Tomislav Vrečar: Septembra bo jasno, ali je KUD France Prešeren še sposoben delovati (intervju)

Začniva na začetku. Minila sta okoli dva tedna Trnfesta - v kakšni formi je?

Na začetku je potreboval nekaj dni, da so ljudje sploh dojeli, da se Trnfest res dogaja. Začeli smo nekoliko bolj umirjeno, ko pa se je priključil še DJ program, se je začelo zares. Nekako se pokriva, obisk je zelo soliden glede na to, da smo vse naredili zelo na "horuk". Poleg tega smo res pozorni na vsak cekin - vse poskušamo čim bolj racionalizirati.

Kako je z donacijami za ustvarjalce, koliko so ljudje pripravljeni sodelovati?

Številk še nimam, saj smo zagnali zbiranje prek SMS. Pravzaprav tudi za donacije na festivalu še nimam številk. Premika se, uspeli smo razširiti glas, vse pa bo bolj jasno, ko se Trnfest zaključi.

Dejstvo je, da donacije KUD ne bodo rešile. Kakšni so drugi načrti za reševanje?

Iščemo različne možnosti, imamo tudi osebno nabirko - ljudi, ki so pripravljeni pomagati tako finančno kot z znanjem. Dejstvo je, da donacije ne bodo rešile KUD. Imamo tudi ponudbo od mesta, o kateri še ne morem govoriti. Trnfest smo uporabili tudi za to, da ljudem predstavimo našo obupno finančno situacijo, predvsem pa, da v ljudeh ponovno vzbudimo zaupanje, da se tukaj nekaj dogaja. Izpadli smo z razpisov in iz vseh možnih drugih oblik financiranja. To je bil zelo jasen signal, da je treba stvari začeti delati drugače.

Trenutno se pogovarjamo tudi z ljudmi, ki bi nam lahko pomagali pri raznih evropskih razpisih. Velik problem je, kako upravljati hišo, ki predstavlja velik strošek.

Omenili ste razpise. Zakaj ste izpadli, nekaterim gre z njimi prav dobro...

Mislim, da smo pogrnili, ker programsko ne dosegamo zahtevanega nivoja odličnosti.

Pa še hiša. Konec koncev je hiša kapital, ki bi se ga dalo unovčiti. Verjetno bi se dalo v preteklosti več narediti, da sedaj z njo ne bi bilo takšnih stroškov.

Pri tem sta pomembni dve stvari. KUD ima telesa, kot je izvršni odbor, a vseeno je društvo. Vse odločitve se morajo sprejemati s konsenzom. Morda je res, da se je v tej smeri premalo razmišljalo takrat, ko je bil čas za to. Situacija je bila nekoliko drugačna, nihče ni pričakoval, da se bomo naenkrat znašli v krizi. Dolg se je začel resnično kopičiti, ko se je umaknila Fundacija Soros, odpirati pa so se začeli novi prostori. Takrat se je morda nekoliko pozabilo na to, da bi se bilo dobro bolj profilirati in najti svoje niše.

KUD se je vedno trudil biti čim bolj širok, pod svojo streho sprejeti čim več projektov. Slišati je bilo nekaj očitkov, da bi morali krčiti program, a s tem bi se znašli v neskladju s politiko KUD. Večina projektov KUD pa ni striktno tržno naravnanih.

Z vsem povedanim se strinjam, a je moral denar vseeno nekje izpuhteti. Kje?

Moram se posuti s pepelom, ampak jaz sem zdaj, prvič v 18 letih, odkar sem v KUD, v strukturah odločanja, tako da težko karkoli povem. Moje osebno mnenje je, da bi s striktno programsko politiko točno vedeli, kam vlagati in podobno. Mislim, da je bilo tega premalo ravno zaradi ogromnega konglomerata programov.

Kakšne so možnosti, da hiše ne prodate?

Zelo majhne. Predvsem moramo doseči čim boljši dogovor ter da KUD ostane v njej. Jasno je, da bo potrebno vložiti trikrat toliko truda kot do zdaj, če se odločimo, da hišo prodamo in ostanemo. Prej je bila morda tudi prevelika potuha, ker se ni mudilo, češ - hiša je naša.

Septembra se bomo recimo pogovarjali s skupnostjo starejših občanov v Trnovem, da bi imeli tudi oni tu prostore za svoje dejavnosti. Vse skupaj bomo morali zastaviti dosti bolj na široko, v smislu, da ne bomo delovali samo kulturno-umetniško, ampak bomo vključili tudi druge vsebine, ki bodo zapolnile prostor.

Predvsem pa se bo treba ozreti nazaj in očistiti nekatere notranje stvari, ki so relevantne tudi navzven. Mislim, da jih ni tako malo, ampak se jih doslej ni formuliralo. Pozabilo se je tudi na to, da bi lahko bil Trnfest odlična oglasna deska za ostale vsebine. Na neki točki je postal preveč ločen.

KUD je v javnosti povezan predvsem s Trnfestom, o ostalem se ne govori prav dosti. Kot bi KUD postal le trnovsko društvo...

Da, velika rak rana KUD je to, da sploh nismo imeli vzpostavljenih odnosov z javnostjo, o tem se nikoli ni res razmišljalo. Ko sem sprejel svojo funkcijo, sem videl, kaj pomeni PR - sploh danes pri vsej množici raznih prizorišč. To je vsekakor velika napaka.

Včasih je bil KUD edino takšno prizorišče in je bilo samoumevno, da se večina stvari steka skozenj. Nato pa se je začelo odpirati ogromno drugih prizorišč, kot sta Metelkova in Kino Šiška. Ogromno ljudi, ki so zrasli v KUD, so se potem preselili tja.

Glede trnovskega društva se ne morem najbolj strinjati, saj sem tudi sam eden takšnih, ki je skozi KUD prišel na kulturno sceno. Morda je dajal vtis lokalnega prostora, ker se je premalo umeščal v širši ljubljanski prostor.

Največja težava pa je zagotovo v kulturnem menedžmentu, preveč je bilo prepuščenega projektom. Sami so skrbeli zase, če lahko tako rečem. Ta servis je klecnil.

Ste lahko malo bolj konkretni, kako boste postopali pri reševanju KUD France Prešeren?

Trenutno bitka, ki sem jo začel, niti ni toliko programska. Vzpostaviti moramo servis, ki bo KUD lahko peljal naprej. Želim zbrati ekipo, ki bo lahko skrbela za razpise, koordinatorja programa...

Glede na to, da imamo minus, je vse to noro. Dejansko pa se stvari premikajo, tudi ljudje so to opazili in so pripravljeni v to zgodbo vstopiti. Razmišljamo, da bi program Trnfesta v manjši obliki potegnili v september. Odziv je odličen, s tem pa ne mislim zgolj na ustvarjalce, ampak tudi na ljudi, ki so pripravljeni nuditi podporo, ki jo potrebujemo. Zelo težko je podati programsko usmeritev, če nimaš servisa, ki je to sposoben speljati.

Vsi me sprašujejo, kako je s programsko vizijo, ampak si trenutno ne upam napovedati nič. Najprej moram vedeti, da imamo servis, ki je to zmožen speljati. Seveda se bodo delale tudi napake, saj je ogromno prostovoljnega dela. Tudi jaz se učim določenih stvari, za katere si ne bi nikoli mislil, da se jih bom.

Septembra se bo dejansko videlo, ali smo sploh še sposobni delovati. Odločiti se bo treba tudi, kako reševati dolg. To pa je spet stvar občnega zbora.

Takole je. Na neki točki smo popolnoma izgubili vizijo, kaj s KUD. To je največ pripomoglo k temu polomu, od tega, da se ni vedelo, kje iskati denar, do tega, da sami projekti niso več videli možnosti, kako sploh delovati znotraj hiše. Posledično je vse začelo padati kot domine.

Obstaja možnost odpisa dolga, recimo s strani ustvarjalcev?

Še vedno se pogajamo in pogovarjamo. Če se ga ne odpiše, če na to ne pristanejo, se bo KUD avtomatično znašel v izvršbah. Vprašanje je tudi glede ustvarjalcev; ali jim gre za denar ali pa jim je pomemben tudi prostor, v katerem lahko delajo.

Velika težava je v tem, da smo zaradi dolga ustvarjalcem in delavcem izgubili veliko kredibilnosti. Na tem področju se dogajajo največji premiki. Vprašanje pa je, ali nismo morda že prepozni.

Številke so vrtoglave, po pravici povedano ponoči ne spim, ker mi ni jasno, kako je to sploh mogoče. Vedno sem poudarjal, da smo v prehodni fazi. Vem, da lahko ljudi privabim nazaj. Imam določeno kredibilnost tako pri delavcih kot ustvarjalcih, saj spadam med oboje. Za reševanje dolga iščemo tudi resno pravno in finančno pomoč, ker je vrag resnično odnesel šalo.

Kje osebno menite, da so bile še napake v delovanju KUD, ki so pripeljale do takšnega dolga?

Težko odgovorim, poznam določene anomalije, a nisem imel nikoli opravka z denarjem in s tem, kako je vse skupaj delovalo. Največji očitek je, da smo bili preveč socialno orientirani, da smo preveč podpirali stvari, ki niso bile odmevne ali pa so delale minus.

Tudi to, ko ste omenili, da je postal lokalen KUD - ima zelo močno socialno-izobraževalno noto prav v Trnovem. Dosti ljudi, ki danes dela tehnično podporo pa tudi še vse kaj drugega na ostalih prizoriščih, je šlo v preteklosti skozi KUD. Ker se je vlagalo v takšne stvari, ki so bile brezplačne, se je izgubilo veliko denarja.

Moramo se odločiti, ali bomo nadaljevali bolj programsko in bo takšnih projektov, kot so DJ delavnice, čim manj ali pa si privoščiti tudi nekaj tega "socialnega supporta". Morda bi morali to speljati bolj programsko in bolje artikulirati, da bi tudi skozi takšne projekte dobili kaj denarja.

Poleg tega bi morali vzgajati tudi segment ljudi, ki so sposobni spisati in se prijaviti na razpise. Vse prevečkrat se je to prepuščalo samoiniciativi posameznikov. Ravno to me najbolj skrbi, potrebujemo ljudi, ki so sposobni naš program predstaviti ministrstvom, da dobimo sredstva tudi za takšne vsebine.

Ves čas govoriva o prostovoljstvu. To dolgoročno ne bo šlo...

Seveda, tudi osebno sem tu en mesec in pol na polno. Že septembra bom imel problem, ker moram živeti tudi sam. Oblikovati poskušamo shemo ljudi, da bi se menjali in stvar peljali naprej. Septembra bomo videli, kako bo. Tako kot je zdaj, absolutno ne gre.