Kolektiv Was ist Maribor? poleg Ternovška sestavljajo še Andreja Kopač, Sebastijan Horvat in Matjaž Latin, ki so se združili v času, ko je bil Maribor Evropska prestolnica kulture - takrat so pripravili predstavo o propadu nekdanje Tovarne avtomobilov Maribor (TAM).

Tokrat predstavo pripravljajo v produkciji Maske in koprodukciji Cankarjevega doma, Slovenske filharmonije, Lutkovnega gledališča Ljubljana, KUD Borze in Narodnega doma Maribor. Glasbo za predstavo, ki sledi Voltairovemu vodilu "Vse, kar je preneumno, da bi izrekli, zapojemo", je napisala Nana Forte, soliste, med drugim Branka Robinšaka, in zbor pa bo dirigiral Marko Letonja.

Za začetek bi vas prosil, da mi poveste malo več o sami postavitvi Igre o antikristu - kako bo delovala na odru?

Sebastijan Horvat: Dogovorili smo se, da bomo scensko uprizoritev zadržali zase. Lahko pa povemo, da scena predstavlja ulico, kjer uprizarjamo stvari, kot so ulično sodišče, ulično gledališče in prometna nesreča. Menimo, da je ključen trenutek, ko ljudstvo vzame pravico v svoje roke in sodi oziroma se skuša odločiti o tej katastrofi. Na odru uprizarjamo nekakšno neposredno demokracijo.

Kako pa ste se odločili za ta projekt? Kako se je porodila ideja?

Aljoša Ternovšek: Prvi projekt kolektiva Was ist Maribor? smo pred dvema letoma pripravili v sklopu Evropske prestolnice kulture v Mariboru o propadu mariborskega industrijskega giganta TAM. Za drugi projekt smo se odločili, ker želimo opazovati težave v Mariboru ter jih postaviti v širši kontekst. Ko smo se pogovarjali o tem, česa bi se lotili tokrat, je bilo na dlani, da moramo spregovoriti o največji finančni katastrofi rimskokatoliške cerkve (RKC) - o skoraj milijardnem dolgu mariborske nadškofije.

Seveda dolg mariborske nadškofije ostaja aktualen problem, a je od zloma minilo že kar precej časa...

Aljoša Ternovšek: Res je, da se je to zgodilo že "daleč nazaj", a ta problem ni rešen. Razen Mirka Krašovca, ki je bil obsojen na dvoletno zaporno kazen zaradi zadeve Betnava, na civilnem sodišču ni zanj odgovarjal še nihče. DUTB, ta naša slaba banka, je zdaj prevzela dolgove mariborske nadškofije do NLB in NKBM, ki po zadnjih podatkih skupaj znašajo 260 milijonov evrov. To pomeni, da se problem še danes dotika, in se bo še nekaj časa, vseh državljanov Slovenije. V zadnjem času je ta zgodba povsem potihnila, sprejelo se jo je kot nekaj popolnoma običajnega. Država je v tem primeru stopila v zelo lepo "španovijo" tudi z RKC.

Sebastijan Horvat: Tukaj moramo poudariti, da umetnost ni sodišče, ki bi nadomeščala kakšno demokratično institucijo. Prav tako nismo novinarji, da bi se v trenutku, ko novica ni več aktualna, z njo prenehali ukvarjati. Problem še ni razrešen, ostaja isti: vloga katoliške cerkve in njenega pečanja z delniškimi posli - čistost finančnega kapitalizma ostaja neomajna. Ljudje še vedno verjamejo, da moramo delovati točno tako, kot je delovala cerkev. Zakoličila oziroma postavila je moralni standard, da je takšen način gospodarskega in ekonomskega delovanja absolutno etičen. Ne glede na to, da povečuje razkorak med bogatimi in revnimi ter uničuje države... Če moralizira Cerkev, moralizirajmo tudi mi. Vrnimo jim žogico.

Kako so potekale priprave, kako je nastala glasba za predstavo?

Aljoša Ternovšek: Najprej je nastal libreto, ki ga je nato v roke dobila Nana Forte in zanj napisala glasbo. Upoštevala je vsebino in dramaturgijo libreta.

Premiero bi morali imeti že 20. aprila, nato pa je SNG Maribor odstopil od projekta in začela se je nova odisejada, kateri se je pridružil Cankarjev dom z Mitjo Rotovnikom. Zavzel se je za projekt in premiero smo prestavili v Gallusovo dvorano. Nato so se pridružili še Lutkovno gledališče Ljubljana, Slovenska filharmonija in kasneje še Narodni dom v Mariboru.

Matjaž Latin: Glede na vsebino in koncept našega kolektiva bi bilo samoumevno, da bi bila premiera v Mariboru; enako kot je bila premiera našega prvega projekta umeščena v bivšo kotlovnico TAM. Sprva smo razmišljali, da bi projekt s podporo SNG v začetku umestili na Slomškov trg - da bi bila predstava postavljena na kraju zločina, pred mariborsko nadškofijo.

Potem, ko je celotna zadeva tik pred zdajci skoraj padla v vodo, smo na srečo dobili nove partnerje. Nato se je zastavilo vprašanje, ali bo predstava sploh lahko izvedena v Mariboru. No, na srečo so nam v Narodnem domu dali na razpolago Unionsko dvorano, ki je zelo primerna za koncertno izvedbo projekta. Spektakelska oziroma gledališka izvedba pa bo samo v Ljubljani. Čeprav je bil projekt po besedah nekaterih izgnan iz mesta, bi bilo nedopustno, da ga mariborsko občinstvo ne bi videlo.

Kako po pretečenem času gledate na odpoved SNG Maribor?

Matjaž Latin: Ne moremo postreči z dokazom, kaj se je res zgodilo; ali je morda prišel kakšen klic od zunaj ali je bil res kriv denar, čeprav jih predstava ne bi stala niti evra. Menim, da je šlo za kombinacijo več faktorjev. Morda so se zaleteli, ko so se odločili, da bi našo predstavo vključili v repertoar. Kolikor vem, večina zaposlenih o projektu ni imela pojma. Tako najprej seveda pride do negodovanja ob dodatnem projektu, nato pa še vprašanje teme. Verjetno so tudi v SNG nekateri izražali nenaklonjenost projektu. Rekel bi, da je šlo za kombinacijo preračunljivosti in avtocenzure, ki pa je še večji problem od same cenzure.

Danes je tudi že nekaj povsem normalnega, da se stvari odpovedo sredi sezone, da prihaja do rezov.

Aljoša Ternovšek: Vse institucije in vsi imajo super razlog: "Poslušajte, kriza je, ni denarja."

Matjaž Latin: Mene je zmotilo predvsem to, da ni bilo nobenega dodatnega razloga. Če bi obstajal resničen interes, bi se pogovarjali o tem, kako predstavo izpeljati. Mi smo to zgodbo dolžni pokazati mestu, v katerem se je zgodila - mestu, s katerim se ukvarjamo v kolektivu. Dobro je, da bo koncertna izvedba dan za ljubljansko premiero.

Projekt naj bi bil eden najpomembnejših kulturnih dogodkov v sezoni 2014/2015, a dodatnih datumov ponovitev ni... Kakšni so načrti za naprej?

Sebastijan Horvat: Sam še nisem doživel toliko ovir, nasprotovanj in dvomov kot pri tem projektu. Odpovedi so se dogajale naknadno... Tega je bilo res veliko in se kar ne konča, še naprej se dogajajo majhne sabotaže. Seveda igramo na karto, da bo projekt odmeven in bomo lahko prepričali naše izvršne koproducente, da bodo nadaljevali zgodbo. Zaenkrat smo se dogovarjali o eni ponovitvi, ker preprosto nimamo denarja in produkcijskih zmožnosti za kaj več. Seveda se mi zdi to popolna katastrofa, ampak...

Matjaž Latin: Recimo, da je projekt ljudem, ki naj bi ga podprli ali pa pri njem sodelovali, zanimiv, a se ne želijo izpostavljati. Strah me je, da bodo ljudje po projektu popolnoma apatični, da ga ljudje ne bodo zaznali navkljub vsej promociji. Konec koncev je tako tudi z novicami: ljudje preberejo časopis, ga odložijo in gredo naprej.

Andreja Kopač: Morda je tu treba dodati, da je pri tem projektu veliko različnih profilov organizacij (glasba, gledališče...) Vseskozi se govori o povezovanju javnih zavodov in nevladnih organizacij, polno je strategij, ne vem koliko časa je že v vseh nacionalnih programih za kulturo. Ko pa do sodelovanja dejansko pride, nastane kup problemov. Kljub temu verjamemo v projekt, ker sodelujemo z vrhunskimi ustvarjalci, ki so mu dodali nekaj več. Korak za korakom do končne zmage, kljub vsem oviram.

Sebastijan Horvat: Dodal bi še razmislek o medijskem klišeju umetnosti in angažirane umetnosti. Vztrajamo pri tem, da obstaja umetnost, ki je ne moreš deliti. Umetnost mora vselej prestopati meje. Umetnost ne more biti samo estetika brez angažmaja, če lahko tako rečem. V vseh medijih še vedno beremo, ali bodo Nobelovi nagrajenci za literaturo politično angažirani avtorji ali pa bodo "pravi" umetniki. Sprašujem se, kaj to dejansko je.

Za Gallusovo dvorano je na voljo še veliko vstopnic... Je mogoče, da so se ljudje naveličali takšnih tem ter da jih je hkrati strah odpiranja ideoloških tem?

Aljoša Ternovšek: Da so ljudje naveličani takšnih tem, je katastrofalna izjava. Tudi jaz sem konec koncev lahko naveličan vsega. A čutim odgovornost. V tem je problem. Kot sem že dejal, se državljanska odgovornost ne konča z odhodom na volitve, kjer izbereš svojega kandidata, ki si mu poveril svoj glas, da lahko odloča. Če bi bil svet lepši, se s tem ne bi ukvarjali.

Na koncu koncev smo umetniki tisti, ki smo financirani iz javnega denarja. In mi štirje čutimo do tega odgovornost. Mimogrede, na spletni strani Cankarjevega doma so se že pojavili komentarji o tem, kako se bo z javnim denarjem delalo takšno sranje. Ne, ravno to je to: z javnim denarjem je treba odpirati, opominjati in spominjati na te teme. Dejstvo je, da so država in državne institucije že pred časom nehale delovati za interes svojih državljanov. Državne institucije in država delujejo za interes multinacionalnih korporacij, o tem že ptički čivkajo. Mi ne počnemo ničesar za interes multinacionalinh korporacij, ampak delamo za ljudstvo.

Če bo dvorana polna ali ne, v vsakem primeru se bo nekaj zgodilo. Tudi če bo napol prazna, bo pokazala na stanje državljanov te države. Modrijani imajo 10.000 obiskovalcev na koncertu... Če ni dovolj, da v tej predstavi sodelujejo svetovno priznani dirigent, solist ter dobitnik Borštnikovega prstana, in je težava tema, s katero se ne želimo več ukvarjati, je tudi to zrcalo, v katerega ste se že pogledali, ne da bi se tega zavedali.

Za konec - vsaj na prvi pogled lahko novi papež pa tudi ljubljanski nadškof nakazujeta nekakšen nov veter v cerkvenih krogih... Kakšno je vaše mnenje o tem?

Sebastijan Horvat: Tukaj bi povedal samo eno malenkost, na vseh novinarskih konferencah je bil poleg Staneta Zoreta tajnik Slovenske škofovske konference Tadej Strehovec. On je ustanovitelj zavoda Kul24, ki zagovarja kreacionizem, je proti kontracepciji... Nisem ravno prepričan, da bo gospodu Zoretu, ki je seveda zelo simpatičen in ljudski človek, uspelo karkoli premakniti.