zadnjega popisa prebivalstva leta 2002 ne beleži več podatkov etničnega ali verskega porekla svojih prebivalk in prebivalcev, ker gre za občutljiv osebni podatek. Leta 2002, ko je potekal zadnji terenski popis prebivalstva, se je v Sloveniji za Madžare opredelilo 6243 oseb, 2258 za Italijane, 3246 za Rome. Glede današnjega stanja imamo zgolj ocene: pripadnikov in pripadnic romske skupnosti naj bi bilo danes tako med 7 in 12 tisoč, morda celo 15 tisoč.

Na popisu leta 1991 je bilo med 1.965.986 prebivalci in prebivalkami Slovenije 238.968 ali 12,2 odstotka ljudi neslovenskega porekla, poleg njih pa še 40.987 oseb na začasnem delu v Sloveniji in 74.432 beguncev, obojih z območja bivše Jugoslavije. Današnji begunci v Slovenijo ne prihajajo več iz nekdanje skupne države, temveč iz drugih, nekoliko bolj oddaljenih vojnih žarišč. Med njimi je bilo leta 2022 največ Ukrajink in Ukrajincev – 6100 jih je po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije iz leta 2023 v Sloveniji ostalo. Leta 2016 se je v Sloveniji začelo povečevati število prošenj za mednarodno zaščito, ki od takrat narašča. Leta 2023 je za mednarodno zaščito zaprosilo 7261 ljudi. Le 129 so prošnjo odobrili, 4096 prošenj pa je bilo po 51. členu Zakona o mednarodni zaščiti zavrženih kot nedopustnih, kar je pomenilo, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država ali pa da država, iz katere prosilec prihaja, »šteje za varno tretjo državo«.

Kaj nam ti podatki povedo? Ne prav veliko oziroma odvisno od tega, kaj si želimo slišati. V Sloveniji je delež tujih državljanov v primerjavi s slovenskimi nekje v evropski sredini. Leta 2022, ko je bil še 8,18-odstoten, je bil bistveno višji od hrvaškega (0,93 odstotka tujih državljanov), a bistveno manjši od luksemburškega (47,1 odstotka tujih državljanov). Je pa leta 2021 Državni zbor Republike Slovenije sprejel spremembe Zakona o tujcih in Zakona o mednarodni zaščiti. Iz tega podatka bi lahko sklepali, da ima Slovenija »problem s tujci« oziroma da so se razmere na tem področju zaostrile. Kot so v poročilu Vpliv sprememb zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti na bivanjske razmere tujih državljanov zapisali avtorji in avtorice Delovne skupine za azil in Delavske svetovalnice, je spremembe zakona spodbudila teza, da tujci v Sloveniji uživajo preveč pravic na račun državljanov ali da predstavljajo grožnjo nacionalnemu redu. »Ta predpostavka večinoma ni bila podkrepljena z dejanskimi podatki, kar kaže na ideološko naravnanost procesa.« Tudi sicer podatki ne potrjujejo »govoric«, da prosilci za azil v Sloveniji uživajo kakšne pretirane ugodnosti. V času, ko njihovo prošnjo obravnavajo, namreč prejemajo 18 evrov na mesec in tri dnevne obroke. Ali kot so zapisali v poročilu, »v nobeni izmed kategorij ni zaznati resnih anomalij – velika večina tujcev v Sloveniji je vključenih v trg dela in/ali izobraževalni sistem, predstavljajo neproporcionalno velik delež delovno aktivnih prebivalcev in nizko stopnjo kriminalitete, za bivanje v Sloveniji pa morajo izpolnjevati pogoj zadostnih sredstev. Tako si velja postaviti vprašanje, kaj dejansko je 'problem tujcev', ki naj bi ga zakonske spremembe reševale.« Očitno je to jezik, ki ga govori dvomilijonska peščica ljudi sredi Evrope in ki pri osnovnem sporazumevanju dela preglavice celo najbolj domoljupnim politikom, saj je z novim zakonom postal pogoj za pridobivanje dovoljenj za bivanje. Za begunce je novi zakon uvedel pogoj »integracijske pogodbe«, ki socialne pravice veže na tečaj jezika, za tuje delavce pa je zakon uvedel pogoj znanja slovenskega jezika, in sicer na stopnji A1 za podaljšanje začasnega dovoljenja za bivanje za združitev družine in na stopnji A2 za dovoljenje za stalno prebivanje. Da je ena od največjih težav v Sloveniji, in to za vse, ne le za tujce, slaba dostopnost stanovanj, piscev zakona ni skrbelo.

Bolj kot to, kdo živi v Sloveniji, je tako morda na mestu vprašanje, kdo lahko živi v Sloveniji. Na prvem mestu so seveda tisti, ki so se v njej rodili in imajo vsaj enega od staršev s slovenskim državljanstvom, takoj za njimi pa tisti, ki imajo železne živce za urejanje dokumentov in posluh za slovenski jezik.

Zgodovina statistike je zgodovina nevidnosti

Dejstvo, da smo ob vseh nanizanih uradnih statističnih podatkih bolj malo izvedeli o Sloveniji sami, seveda ni naključje. Uradna statistika meri tisto, kar potrebuje država, državo pa seveda najbolj zanimajo davki (in smrt). Slavni rek, ki ga večinoma pripisujejo Marku Twainu, statističnim podatkom zagotovo ne prizanaša, saj naj bi se po njem laži delile na »laži, preklete laži in statistiko«. A če smo malce pikolovski, ne gre toliko za laži kot za umanjkanje resnice. Statistika pač meri določene stvari, ni pa nujno, da ji vedno uspe zaobjeti realno stanje, in – kot radi pripomnijo zagovorniki kvalitativnih študij – če se nekaj ne pokaže v podatkih, še ne pomeni, da ne obstaja ali pa da se tega ne da (vsaj delno ali posredno) izmeriti.

Vseeno se pri statistiki, tako kot pri vsakem družbenem pojavu, velja vprašati, kakšen je njen namen. Najzgodnejša matematična uporaba statistike se je v Angliji razvila kot neposreden stranski proizvod zavarovalništva: tabele smrtnosti (Woolf 1989), ki so v rabi še danes, napovedujejo verjetnost, da bo oseba pri določeni starosti umrla, na podlagi tega pa določijo tudi njeno zavarovalno premijo. Švedske statistike pismenosti so bile posledica prizadevanj Luteranske cerkve, da bi lahko vsi brali Sveto pismo. Uvedba popisa prebivalstva v ZDA leta 1790 je bila, sicer posredna, posledica ustavne odločitve, da mora sestava kongresa odražati sestavo prebivalstva. Popisu so pozneje dodajali različne kategorije, od poklica do vprašanj o boleznih, duševnem zdravju in materialnem stanju, vse v povezavi s krajem prebivališča, raso in spolom. Vsako novo vprašanje je bilo dodano v skladu s predvidevanji o tem, kako deluje družba, zbiranje statističnih podatkov pa je praviloma sledilo predhodno postavljenim hipotezam o družbenih mehanizmih. Pri statističnih podatkih so tako včasih bolj kot same številke zanimive kategorije oziroma vprašanja, saj o družbi pogosto povedo več kot pa sami odgovori. V ZDA so med obema vojnama na primer za nekaj časa prepovedali priseljevanje ljudi določenih narodnosti, med drugim Srbov, ker so z evgeniko navdahnjene statistike tem narodnostim namerile največjo nagnjenost h kriminaliteti.

Danes je zbiranje določenih podatkov prepovedano ali pa vsaj nespodobno. Pri nas je to zbiranje podatkov o verski in narodni/etnični pripadnosti, glede katere se po določilih 41. člena Ustave RS nihče ni dolžan opredeliti. Ko je Slovenija leta 2011 prešla na registrsko popisovanje prebivalstva, so ti podatki iz uradnih statistik izginili. »Tujost« je tako v Sloveniji treba posebej registrirati, oziroma še bolje, skriti s pridobitvijo slovenskega državljanstva ali pa izbrisati z nepriznavanjem statusa mednarodne zaščite. Lahko bi rekli, da se problem tujcev v Sloveniji skriva predvsem v zadnji možnosti: da se nočejo izbrisati sami. 

Če nimaš dokumenta, povsod po svetu pomeni, da si za statistiko neviden. Po podatkih Svetovne banke je bilo leta 2018 približno 987 milijonov ljudi na svetu brez uradnega osebnega dokumenta. Kot ugotavljata Vono de Vilhena in Loi, se pri mednarodnih (izrednih) selitvah dogaja podobno, in sicer da ni podatkov o tem, koliko ljudi je moralo zapustiti svojo državo, ocene pa so nezanesljive. Razlogov za to je več, od pomanjkanja politične volje, do posameznih zakonodaj, kakršna je tista v Nemčiji, ki državi onemogoča zbiranje podatkov o osebah, ki nimajo urejenega statusa za bivanje. Ker gre pogosto za ljudi, ki so državo zapustili zaradi nevarnosti, je eden od razlogov tudi ta, da niso ravno pripravljeni komunicirati z uradnimi institucijami. Leta 2008 je bilo po podatkih raziskovalnega projekta o iregularnih migracijah CLANDESTINO v Evropski uniji med 1,8 in 3,8 milijona ljudi brez urejenih dokumentov, vendar so v to oceno vključeni tudi tisti, ki so jim potekla začasna (študentska, turistična, delovna) dovoljenja za bivanje, kar pomeni, da je dejansko število beguncev/izrednih migrantov spet stvar ocen oziroma nevidnosti. Podobno so po podatkih istega članka v Nemčiji ugotovili, da je bilo leta 2018 med ljudmi z neurejenimi dokumenti 70 odstotkov moških. Ali to odraža dejansko stanje ali pa so ženske za statistiko (in državo) nevidne, ker si pogosto najdejo delo v skrbstvenih poklicih ali v zasebnih domovih? Sodeč po ugotovitvah Caroline Criado Perez, avtorice knjige Nevidne: Kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri (2022), bo najbrž veljalo slednje.

Govorice in škandali kot temelj grajenja skupnosti 

Nad številkami smo tako, vsaj začasno, obupali. 

Morda poskusimo z druge strani in si zastavimo vprašanje, kako se skupnost, kakršna je Slovenija, konstituira navznoter. Kako postane skupina, ki se razlikuje od drugih in ki si deli skupne vrednote in cilje. Po mnenju antropologa Maxa Gluckmana je odgovor jasen: z govoricami in škandali. Čeprav gre za v družbi eno najmanj cenjenih zvrsti informacij, so govorice in škandali ključni za vzdrževanje moralnega reda, za grajenje skupnosti in za vzpostavljanje tega, kar nekateri imenujejo kolektivna zavest. Nicholas Emler je v eni od raziskav (1994) ugotovil, da je približno 70 odstotkov časa, ki ga ljudje namenimo govorjenju, namenjenega govoricam. Slovenski jezik ima še to značilnost, kot v svojem gledališkem eseju O govoricah (Nova pošta), ugotavlja Mladen Dolar, da v besedi »govorica« sovpadata jezik in obrekovanje oziroma da »ni govorice brez govoric, a nikjer bolj kot v slovenščini«, saj se druge etimologije v glavnem opirajo na hrup ali vpitje, glas ali klicanje. Dunbar gre v članku iz leta 1996 celo tako daleč, da trdi, da se je jezik razvil zato, da ljudem omogoča posredovanje govoric.

Govorice po eni strani pomenijo izmenjavo pomembnih informacij, ki pa jim pogosta manjka kakšen ključen podatek, na primer kdo je njihov avtor. Kljub temu da so notorično nezanesljive, nam pogosto več kot o objektu govorice povedo o subjektu, torej o tistem, ki govorice posreduje. Razkrijejo nam, kaj sporočevalec ali sporočevalka ocenjuje kot pomembno, kot moralno sporno, kot zanimivo. Govorice so tudi način, da nekaj, kar nas moti na nas samih, prenesemo na drugega in si ga privoščimo z govoricami, ki nato akumulirajo v stereotipe. Oseba, ki ne zna uživati v prostem času, bo zaničevala tistega, ki to zna, in ga pri tem zmerjala z lenuhom. Oseba, ki se čuti prikrajšano v spolnem življenju, bo zaničevala tiste, za katere meni, da so deležni preveč pozornosti, in jih zmerjala s kurbo, in tako naprej.

Govorice in škandali imajo pomembno vlogo pri izoblikovanju pravil in moralnih vrednot skupnosti, s širjenjem jo pomagajo vzdrževati. S kritiko moralnosti posameznega člana družbe se utrjuje moralna superiornost tistega, ki kritiko izreka, a kot ugotavlja Gluckman, so negativne govorice privilegij tistih, ki so že znotraj skupine. Tisti, ki so zunaj, tega privilegija nimajo. Ali če ponazorimo: kritiziranje Slovenije in slovenstva je dobrodošlo in toplo sprejeto, kadar prihaja s strani »pravega« člana ali članice te skupnosti. Čim kritika prihaja od nekoga, ki ni povsem »insajder«, je ta dojeta kot vulgarna, neprimerna, pogosto pospremljena s pozivom, naj se ta oseba vrne tja, od koder je prišla, če ji tukaj kaj ni všeč. Ampak to ni lastnost Slovenk in Slovencev, temveč, po Gluckmanu, vseh skupnosti, ki na ta način gradijo notranjo povezanost in zunanje razlikovanje od drugih. Po Gluckmanu je tako najpomembnejši del prizadevanja za pridobitev članstva v neki skupini prav učenje o njenih škandalih. Če bi na tem mestu hotela povzeti najpogostejše govorice ali najodmevnejše škandale v zgodovini Slovenije, bi s tem precej več kot o Sloveniji povedala o sami sebi. Ker pa si Slovenci in Slovenke ves čas govorimo, da smo majhni, obstaja velika verjetnost, da vse škandale in govorice že poznate. Če niste prepričani, vprašajte dobesedno kogarkoli, ki je med Slovenkami in Slovenci preživel vsaj en mesec, za sladokusce pa predlagam zgodovinske »trače«, torej govorice o tistih, ki jih ni več med nami. Najbolj ekskluzivne skupine, kakršna je tudi Slovenija, imajo velik nabor govoric in škandalov, ne samo o aktualnih, temveč tudi o nekdanjih članicah in članih.

Slovenija moj doma

Medtem ko so škandali prihranjeni za vzdrževanje notranjega moralnega reda, so nekatere govorice zaradi vztrajnega ponavljanja in posploševanja pripomogle k utrjevanju tega, kar prebivalci in prebivalke Slovenije govorimo in mislimo o sebi. K temu je svoje prispeval še kolektivni spomin, torej spomin, ki se ne oblikuje na podlagi posameznih izkušenj, temveč s pomočjo diskurza, govoric in/ali ideološkega aparata. Kot ugotavljata Breznik in Močnik (2022), vera v to, da obstaja kolektivni spomin, deluje kot samoizpolnjujoča se prerokba, saj so med kolektivne spomine uvrščeni dogodki, za katere tisti, ki verjamejo, da kolektivni spomin obstaja, menijo, da bi lahko bili del kolektivnega spomina. Občasno je kolektivni spomin tudi namerno prirejen s pomočjo uradnih diskurzov, torej načinov, kako o nečem govorimo. Uradni diskurzi v Sloveniji po mnenju Breznik in Močnika sistematično uporabljajo strategijo kombiniranja kolektivnega spomina in kolektivne amnezije, ko začetek Slovenije postavljajo v leto 1991, pri tem pa izključujejo vzpostavitev Slovenije kot države med drugo svetovno vojno, delno zaradi njene povezave s socializmom, delno zaradi njene povezave s povojnimi poboji. Slovenija se, očiščena zgodovinske navlake, predvsem pa jugonostalgije, pojavi na zemljevidu Srednje Evrope leta 1991, z obljubo, da bo kmalu postala druga Švica (še dobro, da sta se predstave Slovenija šteje lotila prav dva Švicarja).

Današnja samoumevnost Slovenije, nastale leta 1991, ki je utemeljena na turističnih sloganih (Na sončni strani Alp), propagandnih kampanjah (Slovenija, moja dežela) in političnih obljubah (Slovenija bo naslednja Švica), se je gradila bolj ali manj načrtno in z jasnimi nameni. Da bi Slovenijo ločili od nekdanje skupne države, ji začrtali smer proti Evropi in Zahodu ter je postavili v Srednjo Evropo, stran od »divjega Balkana«. Alternativna gibanja osemdesetih let so jo za srednji razred v mestih konceptualizirala kot kulturno napredno, kritično do totalitarizmov, »partijskega enoumja« ter domačijskih šeg in običajev. Vse, kar je skupnostnega, je za ovce, v središče so postavila (kul) posameznika, individualista in zmernega potrošnika v večni cinični drži do vsega, kar se je zgodilo pred njegovim prihodom. Slovenija je politični projekt ali, kot v študiji o slovenskih turističnih sloganih ugotavlja Poljanec-Borić, tudi turistični, saj so bili turistični slogani, od Slovenija, moja dežela naprej, uporabljeni kot sredstvo za promocijo neodvisnosti, še preden je bila ta politična agenda sprejeta znotraj jugoslovanskega političnega prostora.

Slovenija se je s turističnimi slogani utemeljevala na naravnih lepotah in legi v središču Evrope, v intelektualnem izročilu pa ji je s pomočjo alternativne scene osemdesetih let prejšnjega stoletja celo za tiste najbolj cinične uspelo ustvariti podobo napredne, k Zahodu usmerjene države. Danes nekdanji uporniki in alternativci vodijo javne zavode in državne institucije ter svojim izkoriščanim podrejenim z blagoslovom »kulskosti« nalagajo, naj svoje delo prodajajo pod ceno, saj gre vendarle za višje cilje: mi soustvarjamo slovensko umetnost in kulturo. Ohranjamo posvečeni slovenski jezik, ki je danes pogoj za bivanje v Sloveniji celo za tiste, ki so sem prišli zgolj na začasno delo v gradbeništvu.

Kar imamo danes povedati o Sloveniji, močno sovpada s tem, kar imamo povedati o življenju v Evropi ali na globalnem Zahodu nasploh. Da z delom ni več mogoče zaslužiti dovolj za stanovanje, da je življenje vedno bolj podvrženo ekstremnim naravnim in političnim pojavom, da si tisti, ki smo trenutno delovno aktivni, verjetno ne bomo mogli privoščiti lepe starosti, da nas je večina zgolj en nesrečen dogodek stran od revščine, da je življenje krhko – tako kot iluzija o tem, da je živeti na Zahodu varno.

Sedem ljudi se znajde sredi zelo čistega, a črnega prostora, morda sredi vesolja, in se sprašuje, kaj je Slovenija. V ramena se jim prikrade neustavljiv skomig. Telo je odgovorilo samo: ne vem.

_Literatura:

• _{Ana Bilinović Rajačić, Aleksej Kišjuhas, Marko Škoric (2020). »The Sociology of Gossip and Small Talk: A Metatheory«. Sociológia – Slovak Sociological Review, 52 (6), 559-577. 0049–1225. Dostopno na: https://doi.org/10.31577/sociologia.2020.52.6.23.}
• _{Maja Breznik in Rastko Močnik (2021). »Organized memory and popular remembering: The encounter of Yugonostalgia theories with socialism«. Memory Studies, 15 (5), 1055–1069.}
• _{Delovna skupina za azil in Delavska svetovalnica (2021). Poročilo: Vpliv sprememb zakona o tujcih in zakona o mednarodni zaščiti na bivanjske razmere tujih državljanov. Dostopno na: https://drive.google.com/file/d/1kT8M4zVB7lG1ai42M_7xcRoMXryNzpnt/view.}
• _{Anton Gosar (1993). »Narodnosti Slovenije – Spreminjanje etnične podobe v Srednji Evropi«. Geographica Slovenica 24. Ljubljana: ZRC SAZU. 33–50.}
• _{Robert Paine (1967). »What is Gossip About? An Alternative Hypothesis«. Man, 2 (2), 278–285. https://doi.org/10.2307/2799493.}
• _{Saša Poljanec-Borić (2016). »Destination Brand Management for the Support of Political Identity: The Case of Slovenia«. Sociologija i prostor, 54 (1 (204)), 3–18. https://doi.org/10.5673/sip.54.1.1.}
• _{Statistični urad republike slovenije (2024). Podatki o prebivalstvu. Dostopno na: https://www.stat.si/StatWeb/Field/Index/17/98.}
• _{Daniela Vono de Vilhena in Silvia Loi (2020). Exclusion through statistical invisibility. An exploration on what can be known through publicly available datasets on irregular migration and the health status of this population in Germany. Dostopno na: https://www.demogr.mpg.de/papers/working/wp-2020-009.pdf.}
• _{Stuart Woolf (1989). »Statistics and the Modern State«. Comparative Studies in Society and History, 31 (3), 558–604. Cambridge University Press.}
• _{Zasuk, sindikat za ustvarjalnost in kulturo (2024). Kdaj bo že konec vaših osemdesetih? Dostopno na: https://zasuk.si/2024/02/06/kdaj-bo-ze-konec-vasih-osemdesetih/.}

_{SLOVENIJA ŠTEJE}

• _{2.123.103 – število prebivalk in prebivalcev v Sloveniji}
• _{1.529,86 EUR – povprečna neto mesečna plača v Sloveniji}
• _{700 EUR – ocenjena povprečna najemnina za garsonjero ali enosobno stanovanje v Ljubljani, brez stroškov}
• _{26 % – delež gospodinjstev, katerih člani so izjavili, da po njihovem mnenju s svojimi dohodki preživijo »lahko« ali »zelo lahko«}
• _{48 % – delež prebivalcev Slovenije, starih 15 let ali več, ki so v 3. četrtletju leta 2023 odšli na vsaj eno daljše zasebno potovanje (z vsaj štirimi prenočitvami)}
• _{7,7 – povprečna ocena oseb, starih 16 ali več let, ki so leta 2023 na lestvici od 0 (povsem nezadovoljen) do 10 (zelo zadovoljen) ocenile, kako so v celoti zadovoljne s svojim življenjem}
• _{7261 – število vseh vloženih prošenj za mednarodno zaščito (prve in vse ponovne) v Sloveniji leta 2023}
• _{129 – število priznanih statusov mednarodne zaščite (tako status begunca kot status subsidiarne zaščite) v Sloveniji leta 2023}
• _{46.298 – število oseb z imenom Marija v Sloveniji leta 2023}
• _{23.021 – število oseb imenom Ana v Sloveniji leta 2023 z}
• _{19.793 – število oseb z imenom Franc v Sloveniji leta 2023}
• _{18.513 – število oseb z imenom Janez v Sloveniji leta 2023}
• _{35.000 – število ljudi na najbolj obiskanem koncertu v Sloveniji (Kelly Family, 1997)}
• _{32 milijonov – število prodanih plošč Slavka Avsenika}
• _{496 kg – povprečna količina komunalnih odpadkov na prebivalca leta 2022}
• _{1 – število prebivalcev v najmanj poseljenih naseljih v Sloveniji leta 2023}

_{Vir: Statistični urad Slovenije, Wikipedia, Ministrstvo za notranje zadeve
Pripravili: Ana Polegek in Deja Crnović}

Povezava: PDF gledališkega lista