STA/Naum Dretnik, 15. 4. 2013

Tim Etchells: Za Exodos sem izbral umetnike, ki še rastejo (intervju)

Britanski umetnik Tim Etchells, kurator festivala Exodos 2013 je, kot sam pravi, za festival izbral skupino vzhajajočih zvezd, ustvarjalcev, ki so s svojim delom v minulem desetletju pritegnili njegovo pozornost. O svojem ustvarjanju je v pogovoru dejal, da poskuša v svojih delih "odnos do gledalca vključiti na dinamičen in zanimiv način".
:
:

Schwalbe goljufa / foto: Arhiv Schwalbe

Odrski, vizualni in literarni umetnik Tim Etchells živi in deluje v Sheffieldu in Londonu. Je umetniški vodja enega najuspešnejših evropskih teatrov Forced Entertainment, ki je odločilno vplival na razvoj značilno britanskega sloga avantgardnega gledališča.

Slovensko občinstvo ga kot režiserja pozna po dveh predstavah s programov minulih Exodosov - Quizoola! in Vznemirljivost vsega tega. Nekaj njegovih likovnih del je bilo že na ogled v Moderni galeriji, trenutno pa je v Jakopičevi galeriji na ogled razstava njegovih del z naslovom Kaj je in kaj je mogoče. Etchells je bil tudi eden od nastopajočih v filmu Jaz sem Janez Janša.

Kot kurator ste za festival Exodos izbrali precej nepoznane umetnike. Je bila to osebna odločitev, ker so vam določeni ustvarjalci všeč, ali ste jih izbrali, da bi jim ponudili priložnost, da se predstavijo širšemu občinstvu?

Izbral sem skupino vzhajajočih zvezd. Ljudi, ki so s svojimi izzivalnimi, inovativnimi in zanimivimi deli v svetu gledališča, plesa in performansa v zadnjih petih do desetih letih vsak po svoje ustvarjali premike in dosegli odziv. Na mednarodni sceni jih je precej že kar dobro poznanih.

Seveda to niso zelo uveljavljena imena. Izbral sem umetnike, ki s svojim delom še rastejo in se spreminjajo, umetnike, ki jih je treba spremljati. Res sem navdušen nad obsegom del, ki bodo predstavljena na Exodosu.

Bi izpostavili kakšnega ustvarjalca na letošnjem festivalu in kaj jih po vašem mnenju dela posebne?

Veliko ustvarjalcev, ki sem jih povabil, dela s preprostimi sredstvi. Tako Clement Layes in Urnamo kot tudi Eva Meyer-Keller ustvarjajo z zelo preprostimi vizualnimi podobami. Všeč mi je, kako nas s svojim delom vsakič znova prepričajo v ponoven ogled. Ustvarjalci nizozemskega kolektiva Schwalbe so morda najmlajši in najmanj poznani, vendar se bodo zagotovo še zelo zanimivo razvijali. Njihovo delo je resnično osvežujoče - preprosto, izjemno fizično, duhovito in strašljivo.

Vesel sem, da je v programu tudi Mare Bulc, saj je izjemno zanimiv ustvarjalec. Odlično je, da lahko program uvedemo z nečim iz Ljubljane. Dobro je tudi, da v programu s pogovori in dogodki sodelujejo ljudje, kot so Leja Jurišić in Teja Reba, Mladen Dolar ter Janez Janša.

Potem so tu še Kate McIntosh iz Nove Zelandije ter Portugalca Sofia Dias in Vitor Roriz, ki po mojem mnenju izstopajo, ker so v osnovi plesni ustvarjalci, delujejo pa v hibridni povezavi z gledališčem in performansom. Z različnimi idejami se ukvarjajo na zelo fizične in vizualne načine, njihovo delo je zelo dinamično.

Zaključna predstava festivala bo Jutrišnji žuri vaše skupine Forced Entertainment, ki, kot ste zapisali v predstavitvi, raziskuje špekulativno naravo pričakovanj in obilico možnosti, ki jih za nas hrani prihodnost. Kaj so glavni zaključki predstave?

Delo opisuje veliko možnosti, je velika mešanica optimizma, pesimizma in vsega vmes. Mislim, da nas pri ustvarjanju tega dela zanima soočenje posameznih delov te mešanice ter dinamična napetost njihovega srečanja. Predstava se glede tega nenehno spreminja in obrača, nikakor ne želi ostati na enem mestu. Prihodnosti se lotimo iz različnih zornih kotov. Razmišljamo o različnih stvareh, kot so globalno segrevanje, vera, znanstveni in tehnološki razvoj, medicina ali spol... Del pogovorov med ustvarjalci je podoben znanstveni fantastiki, del pa bi lahko bil pravkar objavljen v kakšnem časopisu.

Mislim, da je v sami inovativnosti ustvarjalcev optimizem, na kakšen način si izmišljajo vedno nove scenarije ter kako absurdni in nadrobni le-ti so. Menim, da je njihova volja in zmožnost domišljanja neverjetno zanimiva.

Osebno se mi zdi zanimivo, da je predstava, ki sicer govori o prihodnosti, tesno povezana s preteklostjo, ker je toliko možnih prihodnosti povezanih s scenariji, ki so se v preteklosti že odvili. Seveda vedno ko govorimo o prihodnosti, v resnici govorimo o sedanjosti. Razkrivamo in raziskujemo želje in strahove sedanjosti, kot se kažejo v prihodnostih.

Vaša dela Živeti večno, Ustavljena ura, Revolucija in Prazni odri, ki so razstavljena v Jakopičevi galeriji, povezuje relativnost. Je pojem relativnosti pomemben del vašega pogleda na ustvarjanje?

Zanima me ideja meja. Prazen oder, ustavljena ura, življenje, ki se je končalo, jezik, ki je postal nerazumljiv, to so prostori neurejenosti in ničnosti, hkrati pa so tudi prostori možnosti. Privlači me napetost med tema dvema poloma.

Zelo vas zanima razmerje med umetnino in opazovalcem oz. med nastopajočim in gledalcem. Ali to pomeni, da vas tudi v ustvarjalnem procesu zelo zaposluje misel, kako lahko neko delo sprejme gledalec? Lahko opišete vaš ustvarjalni proces?

Zelo me zanima vloga opazovalca. Ni važno, kakšna je oblika. Ne glede na to, ali delam v gledališču, galeriji, na filmu, instalaciji ali pišem leposlovno delo, poskušam odnos do gledalca ali bralca vključiti na dinamičen in zanimiv način. Delo je vedno poseg v družbeni prostor, ponudba občinstvu in poskus nekaj spraviti v pogon. To nekaj je vedno povezano z odnosom, vedno je interaktivno, saj je umetnina vselej nedokončana, potrebuje gledalca. Potrebuje domišljijo, prisotnost in avtorstvo nekoga drugega. To je tisto, s čimer želim delati.

Delovni proces se razlikuje od projekta do projekta. Včasih je oblika ali koncept jasen, že preden začnem delati na projektu, včasih pa začnemo s Forced Entertainment z zelo odprtim procesom improvizacije ter snov za projekt iščemo na vseh koncih in šele pozneje ugotovimo, s čim se pravzaprav ukvarjamo.

V Jakopičevi galeriji ste postavili svoj prazen oder, na katerega boste na pogovore povabili različne ljudi. Je to vaš način, kako jih povabiti v svoj prostor v "tujem svetu"?

Verjetno. Glede na to, da razstava vključuje veliko fotografij praznih odrov, ki sva jih posnela s Hugom Glendinningom, se mi je zdelo zanimivo postaviti dejanski oder in videti, kaj se da z njim narediti. Fotografije odrov segajo od velikih klasičnih odrov do začasnih in celo doma postavljenih odrov. Meni so na nek način najbolj zanimivi rudimentarni odri, všeč mi je preprost način razmejevanja prostora ter misel, da lahko s tako preprosto postavitvijo "drugega sveta" ustvarimo toliko različnih stvari.

Exodos

Povezani dogodki