V Služkinjah igro vodijo tri osebe: Claire, Solange in Gospa. Claire in Solange sta služkinji, ki v odsotnosti Gospe igrata Gospo, tako kot druga drugo. Sta dva pola istega bitja, namreč sužnje, medtem ko je Gospa utelešenje Gospodarja, ki pa je po Sartru le »gesta«. Moč je gesta moči. Edina razlika med gesto Gospe, ki jo igra Claire, in gesto, ki jo igra Gospa sama, je, da več ljudi verjame v gesto Gospe in jo zaradi njenega materialnega ozadja podpira. Gesta je enako prazna, a realnost ji podarjajo gledalci, svet in bančni račun. Na odru pa sta gesti Claire in Gospe izenačeni. Sestri uprizarjata poskus simbolnega umora Gospe, ki se vedno ponesreči, saj za priprave porabita preveč časa, da bi umor (dejansko ali ritualno) izpeljali do kraja. Zakaj? Ker tega v bistvu nočeta. Nočeta izvršiti zadnjega dejanja, saj bi to pomenilo konec drame, ki jo uprizarjata, ter konec njunega razrednega položaja. Umor se mora ponesrečiti in treba ga je prestaviti v nedoločljivo prihodnost, da lahko ohranjata pozicijo moči Gospe same, ki jo podzavestno priznavata, čeprav se ji nenehno upirata ter jo iz dna srca sovražita. Ampak sovražita jo tako, da jo ljubita, saj hočeta postati prav takšni kot ona. Preveč jo ljubita/sovražita, da bi jo zapustili ali ubili, torej jo sovražita/ljubita ravno dovolj, da se kljub vsem poskusom umora, ovadbam ter krikom po svobodi vendarle podzavestno potrudita, da bi vse ostalo tako, kot je. Do končnega simbolnega razpleta, seveda. V prvem prizoru ali igri, ki jo služkinji uprizarjata le sami zase, razkrivata svoj ambivalentni in spervertirani ljubezenski odnos do Gospe. Obe pred njo igrata, kako ji pobožno služita, kako je Gospejina omara njun oltar Matere božje, ko pa sta sami, se trudita desakralizirati vse, kar nanjo svetega projicirata. Oblačita se v njene obleke in vadita ritualni umor. Služkinji sta zgodba o identifikaciji sužnja z gospodarjem, kar ta odnos primarno omogoča. Suženjska perspektiva je glavni vir, ki ohranja razmerje suženjstva, in ne le gospodar kot vsemogočni zatiralec. Suženj mora verjeti in sprejeti, da je gospodar alfa in omega, samega sebe mora nenehno potrjevati v svoji suženjski manjvrednosti, in to preko afirmacije gospodarja kot vrhovne instance, podobne kakemu monoteističnemu bogu. Služkinji sta zgodba o poskusu osvoboditve služkinj izpod lastnih jarmov gospostva, ki jih skozi potrjevanje svoje pozicije, ljubosumja in sovraštva sami nenehno uprizarjata ter manifestirata kot resnične. Služkinji sta simbolna zgodba o uporu kot umoru, desakralizaciji in resakralizaciji prestola, tako kot napotek za poskus popolnega uničenja prestola, ki se bere kot priročnik za poskus osvoboditve. Claire pravi: »Obstoj služkinje je odvisen samo od mene. Od mojih krikov in mojih gibov.« To govori Claire kot Gospa, ampak hkrati tudi Claire kot Claire, Claire kot igralka, ki je zmožna z močjo domišljije postati, kdorkoli hoče. Torej je obstoj služkinje odvisen samo od Claire, ki igra Gospo in ki se preko svojega suženjskega odnosa z Gospo identificira tako, da ji služi. Obstoj služkinje je odvisen samo od Claire, ki sprejema vlogo služkinje.
Služkinji hočeta sesuti Gospo, razkrinkati njeno lažno dobroto in buržoazno pozicijo, moč katere določa le neenakomerna razporeditev bogastva, vse dokler ne spoznata, da je Gospejina moč popolnoma odvisna od njunega konsenza. Ko pustita, da Gospa odide, ko izpolnita svojo družbeno vlogo služkinje (ko ji preneseta sporočilo, da so Gospejinega ljubimca izpustili), šele lahko dovršita nameravani ritual simbolnega umora in osvoboditve. Dokler se z Gospo identificirata in jo igrata ter uprizarjata dramo svojih življenj, tako dolgo sta služkinji. Takoj ko dopustita, da Gospa odide, da se Claire do konca identificira z njo ter spelje svojo vlogo do logične konsekvence samouničenja, šele takrat postane Solange svobodna in ni več razdvojena na strahopetno Claire, ki se boji dejanskega umora Gospe, in na Solange, ki igra Claire. Šele takrat, ko se Claire do konca prelevi v Gospo in spije strup, namenjen Gospe, Solange postane Solange. Ko Solange dopusti, da se Claire, ki igra Gospo, ubije in izpolni svojo vlogo, šele takrat se začarani krog suženjstva prekine in Solange je lahko v miru kaznovana kot sveta morilka (višek sakralnega po Genetu), saj se preko umora, ki ga ni storila (le želela in dopustila ga je), ter se šele s tem, ko prevzame krivdo nase, osvobodi. Kazen jo iz služkinje preobrazi v morilko, ki je storila dejanje po svobodni volji. Ali vsaj utelesila svobodno dejanje, ki je onstran jarma Gospe. Seveda potem pade v domeno Ječarja, ki je zgolj višja manifestacija Gospostva države. Izgon ali eksekucija je za Solange višek svobode, po kateri hlepi zaradi razrednega neravnovesja. Zločin je zanjo edini izhod.
Neravnovesje med razredi je osnovna premisa odnosa služkinj do Gospe. Lepša kot je Gospa, več bogastva, kot ga ima, manj ga imata služkinji. Lepša kot je Gospa, grši so sužnji, ki ji služijo. Tako kot v drami se v sistemu ekstremnega kapitalizma (kjer vladajo predvsem korporacije) bije absurdna farsa, ki temelji na neenakomerni razporeditvi bogastva, kar je vir ne samo neravnovesja, ki se kaže v globalni bedi in revščini, ampak predvsem nasilja, ki raste iz ljubosumja, ki raste iz pohlepa, ki raste (na obeh polih, tako pri revnih kot pri bogatih) iz neskončne, neusahljive želje po vedno več. Problem denarja, torej problem zakona ekvivalence, ki se pretvarja, da je vse kupljivo, vse zamenljivo prav in zgolj za denar, ter da je denar edini vrhovni zakon menjave, je temeljni problem ekstremnega kapitalizma, pa tudi Genetovih Služkinj.
foto: Peter Uhan
Služkinji uprizarjata teater umora, da jima ne bi bilo treba ubiti svojih vlog, ter se tako soplodita v sovraštvu in zavisti, da bi bili druga drugi služkinji (mogoče celo bolj kot od Gospe sta odvisni druga od druge, saj se tako potrjujeta v svoji vlogi do Gospe), druga drugi Gospa, slika lažne nedosegljive popolnosti. Ta dvojna morala lepo razlaga dvoličnost tako služkinj kot sistema, katerega sužnji sta. V nadaljevanju izvemo, da je Claire pravzaprav aktivni člen in Solange strahopetnica, ki samo daje navodila, a si ne upa izpolniti dokončnega dejanja umora. Claire je tista, ki izvrši negacijo, ki Solange (in sebi) omogoči osvoboditev izpod jarma lastnega suženjstva. Izvemo, da je Claire napisala pisma, ki so ovadila Gospejinega ljubimca, da je pristal v priporu. Služkinji projicirata bedo svojega razrednega položaja v umor Gospe kot rešitev iz tega položaja, pri čemer do konca ne uvidita, da rešitev ni v dedovanju ali zamenjavi Solange s pozicijo Gospe, ampak v tem, da Gospo ubijeta v sebi, da jo negirata v sebi, in se šele tako afirmirata kot svobodni posameznici. Onidve pravzaprav pišeta scenarij za gospodarico, katere življenje postane njuna zasebna predstava. Sta skriti igralki, scenaristki, režiserki in gledalki, ki uživata v predstavi družbenega teatra te tragikomedije Gospe buržoazije. Solange mimogrede omeni, kako je imela »rada podstrešnico, ker mi je njena revnost vsiljevala revne gibe«. Družbeni položaj in fizični prostor, torej raven bogastva, s katerim razpolagaš, ti vsiljujeta gibe in torej identiteto, v sistemu, v katerem zunanja manifestacija tvojega bančnega računa določa tvoje gibe, tvojo osebnost, tvojo vlogo. A služkinji sta upornici, svojemu stanu se odločno in dokončno upreta. Od začetka je jasno, da hočeta iti do konca. Ko sta sami, kršita in obračata vse sprejete vrednote, desakralizirata Gospejino pozicijo moči s teatralizacijo svoje najbolj skrite želje: umora Gospe. Drzneta si posnemati Gospo in karnevalizirati lastni odnos do nje, kar prikaže moč umetnosti kot prvega koraka k osvoboditvi. Drzniti si posnemati vse, postati kdorkoli, »vstopiti povsod, odgovoriti na vse«, kot je to hekersko logiko in subverzivnost umetnosti lepo formuliral Rimbaud. Teater posnema že obstoječi družbeni teater ekvivalence in ga karnevalizira, teatralizira, razkrinkava kot to, kar je: iluzija na podlagi scenarija, ki ga piše zakon ekvivalence denarja, ki je le neenakomerna razporeditev bogastva, zmožnega nakupiti si monopol nad uporabo nasilja. Služkinji bi lahko ubili Gospo, ampak jo raje mučita, saj bi, če bi jo ubili, to pomenilo konec predstave in konec njunega teatra, ki si ga pravzaprav želita). Trdita, da jima Gospejino nakopičeno bogastvo preprečuje uresničitev ljubezni med njima. V Gospejinih očeh sta objektivizirani in degradirani le na objekte in storitve, ki jih preko teh objektov posredujeta Gospe. Sta samo podaljška virtualnih Gospejinih rok in tako služita le kot bližnjici k predmetom Gospejine želje. A le onidve vidita to predstavo v celoti in sta deležni popolnega užitka v njej, saj vidita tako svojo kot tudi Gospejino pozicijo, ki jo uprizarjata. Pravzaprav samo onidve lahko igrata, režirata in gledata to predstavo. Po Lacanu (preko Hegla) je hlapec tisti, na čigar strani je užitek, in to ravno v tem, da je gospodar le njegov izmislek. Poziciji gospodarja in hlapca sta strukturno diametralni in nekako enakovredni oziroma zamenljivi, saj vlada zakon denarne ekvivalence, ki lahko (po Timonu Atenskem in Marxu) grdo spreminja v lepo, drek v zlato in nasprotno, če ga sprejmemo kot vrhovnega Gospodarja in nespremenljivi Zakon družbe. Ko služkinji izvesta, da so Gospoda izpustili, to poimenujeta »zasmehovanje pravice« in »žalitev za naju«, saj se bojita, da bosta razkrinkani kot hudodelki, ki sta mu podtaknili zločin, ki ga ni zagrešil. Kriv je le bogastva, ki ga sami ne posedujeta. Bojita se samo tega, česar si najbolj želita. Da bi se njuna resnica manifestirala ter da bi se končno osvobodili in bi ju svet uzrl kot to, kar sta. Svobodni bitji, ki sta izbrali zločin, prav zato ker sta svobodni in ne le služabnici pod nadzorom Gospe, ampak bitji, ki sta navkljub konsenzu suženjstva lahko določali in nadzirali Gospejino življenje! Claire je sita tega, da je kot služabnica in ženska zreducirana na pismonošo Gospejinih objektov in služabnico Gospejine želje ter da ni realizacija svoje lastne. Želja po umoru Gospe raste iz razredne delitve ter iz neenakomerne porazdelitve bogastva, iz logike neskončne neutešljive želje po vedno več denarja: imeti vse več objektov, podložnikov, domen, moči in oblasti, ki predstavljajo le neskončno željo in tok ekvivalence, ki potrjuje le lastni zakon in ničesar več. 
foto: Peter Uhan
Solange pravi: »Ljubezen v sužnosti ni ljubezen.« Želja po koncu suženjstva, ki jo skozi umor Gospe sanjata tako, da bi le zamenjali vlogi in potem vladali oni, se razkrije kot slepa ulica. Njuna slepota je torej analogna nekaterim revolucionarnim gibanjem, znotraj katerih se pod pretvezo vsesplošne osvoboditve skriva zgolj najperfidnejša volja do moči: zavzeti oblast, pozicijo Gospodarja in si prilastiti njegovo svobodo, in ne kake »nove« oblike svobode, ki bi transcendirala pozicijo Gospodarja in hierarhije, ki se iz nje razrašča. Služkinji spregledata, da sta oba položaja, tako gospodarja kot sužnja, enako prazna, enako lažna položaja sankcionirane svobode, svobode v razmerah suženjstva, saj obema vlada družbeni teater denarne ekvivalence. Lahko si svoboden tako kot gospodar, če sprejmeš premiso, da je denar sveta vladar, če se greš njegovo igro. Če pa hočeš zamenjati igro, si obsojen na smrt ali dejansko izgnan, ter šele tako, z afirmacijo lastne integritete, zares avtonomen in zares svoboden. Paradoksalno si po Genetu svoboden šele takrat, ko te družba izvrže, izžene ali obsodi na smrt.
Gospa se nato dejansko prikaže in igra služkinj dobi novo dimenzijo svetohlinstva ali morda le zgrešene ljubezni. Jasno je, da nekaj sumi, a je preveč prizadeta, da bi prišla do natančnih sklepov. Vidi, da prah ni pobrisan in da se rože kopičijo, kot da se njen dom spreminja v grobnico. Zaradi stresa, ker je njen ljubimec za zapahi, ne more več nadzorovati gospodinjstva. Tako sta nadzor pravzaprav prevzeli služkinji. Kdo ima torej moč nad kom? Služkinji, ki režirata celotno intimno življenje in usodo Gospe, ali Gospa, ki misli, da nadzoruje služkinji, ter jemlje vse, kar se ji dogaja, kot nerazumljiv bič usode, nad čimer se služkinji skrivoma naslajata? Gospa ima še najmanj moči (razen če jo iščemo v njeni ljubezni), vsa moč je očitno pri služkinjah. Gospo je »sram, da zahtevam čaj, gospod pa je medtem sam, brez hrane, brez tobaka, brez česarkoli. […] Vedve s Claire sta srečni, ker sta sami na svetu. Kako hudih nesreč vaju varuje vajin skromni stan!« Navidezna razlika med stanovi zakriva enotnost sistemske bede kapitalizma, praznega družbenega spektakla osamljenih skupnih življenj, ki živijo le za teater, ki ohranja zgolj fikcijo družbenega reda in ne univerzalnega prijateljstva izmenjave pravice, dobrote, lepote in resnice. Žalost in beda služabnic, ki živita za to, da se igrata posnemanje Gospe, kot se otroci igrajo starše, kot sistem bogatunov plodi kriminalce, ostane edina konstanta. Gospa se nato celo spremeni in začne služkinjama darovati svoje obleke, kar sta si pravzaprav želeli. Tudi tega ne moreta več prenašati. V svoji ritualni analizi sta šli predaleč, da bi ju to lahko zadovoljilo. A niti poskus umora Gospe/Boga ne uniči prestola Gospe/Boga; po tem ga lahko zasede samo morilec in umor ustoliči kot vrhovnega ali skritega že obstoječega gospodarja tega danega spervertiranega sistema lažne ekvivalence. Karkoli Gospa naredi, ne more preseči njunega razrednega položaja in njunega ljubosumja. Služkinji hočeta biti Gospa in njen ljubimec, kar kaže na bolno preidentifikacijo z ikono Gospe, privedeno v željo po njenem uničenju in zasedbi njenega mesta; ampak le v željo, ki prav zato, ker se ne realizira, ohranja temeljno razliko med njima, večno mesto Gospe, saj nista zmožni umora, s katerim bi jo zamenjali, saj sta služkinji potemtakem po svojem srcu očitno dejansko dobri (in dejansko sveti). Kar ju muči, sta le razredna razlika in zakon ekvivalence, na katerem temelji ta spervertirani in predpotopni sistem, ki smo mu, ker sami očitno tako hočemo, sužnji in ne gospodarji lastnih usod. Umor Gospe/Claire Solange pravzaprav ne bi postavil na njeno mesto, ampak v ječo. Edino, kar lahko storita, je, da ohranjata obstoječa razmerja prav s sanjarjenjem o večnih spremembah. A tudi to ne pomaga. Resnica se bo prej ali slej razkrila. Predmeti postajajo tuji, služkinji izgubljata svoji vlogi. Razmerja so se spremenila prav z ovadbo »nedolžnega« Gospoda. Z zločinom sta premagali svoji poziciji in se prebili v območje neizbežne transformacije. Solange spozna, da sta s tem malim zločinom Gospe služili bolje, kot če bi sledili pravilom. Razkrili sta ji resnico o njenem stanju lažnega bogastva, ki brez dejanske ljubezni do drugega in vračanja le-te ne pomeni ničesar. Služkinji sta razsvetlili Gospo in zdaj lahko sami sebe mirno zanikata. Claire na koncu zmonologizira srž buržo-kapitalizma, ki temelji na zatiranju drugega in sovraštvu do njega, prav na podlagi zakona denarne ekvivalence in večne zamenljivosti materialnih dobrin, kar se spontano preslika na večno zamenljivost živih bitij, pravzaprav na arbitrarnost in brezpomenskost življenja, kar po Debordu tvori »negibni center človeške nesreče« pod diktaturo kapitala, kjer se skrivata doktrina antiživljenja in desakralizacije svetosti tako živega trenutka kot življenja samega in vsilitev lažnega sistema ekvivalence, ki ga ohranjata le naše nenehno strinjanje in afirmacija. Transfer sovraštva, ki ga Claire na koncu kot bistvo Gospejine filozofije izpriča v monologu, je skrajno zanimiv, saj prav to sovraštvo, ki je bit neuravnovešenega sistema, kmalu po tem projicira nase ter se zaradi njega dokončno negira. Sovraštvo kot gonilo družbe, nevoščljivost, ljubosumje na bogastvo drugega zaradi diktature kopičenja bogastva in večne zamenljivosti vsega. Od tod morda nasilje, pohlep itd., iz nesorazmerja, iz neravnovesja med zakoni narave in zakonom ekvivalence. Od tod tragedija, katere smisel je po Shakespearu vrnitev in ponovna vzpostavitev naravnega reda stvari oziroma odnosov med ljudmi. Dobrine niso ekvivalentne, niso vse zamenljive za denar; so izmenljive, a ne izključno za denar, so nekupljive in so podarljive, a ne nujno kupljive. Dobro dejanje je nekupljivo, samo podarljivo. Denar ni edino sredstvo menjave, saj v vesolju in med nami vladajo tudi drugi zakoni menjave. Spektakel in iluzija naše družbe izvirata iz omenjene lažne koncepcije denarja kot edinega zakona menjave. 
foto: Peter Uhan
Zadnji monolog prevzame Solange, ki Gospo razglasi za mrtvo, ki v njenem odhodu vidi njeno simbolno smrt, ter sklene krog boja, ki se bije le znotraj nje same oziroma med njo in Claire. »Gospe sem enaka in glavo nosim pokonci.« Želja, da bi bila Gospe enakovredna in enakopravna, se lahko uresniči samo s simbolno Gospejino smrtjo v Solange sami preko samo-umora, ki ga na koncu uprizori njena sestra, pri čemer je Solange le šokirani opazovalec. Ta simbolni umor ali negacija Gospe je nujna za avtonomno afirmacijo Solange, ki Claire omogoči zadnje in vrhovno dejanje svobode. Ta »samo-umor« je umor razmerja med njimi in transformacija le-tega. Je edini način, da se družbene razlike v tem sistemu lahko izenačijo in da se realizira (ali vsaj nakaže) želja po dejanski ekvivalenci med živimi bitji v smislu dejanske enakopravnosti, želja po svobodi in čisti medsebojni menjavi brez vsiljenih posrednikov. Edina rešitev za Solange je sprejeti masko morilke, priznati krivdo za grešne misli in sprejeti kazen sistema, ki jo bo obsodil na smrt v izgnanstvu ali na transformacijo, ki na koncu vse izenači. Tako Solange doseže edino možno in tragikomično slavo, ki ji je v tem sistemu plojenja bede po zakonu ekvivalence dobrin in sprevrženih zakonov lastništva še lahko dana. Že sanjari, kako čudovita bo njena usmrtitev, ki bo naredila konec njenemu suženjstvu in jo bo odrešila spon razrednih razlik. »Tik za njo stopa rabelj. Na uho ji šepeta besede ljubezni.« Evokacija zadnje stopnje sistema, ki lahko najvišje očiščenje doseže v spervertiranem obredu usmrtitve in smrti morilca preko transferja in ponovne vzpostavitve pravice, v katero je sistem prisiljen prav s Solangeinim lažnim priznanjem krivde. Solange je pravzaprav nedolžna in se za svoje grehe kaznuje tako, da prizna samo-umor lastne sestre. Prizna ga, da bi se rešila suženjstva. Ali se morda s tem še bolj zasužnji? To je tukaj vprašanje. To priznanje je njen dejanski zločin in vstopnica v nebesa transformacije po Genetu. Gospa v tej drami ostane Gospa, pije šampanjec in vlada naprej, brez svojih ljubljenih služkinj, ki ju lahko brž zamenja s kakimi novimi reveži. Zato je ta tragikomedija pravzaprav farsa. Ker ni pravega razpleta, naravni red se ne vzpostavi, Gospa vlada dalje, samo služkinji se izničita ali transformirata onstran danega sistema, drugam, v svetnici, v zločinki in kaznjenki. Zločin kot rešitev? Ali zločin kot omogočanje nadaljnjega plojenja tega sistema? Kaj je pravzaprav Genetova teza? Claire se ubije in Solange verjetno prizna krivdo za njen umor. Prizna zločin, da se nad njo lahko izvrši pravica? Pravzaprav se samokaznuje, ker ni bila zmožna storiti dejanskega umora in ubiti Gospe, ker ni imela poguma za resnično revolucijo. Ali pač? Je to priznanje krivde afirmacija sistema ali njegova negacija? Je to, kar stori Solange, zločin ali izdaja? Priznati zločin, ki ga nisi storil, da je pravici lahko zadoščeno? Zdi se, da je to zgrešena pravica, bolj samokaznovanje kakor odrešitev. Bolj lažna negacija sistema kakor afirmacija svobode, po kateri je hlepela. Pravzaprav pa ne vemo, kako se drama razplete, lahko le ugibamo iz njenih predhodnih predpostavk in blodenj, ki sta jih služkinji uprizarjali zase (in za nas). Solangein monolog se konča z: »Vse zaman, gospa, jaz ubogam policijo. Samo tam me razumejo. Saj sodijo tudi oni v svet zavržencev.« Kjer je vse zamenljivo, smo vsi zavrženi, smo vsi zamenljivi, arbitrarni in nepomembni. Zločinci in izvrševalci zakona so izenačeni, saj vsi stojijo zunaj sistema. Samo-umor kot edina rešitev te igre kapitala, kot zadnja resnica kapitalizma, ki po svojih predpostavkah kakor kak virus logično stremi k samouničenju? Claire se v vlogi Gospe lahko samo še ubije ter tako kot predstavnica buržoazije in kapitala metaforično izpolni svoje poslanstvo. Skrita resnica pa je, da Gospa živi naprej in pije šampanjec. Skupi jo – ali pa se odreši – Claire, ki Gospo le igra. Solange se bo sama obsodila za Clairino zastrupitev (zastrupitev fiktivne Gospe oziroma Claire, ki je Gospo le igrala) ter za vsa hudodelstva (ki sta jih s sestro le načrtovali, a nikoli izvršili) in postala lažna sveta morilka. Solange se kaznuje za nikoli storjene grehe, ki so obstajali zgolj v mislih! Solange prizna krivdo, da bi bila lahko kaznovana, kot da je storila zločin, ki ga ni. Družbena delitev je služkinjama očitno sesula percepcijo in razlikovanje med dejanskim družbenim teatrom in njunim zasebnim uprizarjanjem. Zasebni teater namer sta vzeli preresno, kot da je načrtovanje in igranje umora že umor sam. Kot da je ritual umora že njegova dejanska izvršitev. Kot da je teater, ki ga igrata, enak družbenemu teatru, v katerega sta po zakonu ekvivalence in družbenih razmer, ki iz nje izhajajo, ujeti. Morda pa je res. Mar nista hoteli prav preko teatra vplivati na družbeno realnost in jo preko njega spremeniti v svojo korist in končno osvoboditev? Videti je, da smo mi edini, ki lahko vidimo celoten spekter dogajanja, in na nas je odločitev, ali se bomo še oklepali podobnih spon, ki držijo v oblasti tako Solange in Claire kot tudi Gospo. Priznati umor nekoga, da si lahko po pravici umorjen (ali »odrešen«) ter da tako zavladata resnica in pravica – mar ni to lažna, spervertirana pravica, kot sta spervertirana percepcija in odnos služkinj do Gospe? Je to zadnja etida sistema, ki stremi k samouničenju in žrtvovanju človeškega časa in energije, kjer sta smrt skozi umor in samouničenje edina odrešitev? Je to Genetova poglavitna kritika tako kapitalizma kot krščanske morale ter tragičnega življenja, v katerem je bil Genet prisiljen izbrati slavo morilcev namesto slave lažnih prerokov dvolične buržoazije in enakovrednih sužnjev kapitala?
A ne gre le za smrt, gre za preobrazbo obstoječih razmerij in vlog. To transformacijo dosežeta le Claire in Solange oziroma le Solange, saj ne vemo natančno, v kaj ali koga se spremeni Claire. Zdi se, da gre bolj za smrt enega dela osebnosti in ponovno rojstvo drugega, za življenje, skozi katero smrt potrjuje neskončni princip življenja. Teater nas potemtakem le opominja, da se sami lahko odločimo igrati, katerokoli vlogo si izberemo, da smo lahko, kdorkoli se odločimo, da bomo, ali kdorkoli, v kogar si izberemo biti izbrani. Opominja nas, da je moč transformacije v naših rokah in ustih, da uprizarjamo svojo lastno realnost, srečo ali nesrečo, ki nato lahko intervenira in vpliva na družbeno realnost ekvivalence ter jo celo spreminja. V teatru se lahko naučimo pomembnih ključev, kako igrati igro življenja, saj se teater dogaja znotraj širšega družbenega teatra. Smrt in soočenje z njo v teatru razkrije nepomemben spektakel sveta, lažno podlago tega preživelega sistema, ki se skriva v zakonu ekvivalence in slavljenju denarja kot vira vseh naših moči, čeprav je vir naših moči le v medsebojni odprti in prosti komunikaciji izključno med nami. S popolno realizacijo tega, da umiramo, lahko dejansko šele postanemo svobodni, nepremagljivi in nesmrtni tukaj in zdaj, prav preko popolne realizacije naše lastne minljivosti.
Claire se pravzaprav žrtvuje ter fizično ubije sámo sebe kot simbolno reprezentacijo Gospe same. Morda igro vzame preresno in dejansko manifestira notranjo logiko Gospe/Kapitalizma, saj morda pozabi, da ji ni treba ubiti sebe, ampak samo preobraziti svoje razmerje do Gospe. A očitno ne najde boljše poti, kot da preko žrtvovanja same sebe omogoči svobodo Solange; v dejanju, ki je najbližje dejanju ljubezni, čeprav je skrajno brutalno. A od Geneta česa drugega tudi nismo pričakovali. Hlapec se v svoji želji, da bi postal gospodar, nikoli ne prelevi v gospodarja, ampak si samo neskončno želi doseči svobodo, ki jo poseduje gospodar. Želi si postati svoboden in avtonomen tako kot gospodar, a ne zaradi lastniških razmerij ali preko njih. Podoba gospodarja mu služi le kot podoba ekvivalentne svobode, po kateri hlepi. Ko premaga to podobo gospodarja v sebi, ko ubije to podobo, ko spozna, da hlepi po nečem drugem, česar podoba gospodarja nikoli ne bo predstavljala, šele takrat lahko resnično postane svoboden. In šele takrat njegova dejanja sama manifestirajo bogastvo in dobroto, ki spontano sledi iz svobodne, izmenične in medsebojne menjave. Najpomembnejša lekcija, ki nam jo Genet pridiga preko Služkinj, je očitno tale: da je družbeni teater ekvivalence odvisen in hranjen le z našim intimnim, osebnim teatrom in rituali, ki jih uprizarjamo med sabo, v lastnih mislih in dejanih, z našimi bližnjimi, znanci, pa tudi z delodajalci, in absolutno nikakor in nikoli ne obratno.
Iz gledališkega lista uprizoritve
Povezava: Gledališki list uprizoritve (PDF / 696 Kb)