Zala Dobovšek, SiGledal, 14. 10. 2011

Vsi smo otroci Jugoslavije

Danes na 46. Festivalu Borštnikovo srečanje: ROJENI V YU
Foto: Arhiv FBS
Foto: Arhiv FBS
Foto: Arhiv FBS

Rojeni v YU (Rođeni v YU) spada v serijo trenutno visoko angažiranih gledaliških projektov, ki črpajo inspiracijo v nekdanji skupni republiki Jugoslaviji in jo za nobeno ceno nočejo spominsko zabrisati, zato je ta vseskozi podvržena osebnim, političnim in kulturnim kritičnim vpogledom. Režiser Dino Mustafić, ki se v svojih projektih sicer rad nagiba k vnosom »avtentičnega«, je tudi tokrat svojo režijsko izjavo zastavil kot prenos zasebnega v javno. Ustaljene (in varne) pozicije igralcev (Marko Baćović, Slobodan Beštić, Predrag Ejdus, Mirjana Karanović, Goran Jevtić, Anita Mančić, Branka Petrić, Anđelika Simić, Milena Vasić in Radovan Vujović) je strukturiral kot niz osebnih izpovedi, ki se ponekod travmatično, drugod nostalgično, spet drugje cinično in zajedljivo spajajo ter izrisujejo eno izmed opcij refleksije na »večnost« Jugoslavije. Seveda pa to ni le uprizoritev o zgodovini, obravnava tudi vmesni prostor in čas, ki zapuščata nekdanje in se bosta prej ali slej napotila naprej, v novo obliko »sožitja«, imenovano Evropska unija.

Mustafić je za projekt med drugim dejal, da ga je zanimala iztočnica intimnega pogleda na ontološko vprašanja, kaj in kdo smo zdaj, ko je identiteta biti »Jugoslovan« naenkrat postala nezaželena, nekaj kakor poosebljena tovarniška napaka. Igralci o vsem govorijo osebno in izkustveno, brez kakršnih koli ideoloških naklonjenosti, govorijo iskreno, iz ran, a hkrati tudi skozi perspektivo lepega.

Brez predhodne literarne predloge je Mustafić sosledje začrtal z ekipo dramaturgov (Božo Koprivica, Filip Vujošević, Milena Bogavac, Maja Pelević, Miloš Krečković), dogajalni tok je zapolnil tako s kolektivnimi akcijami kot docela individualnimi izpovedmi, v to pa vnesel še kontrapunkte humorja in melanholije, narodnega zanosa (ta se med drugim gotovo najbolj zdrami ob izvedbi nekdanje himne Hej, Slovani) in zasebnih interesov. Polarizacija pa je v vsakem primeru neizbežna, saj bo čas Jugoslavije nekaterim vedno predstavljal čas zlate dobe, druge pa bo večno glodal gnev do zgrešenega vodenja Tita in njegove avtoritativnosti, ki ni posegla le neposredno v življenje njih samih, ampak tudi njihovih potomcev.    

Občinstvo v nekdanjih državah Jugoslavije predstavo pogosto dojema kot svojevrsten ritualni akt; scensko parafraziranje »notranjih dram« igralcev, ki osvetljujejo preteklost, da bi bolje razumeli sedanjost in se znosnejše spoprijeli s prihodnostjo, za mnoge predstavlja že kar katarzično izkušnjo.

FBS

Povezani dogodki

Zala Dobovšek, SiGledal, 19. 10. 2011
Stik intimne sedanjosti in politične zgodovine
Zala Dobovšek, SiGledal, 15. 10. 2011
Evropejci, ki drezajo v Evropo
Zala Dobovšek, SiGledal, 18. 10. 2011
Življenje Magde Husákove - Lokvencove
Zala Dobovšek, SiGledal, 17. 4. 2010
Manj je več?
Zala Dobovšek, SiGledal, 18. 10. 2011
Življenje Magde Husákove - Lokvencove
Zala Dobovšek, SiGledal, 16. 4. 2010
Demistifikacija zmajev