Pia Brezavšček, 29. 3. 2011

Vrtoglavica prevelikega odmerka plesa

Na Plesni Vesni je bilo omogočeno pravo plesno »predoziranje«, ki ga gledalec zmore le stežka. Res pa je, da festival prvenstveno ni bil namenjen (običajni) slovenski publiki, saj je skupaj s festivalom v prestolnico pripotovalo ogromno število selektorjev evropskih festivalov, ki so z vsemi gostujočimi umetniki in peščico slovenskih strokovnjakov zapolnjevali veliko večino sedežev, ki jih je nekajkrat za prodajo tudi zmanjkalo.
:
:

 

Slovenija je imela letos čast gostiti festival mreže Aerowaves, ki so ga posebej za to priložnost poimenovali festival Plesna Vesna. Namen mreže Aerowaves je omogočiti mladim perspektivnim plesnim ustvarjalcem iz cele Evrope, da se predstavijo na lokacijah po različnih evropskih prizoriščih in jim tako omogočiti nadaljne angažmaje. Letos se je dogodek prvič zgostil v trodnevni festival. Tako bo tudi v prihodnje, le da se bo lokacijsko selil – naslednje leto bo potekal v Italijanskem Bariju. Skupina partnerjev mreže je na čelu z direktorjem Johnom Ashfordom izmed 600 prijavljenih plesnih del izbrala 19 predstav, ki so jim dodali še 3 uspešnice preteklih natečajev. Skupno si je bilo na petih prizoriščih tako v treh dneh moč ogledati kar 22 predstav, tudi po 10 v istem dnevu. Omogočeno je bilo torej pravo plesno »predoziranje«, ki ga gledalec zmore le stežka. Res pa je, da festival prvenstveno ni bil namenjen (običajni) slovenski publiki, saj je skupaj s festivalom v prestolnico pripotovalo ogromno število selektorjev evropskih festivalov, ki so z vsemi gostujočimi umetniki  in peščico slovenskih strokovnjakov zapolnjevali veliko večino sedežev, ki jih je nekajkrat za prodajo tudi zmanjkalo. Kljub grenkemu priokusu zaprtosti festivala, za katero se je zdelo, da združuje hitri turizem in trgovanje s plesom, pa je festival (pri nekaj sreče z vstopnicami) omogočil tudi slovenskemu nadebudnežu redko priložnost vpogleda v mlado evropsko plesno ustvarjalnost, ki - preverjeno - kar kipi od raznolikosti. Seveda na tem mestu ne bomo mogli podrobno prečesali celotnega, zelo obsežnega programa. Pomembno pa je izpostaviti nekatere zanimive fenomene plesnega ustvarjanja, ki smo jim bili na festivalu priča, upoštevajoč da je avtorica tega prispevka videla zgolj (?) šestnajst predstav, saj se festivala prvi dan ni udeležila.

Eden izmed vrhuncev festivala tako v inovativnosti, kot v domiselnosti, je bil nedvomno solo Allege Clementa Layesa. Performer vstopi na oder s kozarcem na tilniku, kjer ga potem balansira vseh 35 minut predstave, brez pomoči rok ga celo prestavi na na vrh glave ter na sence. Layes s tem izpostavi in izolira pomembno komponento plesnega – ravnotežje. Medtem na prenostno tablico skicira vedno nove načrte za zalivanje male zelene rastlinice. Operira z nekaj preprostimi elementi – vedrom, mizo, kanglico, krpo, nekaj plastenkami vode in kozarci. Na koreografsko vedno bolj nenavadne načine, ki se zdijo popolnoma nesmiselni, a so neverjetno iskriva, humorja polna, pa tudi nadvse zagonetna in predvsem inteligentna vaja iz koreografije, nonšalantno pretaka vodo iz plastenk v kozarce (tudi tistega na tilniku), v vedro, na tla, iz tal tekočino posrka krpa, ki ožeta nato zalije rastlino. Ta je v prvem delu zvezda predstave, saj jo performer-umetnik s tleskom rok in ploskom izpostavi soju žarometa v vedno nova tihožitja ob glasbeni spremljavi. Na humoren in celo nekoliko avtoironičen način s tem Layes izpostavlja umetnika kot fizičnega in intelektualnega delavca. V drugem delu predstave pa performer, še vedno s kozarcem na glavi, v nadvse domiselni in humorni ekspertizi razloži simboliko elementov na odru. Ta razlaga je ironično izvajanje na temo interpretacije gledaliških elementov, lahko pa tudi ključ za vzvratno branje celotne predstave kot mikrokozmosa, kjer se vse osmisli. Allege je predstava, ki se sprašuje o vseh temeljnih elementih plesne predstave – virtuoznosti, koreografiji in konceptu. Kar pa je še bolj neverjetno pa je, da koreografu  to uspe zaviti v tako iskriv humor, da gledalca neprestano drži med smehom, začudenjem in navdušenjem nad zamislijo in izvedbo.

Druga predstava, ki je prav tako vredna posebne omembe, je Cosas/Stvari mlade švedske koreografinje Alme Söderberg. Tudi pri tej predstavi je pojmovanje plesnega, še bolj pa koreografskega, razširjeno daleč preko meja zgolj gibalnega in njegove organizacije. Mlada performerka in koreografinja sama na velikem odru operira zgolj s svojim glasom, ki ga nadgrajuje in podaljšuje v minimalno gibanje. Pomen se razbije na posamezne pesmi, monologe, zatikajoče glasove. Dekonstruiran nastop se ponovno sestavi v še močnejšo spojino izrednih intenzivnosti. Pasusi in petje v španščini, angleščini, francoščini in švedšlini se osvobodijo enovitega pomena in pripovedi in zaživijo samostojno v lastnem ritmu in blago odmevajo tudi v telesu. Ti posamezni  elementi – stvari – se sestavijo v nekaj novega in svežega, ki redefinira meje plesnega in polje oplaja.

 Foto: Benedict Johnson

Zanimivih je bilo nadalje še kar nekaj predstav. Izstopala je Hudič in podrobnosti Dog Kennel Hill Project na čelu z Rachel Lopez, ki na avtoironičen način prevprašuje vlogo dominacije koreografije in vloge koreografa. Iskanje pomena v koreografiji in posledično njena redukcija se sprevrže v željo po prevladi in absolutni oblasti. Minimalna postavitev za plesalca, beat-boxarja ter koreografinjo učinkovito prebije tretjo steno ter posrka občinstvo. Stroga koreografinja v iskanju svoje ultimativne naloge nazadnje skoreografira še aplavz in ovacijo ter tako obenem v diabolično razsežnost totalitarnosti organizacije teles, čeprav na izredno humoren način, vključi tudi gledalce.  

S svojo iskrenostjo in transparentnostjo je prepričala predstava Ledena plošča poljskega koreografa Rafala Dziemidoka, ki deluje v interdisciplinarnem triu Koncentrat. Na samem začetku preseneti delitev vlog, saj v črno večerno obleko oblečena fatalna ženska sploh ni performerka, ampak se po tem, ko namesti mikrofon, umakne v ozadje in upravlja z lučmi in glasbo. Plesni del pa po drugi strani v frontalnih premikih iz ozadja do mikrofona v ospredju izvaja Rafal, ki po zunanjem izgledu s svojo kilažo ter brki spominja na voznika tovornjaka, če že ne scenskega ali lučnega tehnika. Sprevržena delitev (spolnih) vlog v gledališču že na začetku poskrbi za manjši, vsekakor pa pozitiven šok, ki se zmehča s postopnim rušenjem še zadnjega stereotipa o plesnem telesu, saj plesalec z izredno gibkostjo iz masivnega maskulinega telesa skoraj nezavedno izvabi pravo poetiko. Po vsaki preplesani liniji iz ozadja v ospredje plesalec s samozavedanjem in nepretenciozno sproščenostjo pred mikrofonom razlaga principe svojega gibanja ter hkrati razpreda o umetnosti, spominu in življenju.  

Z vidika prevpraševanja in podiranja stereotipov o pravem moškem je bila prav tako zanimiva tudi predstava Yossija Berga in Odeda Grafa 4 moški, Alica, Bach in jelen. Ta, morda najbolj gledališko-plesna predstava na festivalu, je z izredno raznolikim sredstvi in inovativnimi komičnimi rešitvami prevpraševala moško spolno vlogo, ki je morda najbližje homoseksualnosti ravno takrat, ko jo najbolj zanika. Na festivalu smo po drugi strani videli tudi zelo »ženske« predstave, na primer Ravnovesje skupine Cia Daniel Abreu, za katero pa se zdi, da v pretirano estetizirani in erotizirano-animalični ekshibiciji ženskih teles stereotip ženske kot objekta (pogleda) kvečjemu reproducira.

Omembe vredna v svoji drugačnosti in ekscentičnosti je še predstava Rudarjenje Rodriga Sobarza, ki kot pogon gibanja uporabi ekstatično enakomerno in glasno izdihavanje zraka, ki telo performerja požene v trzajočo epileptično koreografsko sekvenco. Ta drugačen premislek o nadzoru in sprožilcu gibanja, ki se giblje nekje med zavednim in popolnoma organskim, pa se izteče v nekoliko hermetičen že avtističen prizor sekanja ogromne lesene deske.

Kljub pretežno konceptualno zasnovanim predstavam na programu pa je bila izreno močna tudi bolj formalna in celo izpovedna plesna tendenca. Čisto, skoraj slikarsko formiranje linij sta iskala v črno odeti silhueti teles Alberta Quesade in Vere Tussing v komadu Tvoje oči. Tudi skupina plesalcev Cie Wejne iz Francije je v predstavi Mreža nadgrajevala principe kontaktne improvizacije in koreografske kompozicje v sago o medčloveških odnosih, kar pa se je kljub poskusu iskrenosti izkazalo za nekoliko arhaično. Da je lahko ples kot izraz odnosa lahko še vedno izredno zanimiv, pa je pokazal duet Pridi Alexisa Fernandeza in Caterine Varele, ki sta poznana pod imenom La Macana in sta že stara gosta mreže Aerowaves. Enakomerna razporeditev moči obeh partnerjev pri dvigih in podlaganje enega telesa z drugim, je utelesilo kompleksna čustvena razmerja.

Foto: A.V. Tisserand

Pri nekaterih predstavah bi si želeli natančnejše ideje, dramaturgije ali pa izvedbe. Tako je na primer sicer zelo zanimivo delo Izbruh pozabe Camille Mutel, kjer se je človeška forma pod močno lučjo s preciznostjo in gibčnostjo transformirala v animalične figure, zaradi neizčiščene dramaturgije časotoka izzvenelo nekoliko v prazno. Prav tako smo več preciznosti v sami izvedbi, pa tudi pri sosledju ter premisleku nekaterih prizorov pogrešali pri čeških izvajalkah Terezi Lenerovi ter Einat Granz v delu Spremenljivo, ki sicer iniciira zanimivo gibanje »živčnosti«. Tudi madžarska predstava City skupine BLOOM! je bila precej iskriva, tudi domiselna in izvedbeno zanimiva, zmotila pa je prevelika eksplicitnost prikaza koncepta množične ideologije, ki ni zdržala konkurence nekaterih veliko bolj pretanjeno zamišljenih projektov, opisanih zgoraj. Skoraj tujek festivala pa je bil projekt Aerites Dance Company iz Grčije z delom d.opa!, ki  je sicer veliko obetal z začetnimi prehodi odra, ki so se igrali z urbanimi plesnimi slogi ter hitrostjo, a se je kasneje razvil v prevelik, že spektakelski šov.

Zanimivo v primerjavi z domačo plesno produkcijo je, da so se gostujoče plesne predstve v večji meri posluževale humorja, tudi tiste najbolj konceptualne – kar pa ni nujno izključevalo eno drugega. Že robni primer takega postopanja je predstava danskega tandema iz skupine Club Fisk Predstave, kjer se na videz skrajno resen dispozitiv predavanja sprevrže v že karikirano demonstracijo kvalitete gibanja, katerega komičnost še popestrijo menjave kostumov.

Če želimo v dveh stavkih revizirati festival Plesna Vesna (kar vsekakor želimo, saj je tudi ta prispevek že nevarno utrujajoče dolg), lahko zaključimo, da se je kljub izredni nasičenosti programa, ki je že mejila na prebavljivo, zaradi nekaj brilijantnih plesnih domislic in prvovrstnih gledalskih doživetij vsekakor splačalo potrpeti. Upamo, da se je tudi slovenska plesna scena v čim večji meri (če je le imela vstop v dvorane) naužila svežega vetra in bo deloval nanjo kot nov zagon in inspiracija. Jaz pa imam plesa za nekaj časa dovolj.

 

Plesna Vesna

Anja Roter, SiGledal, 25. 3. 2011
Zapleši z Vesno – 22 plesov v treh dneh
Pia Brezavšček, Sigledal (kritika), Lena Gregorčič, Sigledal (replike), 25. 10. 2010
Ko je bila komedija mrtva?
Pia Brezavšček, SiGledal, 15. 10. 2011
Je nostalgično mahanje z rojstnimi listi dovolj?
Pia Brezavšček, SiGledal, 24. 3. 2011
Dragi Slavko Grum