Grmače Daneta Zajca (1929–2005), zadnja drama uprizorjena za časa njegovega življenja[1] in napisana v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, tematizira uničenje ali razpad družine (rodu) in s tem določene skupnosti v celoti.[2] Grmače bi lahko povzeli kot medgeneracijsko tragedijo konca »arhaične vaške skupnosti«, ki dreza v nevralgične točke slovenske zgodovine in mapira njeno psihogeografijo samozavrtosti, užitka v samospodbijanju, nenehnega prelaganja krivde in odgovornosti, samopomilovanja, demonizacije drugih, sramote glede nezmožnosti vzpostavitve pristnega stika, vključno z jalovostjo izdajstev in maščevanj, samoizgubljanja v domnevni onkrajnosti, predvsem pa poudarja nebogljenost tistih, ki se imajo za odreševalce, kot je ugotovil že Taras Kermauner.[3]
Politika je v Grmačah razkrinkana kot ničeva, kot gol pohlep po oblasti (moči, uspehu) zaradi nezmožnosti preseganja temeljne človeške ponesrečenosti ali učinkovitega udejanjanja transcendence skozi ljubezen do drugega.[4]
Danes pa jo lahko beremo tudi kot analizo dolge zgodovine porazov tako pri poskusih vzpostavljanja komunikacije med odtujenimi posamezniki (med dvema ali znotraj širše skupnosti) kot glede poskusov preseganja tosvetnih interesov in omejitev. Grmače so zgodovina teh blodenj, ki neusmiljeno sprašujejo: Kaj je resnica določenega posestva? Kaj je oblast? Kaj je dejansko zlato? Je kje na Zemlji bitje, ki ga ne bi omamila moč?
/…/
Grmače (v naši rekonstrukciji) razkrivajo, kaj se zgodi z občutljivim posameznikom, če ni sprejet, če je zaničevan in manipuliran, če je njegova drugačnost zatrta ali nenehno predstavljena kot bolezen ali šibkost. Odpor, ki ga tak teror lahko povzroči, bo tak, da se bo prej ali slej ukinil; in če bi bila njegova vrnitev iz zasmrtja možna, se ne bi vrnil kot vseodpuščujoči odrešenik, ampak kot maščevalec, krvnik in rabelj. Kar je dobil, bi stoterno delil.[5] Na koncu pa tudi svojo blodnjo uvidel.
Grmače vidim kot slovensko verzijo Dogvillea ali slovenski Fargo, ki preko dramaturgije nenehnih spodletov razkrinka tako mite o zlatu, bogastvu in uspehu kot mite o revoluciji (vzpostavitve tosvetnega raja) ali milenarističnih blodenj vzpostavitve zlate dobe miru z nasilnimi sredstvi. Obenem pa subverzira mit vstajenja (podaja nihilistično verzijo zasmrtja), vključno s številnimi »narodotvornimi« miti junaštva, ki naj bi svet z nasiljem odrešili zla. Hkrati pa se v ozadju kaže nespoznavnost in relativnost vsega ter s tem tudi smrti in zla, ki tako postane vseobsežna. Še več. Kar Zajc razkriva, je vseprisotnost sveta mrtvih, relativizem dobrega in zla, ker bomo vsi umrli.[6] Je torej vsako delovanje enako nesmiselno? Svet mrtvih (izenačenje vseh v smrti) po Zajcu nenehno določa svet živih. Nezmožnost odrešitve, torej pozabljenja tega sveta umrlih. Zato si tudi zasmrtja ne more predstavljati drugače kot nenehno živo-mrtvo tavanje, vice dolgčasa, kjer nihče ne umre, ampak samo pasivno je in večno traja sredi sočasne neskončne naveličanosti praznine vesolja.
A prav o smrti ne vemo ničesar. In če ne vemo, od kod smo, in ne vemo, kam gremo, kaj sploh vemo, če tega ne vemo? Ne vemo.[7] To je edina možna iztočnica za izstop iz zakletega kroga nasilja ali (simulacijske blodnje) dialektike rablja-žrtve, o kateri bo še tekla beseda in ki predstavlja enega od osnovnih modelov Zajčeve dramatike, ki smo ji sledili v uprizoritvi Grmač.
/…/
Če Grmače razklenemo (in potrebno jih je razkleniti) in jih beremo neobremenjeno s prejšnjimi interpretacijami, se razkrijejo kot eno najglobljih priznanj in spovedi človeških samoslepil, nemoči, maščevalnosti in izgubljenosti. Obenem pa Zajčev domnevno vseobsežni nihilizem v temelju spodbijajo in razkrijejo drugačno možnost komunikacije, drugačno možnost vzpostavitev odnosa do drugega, onstran dialektike rablja in žrtve.
To je razlog, zakaj se mi zdi ta uprizoritev, ki smo se je lotili z željo po največjem možnem razumevanju, danes tako relevantna, ko smo priča vzponu identičnim ideologijam sovraštva, ki so dvajseto stoletje pahnile v bratomorne vojne, v brezizhodne kroge nasilja in maščevanj; ki so povzročile toliko nezaceljivih ran in pohabile toliko ljudi, jih spremenile tako v rablje kot v žrtve. Iste demagogije relativizma in nihilizma, ki so zdaj v različnih oblikah trumpovskega pop-fašizma ponovno postale norma ...
[1] Grmače so krstno uprizoritev v skorajda integralni verziji doživele v ljubljanski Drami (v režiji Mileta Koruna) 30. novembra 1994. V tiskani obliki pa so izšle leta 1995. Zajčeva zadnja drama Jagababa je (posthumno) izšla leta 2007. Istega leta je bila tudi uprizorjena v ljubljanski Drami v režiji Mileta Koruna.
[2] »Zajčeva velika(nska) zasluga je, da je Rod in Družino kot Rod razbil; vse njegove drame imajo isto temo: uničevanje Rodu-Družine. Zajc je opravil ogromen posel; tudi v Potohodcu. Ne manj velika pa je Zajčeva nemoč – nesposobnost –, da bi prišel dlje kot do razbijanja družine, s tem do razbite družine« (Kermauner 1997b: 126).
[3] Ta Kermaunerjev uvid, ki ga je predstavil ob analizi Potohodca, je ena osnovnih tem, ki smo jih upoštevali v liniji Jurja pri uprizoritvi Grmač. Kermauner (1997b: 74) piše, kako Potohodec (in s tem celotna Zajčeva dramatika) »[r]adikalno kaže, kakšne velike cilje ima človek, Iskavec, a kako usrano jih udejanji: da celo sam postane mučivec in ubijavec tistega, ki bi ga moral odrešiti […]. Odkrili smo, da smo se napotili po rakovi poti. Polom. AD [avtodestrukcija]. Sramota. Kar postane od tedaj naprej osnovna tema Zajčeve dramatike: sramota zaradi nesposobnosti, malovrednosti, praznote, prazne retorike, napihnjenosti, dejansko pa nebogljenosti odreševalca; točneje: tistega, ki se ima za odreševalca.«
[4] To interpretacijo razvija predvsem Kermauner, ko trdi, da se Zajčeve figure ne zmorejo realizirati v dovolj močne »svobodne avtonomne posamezne osebe«, ki bi se lahko povezale v »ekstatičnem razmerju dveh Dr[ugih], ki hočeta drug drugega soustvarjati, preustvarjati v smeri Boga, torej se rekonstruirati od niča k Smislu. [...] Vsa ZD [Zajčeva dramatika] dokazuje, da je takšna zveza nemogoča, neuresničljiva. [...] Tako rekoč vse figure ZD slej ko prej padejo na raven fizično naravnih – utilitarnih, polaščevalnih, hedonističnih – Psk [Posameznikov]. Odtod vsestranski polom Zajčevega sveta« (Kermauner 1998a: 99–100, op. 89).
[5] Prav ta Jurjev prehod iz žrtve v rablja, ki je ključen obrat v drami, je upesnila Svetlana Makarovič (1972) v pesmi Zeleni Jurij: »Došel je došel, Zeleni Jure! / Dajmo mu to, česar še ne pozna: / Dajmo mu piti iz vrča solza / pa mu iztaknimo svetle oči – / sključen naj hodi, kot hodimo mi. [...] Došel je došel, Sivi Jure! / [...] Svetlo bodalo prinaša v rokah. / Ne udrži ga najtežji zapah. / Hodi po hišah, iztika oči. Kar je dobil, to stoterno deli.«
[6] Kot pravi Zajc (1990a: 78–79) v tekstu Nesmrtna Antigona: »Saj je smrt večno enaka. Ne spremeni je noben zakon. Ta enakost ne zenačuje samo naše vsesplošne umrljivosti, ampak tudi zenačitev naših zemeljskih teles, ki vsebujejo tako različna hotenja, želje in poti, v enakost prahu: enakost zločincev in pravičnikov. Zagrobnega manihejstva ni. Kot pridemo na svet brez greha, odidemo nedolžni v nič. Iz niča v nič. Iz neznanega v neznano.«
[7] Tudi Zajc (1990a: 77) to prizna: »Naše prebivanje je postavljeno med začetek in konec, vendar ne o enem ne o drugem ne vemo nič. Samo prenarejamo se, kot da bi vedeli.«